Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Misliti drugega

Manca G. Renko
Manca G. Renko (Foto: Matej Pušnik)

Ko to pišem, je prvi dan po festivalu Literature sveta Fabula, ki ga vodim kot umetniška direktorica. Kdor je že kdaj sodeloval pri večjem projektu, ki človeka za nekaj mesecev posrka celega (skupaj z večeri, vikendi in prazniki), bo vedel, da obstajajo trije svetovi: svet pred festivalom, svet med festivalom in svet po festivalu.
Prva svetova sta napolnjena z adrenalinom, strahom, evforijo in utrujenostjo, tretji, pofestivalski svet pa je čas praznine. Praznine, ki nastopi po tem, ko je na enkrat, ob točno določeni uri, vsega konec, zastor pade – in vse tisto, kar je prej mesece napolnjevalo človekove dni, veselje in skrbi, izgine, čez noč se razblini in ostaneta le gluha tišina in medel spomin na vse, kar se je zgodilo. Če bi bili morbidni in pretenciozni, bi temu rekli vaja za smrt.

Taiye Selasi, izjemna pisateljica in čudovita ženska, ki je bila poslednja gostja letošnjega festivala, je v romanu Gana naj gre zapisala, da sta razpad razmerja in zlomljeno srce tudi le vaja za smrt, način, kako ozavestimo, da je nekaj, kar se je zdelo večno, v resnici povsem krhko. Tega ne moremo zapopasti z razumom, lahko pa to začutimo. Da bi lahko verjeli v smrt, se mora ta zgoditi v našem srcu; po smrti ljubezni začne človek verjeti v lastno umrljivost, bolečina, ki jo doživimo, je tisto, kar odpre vrata razumevanju nečesa pomembnejšega. Vem, to je slaba tolažba za čase, ko ima človek zlomljeno srce in ni besed ali uvidov, ki bi lahko blažili bolečino. Tudi v tem je zlomljeno srce podobno smrti: ni besed, ki bi lahko karkoli spremenile ali omilile. Le tišina žalovanja.

Vedno sem si prizadevala biti uvidevna do ljudi – vse odkar sem ozavestila, da nikoli ne morem vedeti, kaj se dogaja v notranjosti človeka, s katerim imam opravka. Le kakšne boje bijejo ljudje v sebi, si velikokrat mislim, grozno bi bilo, da bi se morali za povrh vsega boriti še z mano. Zato si prizadevam biti nenaporna, kar je lahko hudo težko delo, sploh ko gre za najbližje, ob katerih mi, kako žalostno, tudi največkrat spodleti. In ko pride do festivalske razvrvanosti, nenehnega stiskanja v želodcu, neprespanosti in divjega tempa, ničesar ne cenim bolj od prijaznih pisateljic in pisateljev, s katerimi delam.

Da so umetniki težaki, nas naučijo že v osnovni šoli: kako so pijančevali, bili ekscesni, nadlegovali ženske, se zapletali v pretepe … Nekateri avtorji svojo problematičnost nosijo celo kakor svoj nakit. In priznam, ko sem bila mlajša, me je ta neprilagojenost fascinirala, danes pa se ne bi mogla bolj strinjati z mislijo, ki jo je v Ljubljani izrekla genialna francoska pisateljica Maylis de Kerangal: Bolje dober človek in slab avtor kot dober avtor in slab človek. Nobena knjiga ni vredna toliko, da bi bila vredna slabega človeka. Slabe knjige minejo, slabi ljudje ostajajo.

Enako velja za vse poklice, sploh pa zdravniškega, ki zahteva vsakodnevno srečevanje z bolnimi, zaskrbljenimi in prestrašenimi ljudmi, torej s tistimi, katerih notranjost je že načeta in vsak dražljaj občutijo kot sunek. Malo stvari je težjih, kot biti prijazen v nemogočih razmerah. Tudi zato si vse zdravnice in zdravniki, ki to zmorejo, zaslužijo poseben poklon. Da o bolnicah ni bolnikih niti ne govorimo.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

na jasnem , manca g.renko

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.