Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Tridesetletnica

Manca G. Renko
Manca G. Renko (Foto: Matej Pušnik)

To je moja zadnja kolumna, ki jo pišem kot tridesetletnica. Vsak čas bom stara 31 let. Preden sem dopolnila trideset let, nisem občutila posebne tesnobe niti me niso prevevala velika pričakovanja. Kar zgodilo se je; hkrati pa sem imela v podzavesti še vedno občutek, da sem stara enaindvajset let, da sem v bistvu še vedno negotova, negotova v svetu, polnem negotovosti.
Ker imam rojstni dan ob koncu januarja, v najbolj depresivnem času leta, je tudi težko soditi, ali se drugače počutiš zaradi staranja ali je strašljiva le grožnja večne zime; tako sem vstopila v novo desetletje kot v vsak nov dan, le da sem se tisti vikend zbujala v Firencah, kar je nekoliko lepše kot ponavadi.

Nato sem res veliko delala in povsem pozabila nase, zato se me je šele spomladi lotil občutek, da moram nekaj v življenju spremeniti, občutek, da bi rada začela znova, da ne morem več opravljati istega poklica, živeti istega življenja in ostati v istem mestu. Po obdobju malodušja sem začela puščati stvari za sabo; znance, s katerimi sem bila v stiku le iz navade in zaradi dobrih starih časov, delo, ki me je utrujalo in me delalo tesnobno, načrte, ki so se zdeli prezahtevni – in za nekaj časa celo domače mesto. Seveda bi rada zapisala, da se je vse to zgodilo načrtno in da je s tridesetim prišlo do čistke, ki se je zgodila spontano, lahkotno in razumsko – a v resnici sem le čedalje težje shajala z vsemi obveznostmi, dokler nisem klonila pod težo; sprostitev se je zgodila šele po sesutju.

Potem sem poleti zbrala dovolj moči, da sem si približno začrtala nove cilje; in od jeseni dalje sem začela previdno stopati po sveži poti. Ne vem, ali bom po njej prišla do cilja; velika verjetnost je, da ne, a hkrati imam zdaj, ko to pišem, prvič po dolgem času občutek, da se stvari začenjajo znova. A ne razumite me narobe, to nikakor ni tekst o tem, kaj storiti, da bo bolje, nobenega nasveta ali velikega spoznanja ni v njem, le poskus artikulacije tega, kar se je zgodilo v zadnjem letu.

Če sem kaj dovolj ozavestila, da bi o tem lahko govorila, so malenkosti, na prvi pogled nepomembne, a hkrati ključne. Denimo: PMS obstaja (in naslednje jutro je bolje, to je vedno dobra tolažba, čeprav ne pomaga nujno). Menstrualne bolečine so resnične in bi si zaslužile več resnosti ter pripoznanja. Tesnoba je telesna. Alkohol in pogovor s prijateljicami (ali prijatelji) pomaga. Šport pomaga (in je zasvojljiv). Morje pomaga. Kupiti si kaj lepega pomaga. Čas iz leta v leto hitreje mineva; sprva se to zdi kot tolažba, nato postane zastrašujoče.

V poznih najstniških letih in v začetku dvajsetih sem dala vse od sebe, da bi čim prej postala odrasla: imela odraslo razmerje, službo, življenje. Podzavestno sem verjela, da je odraslim lažje živeti, da ko si enkrat odrasla, izginejo vsi dvomi, strahovi in srčne bolečine. Potem sem bila na vsem lepem stara trideset let in se ob sedmih ali osmih zjutraj lahkega srca vračala proti domu z nepričakovane celonočne zabave, vedoč, da nobenega obdobja v življenju ne moreš zares preskočiti. To je velikokrat slaba novica, kdaj pa tudi zelo, zelo dobra.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

na jasnem , manca g.renko

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.