Želim si!

(Foto: Diana Anđelić)

Razmišljanja

V mojem življenju je beseda izziv zelo močna. Dolgo sem se ubadal z vprašanjem, zakaj se vedno znova ustavljam pri tako preprostih stvareh, kot so jutranje vstajanje, opravljanje hišnih opravil, sedenje s knjigo v roki, odhajanje v službo … Zjutraj sem sedel ob kavi in že mi je bil ves dan, ki je bil pred mano, preprosto odveč. Bremenilo me je že vprašanje, zakaj je vse to potrebno, zakaj moram vse to početi. Zatekal sem se k različnim mislim, kako drugače bi bilo, če mi ne bi bilo treba početi vsega tega, kar počnem vsak dan znova. Po svoje sem se kar malo smilil samemu sebi. Po drugi strani mi je prijalo, saj sem ves dan srečeval ljudi, s katerimi smo imeli skupno temo za pogovore: kako je vse v življenju težko, duhomorno in naporno.

Vsak dan poslušam ljudi, ki so dobesedno izčrpani od iskanja odgovorov na vprašanja: Zakaj je vse to potrebno? Zakaj prav jaz? Zakaj je življenje tako dolgočasno? Zakaj? In še enkrat: zakaj?

Večina odraslih ljudi otroku na množico "zakajev", ki jih zastavlja in so včasih menda že kar naporni, odgovarja z zaključnim odgovorom: "Zato." Pomenljivo se mi zdi, kako bi bilo, če bi tudi sebi postregli s podobnim izgovorom in tako pustili nedorečeno polje, ki nas pri zdajšnjem življenjskem slogu pušča prazne.

Pri sebi sem se zadeve lotil s preprosto ljudsko modrostjo, ki sem se jo naučil od starega očeta. "Veš kaj, Robi, v življenju nič ni nujno, razen dvojega: umreti in hoditi tja, kamor gre še cesar peš." Vsakič znova, ko si prikličem v spomin ta stavek, se nasmehnem. Saj mi res ni treba: lahko bi ves dan preležal v postelji, ne da bi odprl eno samo knjigo, in padal izpit za izpitom. Namesto besedice sem preprosto začel uporabljati besedi: želim si. Vsakodnevna opravila so mi postala osebni izziv. Začel sem se zavedati, da sem postavljen v današnji dan. Lahko se mučim ter zvijam od vseh odgovornosti in zadolžitev, ki me čakajo. Vzdihujem in lovim sapo, ker me napolnjuje občutek, da ne zmorem. Moja enkratnost je prav v tem, da sem sam sebi izziv. Če želim kot rezultat opravljenega dela doseči določene stvari, moram najprej biti.

Sam pri sebi sem začel rasti in stvari so se začele spreminjati v povsem drugo smer. Ko sem zjutraj odprl oči, sem si rekel: "Današnji dan mi je izziv. Želim si vstopiti v današnji dan!" Priznam, da sem v sebi sprva zaznaval notranje boje, želel sem smukniti na stare tirnice, k razmišljanju, ki sem ga poznal in ki me je držalo znotraj enega in istega okvira. Zdaj se spreminja tudi moj okvir. Dan ni več enak dnevu, ker z izzivom nastaja projekt moje osebnosti.

V pogovorih z mladimi, nad katerimi so že mnogi obupali, z mladimi, ki svoj obup izražajo zgolj z dvema črkama – vse je BV (brez veze) – se lotim reševanja z enakega zornega kota: želeti si. Najprej me gledajo, kot da bi padel z Marsa, ker ne pritrdim njihovim ugotovitvam, da je res vse brez zveze, in ker na drugi strani ne stopim v boj z njimi in jim preprosto ne postrežem z moralnim odgovorom. Z njimi se podam na avanturo odkrivanja odgovorov na vprašanje, kaj je mogoče storiti oziroma kaj so pripravljeni storiti … Tudi po teh pogovorih ne pridemo do konkretnih rešitev. Navadno jim na en list papirja napišem MORATI in na drugega ŽELIM SI. Vprašam jih, kateri se jim zdi vsebinsko privlačnejši. Seveda se odločijo za drugega – torej za besedi "želim si". Sledi povabilo, naj ti besedi uporabijo pri vsem, kar se jim v življenju zdi brez zveze. Takšna zavest krepi njihovo osebno vrednost, ker z željo nastopi tudi vključenost v življenjsko dogajanje. V ta svet nisi več prisiljen, ampak vanj želiš vstopiti.

Biti sam svoj izziv ni samo težava današnje mladine − v tem stavku se lahko najde vsakdo, ne glede na starost, spol, poklic … Vsakdo ima tudi pravico zamahniti z roko in si reči, to me ne zanima. Tudi to je izziv – treba je zamahniti z roko. 

Vse bomo lahko imeli, pomembno je le, da ne izgubimo sebe. Na misel mi prihaja svetopisemska misel: "Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?" (Mr 8, 36) Ne smemo zapraviti svojega "biti", ki ga utegne kaj hitro izpodriniti "imeti". Naj to ne zveni kot izrabljena fraza, marveč spodbuda k razmišljanju, ki bo prispevalo, da bomo lahko vnovič prevetrili svojo držo in se naravnali na valovno dolžino "radia", pri katerem ni šumenja, hreščanja in pokov, saj od tega resnično utegne boleti glava.