Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Oda prijateljstvu

Manca G. Renko
Manca G. Renko (Foto: Matej Pušnik)

Predzadnji vikend mojega bivanja v Berlinu sta me obiskali prijateljici. Ne živimo vedno v istih mestih, vse tri imamo službe in ena od nas tudi otroka. Ko se vidimo, moramo biti organizirane: spiti ravno toliko, da gremo naslednji dan lahko v službo ali na pot, si ne vzeti več kot eno popoldne časa, ker imamo preveč dela, uskladiti partnerje, domače živali, gospodinjstva, druge prijatelje in službe. Skratka: naše prijateljstvo v zadnjih letih ni bilo več takšno kot nekoč.
Kot nekoč, ko smo se s filofaksa prestavile na Rimsko (govorile smo ji vzporedna Rambla), naročile liter pinele in sedele, dokler se nam je zdelo. Mimo so prihajali ljudje, govorili svoje zgodbe, prisedali, odhajali, me pa smo bile tam in življenje je bilo večnost. Prepričana sem bila, da se kaj takega ne more več ponoviti, ker so se pogoji naših življenj tako zelo spremenili.

A potem smo se dobile v Berlinu. Punci sta pristali v petek zvečer in še s kovčki smo zavile samo na en kozarec vina v prvi lokal … Iz katerega smo potem v solzah smeha odhajale ob šestih zjutraj. Tako se je nadaljeval vikend, ki smo ga imele le zase: vsi načrti, ki smo jih skovale, so sproti padali v vodo: spale smo predolgo, se preveč obirale pri zajtrku, v kavarnah klepetale z neznanci ... skratka – urnik se je nenehno rušil, me pa se skoraj nismo nehale smejati. Jedle smo pico in čips, pile vino, se tri noči pogovarjale do zore. Nisem si mislila, da je v meni še toliko smeha (in toliko joka) in skoraj nisem verjela, da se več kot pet let po zadnji seansi na vzporedni Rambli še lahko počutimo tako kot tam. (V resnici sem prav potiho tudi mislila, da moje telo ne zdrži več cel vikend brez zdrave hrane, a se je odlično obneslo!)

Naše prijateljstvo je v zadnjih letih spreminjalo obliko in tudi vsaka od nas je postala nekoliko drugačna. Pa vendar so trenutki čistega prijateljstva tisti, v katerih vedno ostajamo enake: ohranjajo mladost in življenje. Čedalje večkrat pomislim na to, kaj bi brez svojih prijateljic in obide me groza: naš odnos je eden od redkih prostorov svobode, kjer se nikoli nič ne bo spremenilo, edini prostor večne mladosti.

Kot vsi globoki odnosi so prijateljstva tudi težka. Ko sem bila stara osemnajst let, sem se sprla s prijateljico, ki sem jo do tedaj imela za najboljšo: šele leta pozneje sem ugotovila, da sem prekinitev najinih odnosov prebolevala kot zvezo in še danes se mi, če jo srečam na cesti, ob prijaznem pozdravu, ki si ga kot odrasli ženski izmenjava, zašibijo kolena. Svojim moškim prijateljem sem včasih zavidala površinskost odnosov, ki jo večinoma (a seveda ne vedno in ne vsi!) gojijo med seboj, zdela se mi je manj boleča, a zdaj razumem, da bržkone tudi bistveno manj izpolnjujoča. Vse lepe stvari, vse, kar nas presega, je tudi težko.

Če me danes vprašate, kakšno bi bilo moje idealno življenje, bi rekla: z vsemi prijateljicami v istem mestu. In z veliko časa. Po možnosti nekje na toplem, po možnosti z dovolj denarja, da bi vedno lahko naročile kavo ali kozarec roséja, a to so že detajli – za enkrat bi bila presrečna že, če nam ne bi bilo treba prepotovati pol Evrope in celo pol sveta, da bi bile skupaj.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

na jasnem , manca g.renko

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.