Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Delo na sebi v imenu kapitalizma

Manca G. Renko
Manca G. Renko (Foto: Matej Pušnik)

Bilo je pred leti, poleti, sedeli smo ob bazenu. Ženske ob meni so bile moje znanke, bolj kot ne po naključju smo se tisti vikend znašle skupaj. Brala sem knjigo ali pa se pretvarjala, da jo berem, da mi ne bi bilo treba sodelovati v pogovoru. Ena od njih je vstala in se premaknila v hišo, češ da potrebuje počitek. Na glavi je imela ruto. Kemoterapija, tretjič.

Drugi dve, njeni prijateljici, sta ostali na mestu. Ko je izginila, sta se spogledali.
»Upam, da bo bolje,« je rekla prva, žalostno. Človek kaj drugega niti ne more reči.
»Že ob prvi diagnozi sem ji rekla, da mora prepucati glavo,« je odvrnila druga. »Bolezen se rodi v glavi in samo glava jo lahko odpravi,« je dejala z jokavim, a vendar odločnim glasom. Glasom, ki ve, kaj je prav.

Od nekdaj se mi je zdelo grozno, da bi ljudi krivili za njihovo nesrečo. Revščino. Strto srce. Kaj šele bolezen. So stvari, za katere ne moremo biti krivi, ker se preprosto zgodijo. Ne ker bi se morale zgoditi, ne ker je tako prav ali ker bi za to obstajal kakšen razlog. Zgodijo se, ker je svet krivičen. In proti temu ne moremo prav nič, tudi če si še tako pucamo glavo. Sicer pa pogovor ob bazenu ni bil edini, ob katerem sem se zgrozila. Na podobne sodbe sem naletela še večkrat. Prijateljica mi je povedala, kako ji je frizerka mimogrede navrgla, da je njena prijateljica zbolela za rakom, a da ji je življenje to poslalo z razlogom, saj naj bi se prej preveč obremenjevala z nesmiselnimi stvarmi, zdaj pa vsaj vidi, kaj je resnično pomembno. Sodelavec je ob večerji nedavno trdil, da je rak »samomor celic« in da to lahko preprečimo, ker lastne celice do samomora pripravi človek sam. Z načinom življenja.

Morda je največje prekletstvo časa, ki mu lahko rečemo tudi postkapitalizem, da vse odgovornosti prenašamo sami. Sami smo svoji tiranski šefi in pričakovanja, ki jih imamo do samih sebe, so večja, kot jih imajo do nas drugi. Odgovorni smo za svoje delo, svoje plače, svoje odnose, svojo lepoto, svoje zdravje – in nenazadnje tudi svojo smrt. V svetu, kjer vse stremi k popolnosti in ga poganja vera v lastno mogočnost, je bolezen napaka posameznika. Morda je kadil. Morda je jedel mastno hrano. Morda se ni dovolj gibal na svežem zraku. Morda je bil vegan. Morda ni prepucal glave. Gotovo pa je nekaj naredil narobe, saj ljudje, ki delajo vse prav, nikoli ne zbolijo. Kaj šele umrejo.

Stvar pa ni le osebna, ampak se spreminja v politično. V predvolilnih soočenjih se je začela uveljavljati besedna zveza »bolniški dopust«, ki je, ko so jo uporabljali tisti, ki bi bolnikom omejili pravice, čedalje bolj slišati kot dopust in čedalje manj kot bolniški. Kakor bi se bolni ljudje odločili zboleti. Še več, kakor bi bili ljudje namenoma bolni eno leto ali več. In zato so, seveda, krivi sami.

Paradoks je, da svet zaradi avtomatizacije in napredka tehnologije potrebuje čedalje manj našega dela, mi pa smo pripravljeni delati vse več in na vse pretege poveličevati storilnost. Ne le da neprestano delamo za druge, delamo tudi na sebi – in če telo odpove, se počutimo, kakor da se nismo potrudili dovolj, da bi nam služilo bolje. Slabši kot je sistem, manj varno kot se počutimo, bolj krivimo sebe. Tega ne govorim kar tako; odkar se preživljam kot samostojna podjetnica, pisarno iz dneva v dan (no, iz večera v večer) zapuščam nekoliko poklapana, s slabim občutkom, da bi lahko storila več. Da bi bilo lahko kosilo na soncu za pol ure krajše, da bi se za pijačo po službi lahko zmenila uro pozneje in da bi morala vstajati prej in izkoristiti ure miru, ko drugi še niso budni ... Sem lastna tiranska šefinja, ki je ne uničuje zatiralski sistem, ampak se s pomočjo navidezne svobode izkorišča kar sama.

In ravno to je zmaga sistema, ki nam daje občutek, da je v njem mogoče vse, celo prepucati glavo. Prepričal nas je, naj se namesto z izboljševanjem sveta ukvarjamo z izboljševanjem sebe. Vse do smrti: mi smo minljivi, sistem bo ostal.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

na jasnem , manca g.renko

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.