Poželenje po življenju

Maja Južnič Sotlar
Maja Južnič Sotlar (Foto: Grega Žunič)

Uvodnik, Viva marec, številka 256

Vsako leto prvi teden v marcu obeležujemo teden boja proti raku, v katerem z različnimi aktivnostmi organizacije bolnikov opozarjajo na to bolezen. Ta je v strmem porastu in v dvajsetih letih se je število na novo zbolelih podvojilo, le v nekaj letih pa povišalo za skoraj dvajset odstotkov.

Rak je diagnoza, ki kljub neverjetnemu napredku medicine in onkologije še vedno v večini ljudi sproži eno in neizogibno miselno povezavo – smrt. V trenutkih, ko se človek sooča z zavedanjem lastne minljivosti, pa bolezen in skrajna čustva, ki jo spremljajo, v njem brez izjeme sproži še eno željo, pristno in oprano vse navlake – željo po življenju, željo po preživetju. Zdi se, da je takrat vse drugo nepomembno in takrat se izkaže, kaj je v resnici vredno. Morda se sliši kot floskula in verjetno tudi je, dokler je človek ne okusi na lastni koži.

Tako je prepričana tudi prim. Mojca Senčar, zdravnica, ki je vse svoje življenje posvetila delu z najtežjimi bolniki ter se po upokojitvi popolnoma predala borbi za dobrobit bolnikov. Da je zdravje največje bogastvo, pravi, je res stokrat prežvečen stavek, a le do tistega trenutka, ko ga izgubiš. Ko je to preko osebne izkušnje z rakom spoznala pred dobrimi tridesetimi leti, se je odločila pomagati vsem, ki se znajdejo na morda najtežji prelomnici v življenju in na njej izbirajo težko in trnovo pot k ozdravitvi. Motivacije ne potrebuje nihče od bolnikov, ta je jasna brez odvečnih besed. Preživeti! A pri tem vsak oboleli potrebuje pomoč, znanje, izkušnje drugih in oporo. Vse to prim. Senčar daje bolnikom, ne le ženskam z rakom dojk, ki se obračajo na združenje EuropaDonna, ki mu predseduje, temveč vsem, ki se srečujejo z rakom. V intervjuju, ki smo ga z njo naredili tik pred vsakoletnim glavnim obeležjem raka in ga lahko preberete v tokratni Vivi, zelo poudari tudi to, da je vsak dan, ki ga ne izkoristimo na polno, izgubljen. 

Verjetno bi bilo dobro, ko bi vsak od nas čim večkrat prišel v stik z ljudmi, kot je Mojca, še zlasti v časih, v katerih plavamo in brcamo zdaj. Zakaj? Ker se vse več ljudi v bitki za preživetje izgublja in se motivacija sesuva v prah. Nekako strašljivo je spoznanje, da povsem zdravi in delovno sposobni ljudje izgubljajo voljo do življenja, nesprejemljivo je, da se vrednosti, svoje lastne in svojega življenja zavemo šele, ko je to dejansko fizično ogroženo.

Zgolj naključje je hotelo, da v tokratni Vivi pišemo še o enem vidiku hotenja in poželenja po življenju, libidu. Motite se, če pričakujete članek, v katerem boste prebrali, kako to prvinsko življenjsko silo povečati in izboljšati moč svojih orgazmov. Priznani francoski seksolog v intervjuju namreč ponuja povsem drugačen pogled in razmišljanje na temo, ki žgečka in vznemirja slehernega med nami, a le malo jih ima pogum o njem (ter o sebi) tudi poglobljeno razmisliti ali celo spregovoriti. Libido, pravi francoski sogovornik, je želja po življenju, je znak, da se zavedamo svojega mesta pod soncem. Če imamo z njim težave, še pravi, rešitev ni v učenju desetih korakov do izboljšanja svojega orgazma, pač pa je pravi pristop v postavljanju vprašanja: kdo sem, kakšna je moja vloga, kje je moje mesto pod soncem. Ko to razčistimo, je tudi naša spolnost boljša. Ker smo zadovoljni s seboj. Sliši se enostavno. Koliko od nas pa si ta vprašanja v resnici upa postaviti?



Viva, revija za boljše življenje, marec 2015, številka 256.
Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Jurica Ferenčina

Jurica Ferenčina dr. med. spec. družinske medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki