Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Sanje – najbolj resničen svet?

»Bila je noč v nekem neznanem kraju in le s težavo sem se prebijal proti močnemu viharnemu vetru. Vrhu tega je bila gosta megla. Z obema rokama sem držal in varoval majhno svetilko, saj je grozilo, da bo vsak hip ugasnila. Toda vse je bilo odvisno od tega, da mi ta svetilka ne ugasne. Nenadoma sem imel občutek, da mi nekaj sledi. Pogledal sem nazaj in za seboj zagledal velikansko temno figuro. V istem trenutku sem se navzlic svojemu strahu zavedel, da moram, ne glede na vse nevarnosti, plamen svoje male svetilke obvarovati skozi noč in vihar.«
O varovanju plamena skozi noč in vihar je sanjal mladi Carl Gustav Jung, velikan med največjimi poznavalci človekove duše, ko se je odločal o svojem študiju. Sanje so mu razkrile njegovo življenjsko poslanstvo in ga zavezale k temu, da je postal, kar je bil: psihoanalitik, ki je duše celil tudi ob pomoči analize sanj. Včasih celo predvsem z analizo sanj. Zgoraj zapisane sanje je znal prebrati: svetilka je bila njegova zavest, »edina luč, ki jo imam«. Spoznanje je »edini in največji zaklad, ki ga imam.« Razsvetljenje!

»Moj pogled se je takrat obrnil za nadaljnjih devetdeset stopinj,« piše Jung v avtobiografiji z naslovom Spomini, sanje, misli. In nadaljuje: »Tu je moralo za kulisami delovati nekaj drugega, nekaj inteligentnega, vsekakor inteligentnejšega od mene; kajti genialna misel, da je notranji svet svetlobe v luči zavesti velikanska senca, mi ne bi nikoli prišla na pamet.« Jung ni edini znanstveni velikan, ki se mu je njegova življenjska naloga razkrila v sanjah. V njih je bil v podobe oblečen problem, ki ga je nato obravnaval vse življenje, in v njih se je nakazala svojstvena, povsem izvirna rešitev. Odkritje!

Odkar se zavedam, rada hodim spat. Zato, ker me zanima, kaj bom sanjala. Imela sem nekaj presunljivih sanj, še zdaj jih pomnim do zadnje podrobnosti, sanj, ki so mi dobesedno narisale moj naslednji življenjski cikel. Imela sem tudi moraste sanje, oj, te sanje so bile pred leti kar nekaj časa del moje dušne sence. Dokler se jih nisem naveličala, saj so me marsikatero noč prebudile s povečanim utripom srca in z grozo, me za tisto noč naredile preznojeno, preplašeno bitje.

Naučila sem se lucidno sanjati. Trenirala sem vstop zavesti v sanje. Izmojstrila sem se do te mere, da sem lahko vstopila v sanje, jih komentirala in v njih dejavno sodelovala. Tako je bilo tudi tiste hude noči, ko me je znova tlačila mora, da nekdo – velikanska temna figura, bi rekel Jung – teče za mano, vedela sem, ubil me bo, ubil, tekla sem in tekla, dokler nisem pred sabo uzrla globokega prepada. In se prebudila preplašena, z razbijajočim srcem. Toda ne to noč. To noč sem se pred prepadom ustavila, se mirno obrnila, pogledala »figuri« v obraz in vprašala: »Kaj hočeš od mene, kaj?« Preganjalec je nemudoma izginil – in teh morastih sanj nisem nikoli več sanjala.

Pred leti je bila z nami na počitnicah prijateljičina hči, ki je za poletne dni hodila spat nenavadno zgodaj. Nekoč sem jo vprašala, zakaj nas zapušča in zakaj vedno tako zgodaj odhaja v posteljo. Odgovorila je, da zato, ker hoče sanjati. Da si namreč vsak večer naroči sanje. »In kaj si boš naročila nocoj?« sem bila radovedna. Odvrnila mi je: »V sanjah se bom udeležila tekme svojega moža, svetovno znanega tenisača Agassija, prvič po tretjem porodu. Zdaj imam z njim že tri otroke. Nocoj ga bom presenetila, saj bom nenapovedano prišla na finalni dvoboj. Joj, kako se veselim, ko me bo presenečen zagledal, to bodo čudovite sanje.« In je odhitela spat. Stari ljudje bi rekli: »Što se babi htilo, to se babi snilo« (Kar se starki zahoče, to starka tudi sanja).

Večkrat sem se spraševala, katera resničnost je pomembnejša: naše budno stanje ali sanjanje? Zdi se mi, da je sanjski svet naša pomembnejša realnost. Kajti ozaveščenih imamo kakih deset odstotkov dušnih vsebin, preostalih devetdeset odstotkov pa jih »spi« globoko v varni senci nezavednega. Te sence pogosto pridejo na svetlo prav v sanjah. Če se jih naučimo pomniti, če jih zapišemo, če jih premislimo ob pomoči sanjskega analitika ali pa se globoko zazremo vase in se ne slepimo, ampak si upamo povedati, kakšne sence našega nezavednega so se upodobile v sanjah, se širimo, o sebi vemo več, več vidimo, bolje se razumemo in laže sprejemamo tudi senčne plati svoje osebnosti.

Sanjski svet je potemtakem zame enako resničen kot budnost, vendar pogosto pomembnejši – tako kot mi je literatura ali film pogosto pomembnejši od površnega klepeta z znanci na skupinskih klepetih. To pa zato, ker lahko ob branju in gledanju umetniških del potujem navznoter, vase, in se razgledujem po tem zame najzanimivejšem univerzumu – lastni duši. Zato se tako rada sama sprehajam v naravi ali pa v tihoti stanovanja obsedim v bralnem stolu, ko si privoščim intimne urice z izključenimi telefoni, radiem, televizijo in računalnikom. Ah, blažena stanja!

Poznamo rek: »Ta pa sanja pri belem dnevu!« Sanjarjenje podnevi je še ena od človekovih zanimivih vzporednih resničnosti: človek fantazira. Jung je gojil dejavno fantaziranje, ki je nadaljevalo sanjanje z istimi junaki in razpletalo nočno zgodbo pri budni zavesti. Tako je v podobah »gledal« v svojo notranjost in prepoznaval svoje sence. Kako daleč je hrupni sodobni svet naglice, storilnosti, hlastanja po učinkovitosti in uspešnosti od takega dejavnega fantaziranja in spoznavanja samega sebe, joj, kako zelo daleč! Ni časa, ni časa za najpomembnejši odgovor, ki nam ga zastavlja življenje in nam ga definitivno zastavi smrt: »Kdo si? Kdo si v resnici, ti kot enkratno, neponovljivo bitje? Kaj je tvoje poslanstvo na tem svetu? Zaradi česa si tukaj? Kaj je smisel tvojega življenja?«

Samo kdor je zares pri sebi, gre lahko tudi k drugim tako, da bodo občutili, da jih vidi in sliši. Kdor ne prepoznava sebe, tudi drugih ne zmore. Zato je nad vhodom preročišču v Delfih pisalo: »Spoznaj samega sebe.« Povsem spoznati se ne moremo, sami sebi in drugim vedno ostajamo skrivnost. Kljub temu pa se lahko srečujemo in tudi globoko srečamo. Tako globoko, da se prepoznamo, in potem živimo v skladu s samim seboj. Pristno in avtentično. Brez maske na obrazu, brez sprenevedanja, kalkuliranja, manipuliranja. Ne potrebujemo zunanjega priznanja svoje vednosti, saj vemo, kaj smo in kaj nismo. Predstave drugih o tem, kaj bi morali, nas ne dušijo. Dovolj svojih nočnih sanj smo predelali in si dovolj upali fantazirati čez dan. Zato vemo, da nam ni treba prav nič drugega, kot samo biti.

Samo biti. Biti to, kar smo.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sanje , manca košir

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.