Ko so me minule dni novinarji spraševali, kaj menim o evtanaziji, ali sem za ali proti, sem odkrito povedala, da ne vem. Sem proti. Toda v določenih okoliščinah pri človeku, ki razpada in presunljivo ihti od bolečin, prosi za smrt, nisem več proti. Bolečine je treba olajšati, četudi je posledica smrt. Mar res? Ne upam biti povsem prepričana, ne upam. Kajti smrt je največji misterij, tako velika skrivnost, da pred njo skromno upognem glavo in priznam: pojma nimam!

Tako kot sleherni odnos je tudi odnos do smrti procesne narave. Brez življenja ni smrti, to drži kot pribito. Ampak tudi brez smrti ni življenja! Polnega, zavedajočega se, radostnega in hvaležnega življenja! Pogoj zanj je zavedanje o svoji in minljivosti drugih. Prav zato smo hvaležni, da smo (še) živi, da dihamo! Kar ni samoumevno. Ko je umrl pesnik, ki je na papir izlival svetlobo, kot kdo vliva vodo v kad ali jo zliva na presušeno njivo, ko je »blago odšel od nas« (je pisalo v osmrtnici) Tomaž Šalamun, sem se zavedela. Več »mojih«, tistih, ki so me pomembno oblikovali, bili svetilniki, v katero smer naj hodim in v kaj naj rastem, je že onkraj, več jih je tam, kot jih je z menoj še tukaj. Težko je nositi/toliko umrlih v vreči pred spanjem, se mi je na Tomažev smrtni dan zapisala pesem. Temna na prvi pogled, svetla za tistega, ki razume: Teža je z leti večja,/lahkotnost vreče presenetljiva.

Kajti ko se zares zavedamo svoje smrtnosti, življenje ni več težko. Bivanje postane prosojno in lahkotno. Vemo, kaj je v življenju pomembno in kaj ni, za kaj si velja prizadevati, katere so resnične vrednote in kaj površinski blišč. Prav smrt nas uči: človekovo je zares samo tisto, za kar je hvaležen. To ostane.

»Prav malo stvari potrebuješ, da hodiš v pravo smer, da ne zmrzneš, ugasneš, obnemoreš in pozabiš svojega jezika,« poje Alenka Rebula v knjigi Sto obrazov notranje moči. Tako malo jih je, da gredo v majhen nahrbtnik. »Vzemi na pot svoj mali nahrbtnik, tvoja duša ne preživi brez njega. V njem so na varnem vse tvoje dragocenosti. Ne smejo se izgubiti, kajti nič jih ne more nadomestiti. Nosi vedno s seboj svoj mali nahrbtnik in glej, da ga nikoli ne prodaš.« In sklene z velikimi črkami: »V največji nevarnosti te lahko reši le tisto, kar je v njem.«

Ta mali nahrbtnik nesemo s seboj tudi v smrt. Ko zavesa bivanja zapira veke, z notranjimi očmi jasno vidimo svoj nahrbtnik in vse, kar je v njem. Zdaj imamo dovolj časa, da si ogledujemo vsako stvar, počasi in z ljubečo naklonjenostjo. Nikamor se nam ne mudi. Lahko se potopimo v mali nahrbtnik in ne gremo več ven. Ostajamo s tem, kar smo shranili vanj; hvaležni za vse, kar je bilo vredno globoke pozornosti. Ljubezni. Taki smrti se reče dobra smrt.

Tako mislim danes. Mladenka, ki sem želela biti manekenka in filmska igralka – kar sem postala, saj se vse resnične želje rodijo že uresničene v nas, pravi Alenka – sem gledala odre in bleščice in slavne ljudi … Da obstaja smrt, kaj šele, da bom tudi sama umrla, mi še na misel ni prišlo. Vendar sem hitro pogruntala, da sem gledala v iluzije, da so me mamile utvare in ne pristno življenje. Kot intuitivna riba sem zaslutila, da če hočem živeti zares intenzivno, bogato, velja misliti smrt. Koncept smrti, kakršen prevladuje v sodobni zahodni družbi, se dušici občutljivi ni zdel zanimiv. Kolikor sem se kot mlado dekle zmogla, sem se potopila v indijske religije in spisala maturitetno nalogo z za čas pred pol stoletja nenavadnim naslovom: Razvoj religije v Indiji. Potem sem zaplavala v filmske vode in smrt je šla z menoj. Igrala sem glavno vlogo v filmu Breza, v katerem sem lep čas »mrtva« ležala na parah. Potem so me z žeblji zabili v krsto in me v njej ure dolgo vozili od hiše do pokopališča. Ne vem, o čem sem premišljala, toda morda je s tistim časom v krsti povezan naslov moje prve seminarske naloge na fakulteti: Pojem smrti v džainizmu, budizmu in hinduizmu … Igrala sem v nadaljevanki Marija, v kateri štiri ženske zbežimo iz koncentracijskega taborišča. Uboga moja hči, ki je videla mamo, kako jo sadistični nemški vojak buta z glavo v zid, dokler je ne ubije …

Človek, ki misli smrt, zagotovo živi drugače kot oni, ki jo odriva proč in strah pred njo tlači v nezavedno. Kar ne pomeni, da mene ni strah! Ampak ko strah vidiš, ko ga izraziš, ko se o njem pogovarjaš, te strah ne stiska za goltanec s tako močjo kot one, ki ga nočejo zaznati, kaj šele prepoznati.

Največ me je smrt naučila, ko sem leta 1990 svojega ljubega duhovnega prijatelja z rakom na pljučih spremljala od diagnoze do zadnjega dne. O tem sem lani spregovorila na TEDX in ne bom ponavljala, saj si je govor mogoče ogledati na internetu. Zdi se mi, da je govor ena sama hvalnica življenju, od začetka do konca zaznamovan s hvaležnostjo. Predvsem s hvaležnostjo za vse, kar me je naučila moja največja učiteljica smrt.

Potem so prišla leta spremljanja umirajočih, najprej štiri leta na domu in tri leta v Hiši hospica. Kot prostovoljka hospica sem naposled zares doktorirala … Doktorirala iz življenja in človeškega bivanja.

Zato sem zmogla, kar si nikoli nisem mislila, da bom. Si dopisovala o umiranju in smrti. O veliki, dokončni smrti in o številnih manjših, ki jih doživljamo vse življenje. Darovi minevanja se glasi naslov knjige, ki bo aprila ugledala luč sveta.

»Stari«, torej modri starogrški filozofi, bi dejali, da se resničnemu življenju ustrezno pripravljam na smrt. Pa sem nanjo pripravljena? Nisem, ne! Vendar pa se mi zdi dovolj, če se smrti zavedamo in jo sprejmemo v krog bivanja – tako kot življenje. Če to počnemo s hvaležnostjo, ustvarjamo najlepše darilo. Čudovit dar sebi in drugim. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« piše v knjigi vseh knjig.