Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

O minevanju, življenju in smrti

Hiša hospic je konec lanskega leta s projektom Srca za hiše hospica ozaveščala javnost o paliativni oskrbi, detabuizirala smrt ter skušala ustvarjati skupne sanje o novih, še kako potrebnih hišah hospica po Sloveniji. V okviru projekta so tudi razpisali natečaj za eseje ter spise o minevanju in smrti, na katerega so se odzvali učenci, dijaki in študenti. Prejeli so 111 prispevkov, največ iz srednjih šol.

Srca sodelavcev Hiše hospica je osvojil esej Tanje Špes, študentke 3. letnika Filozofske fakultete v Mariboru, ki je o smrti in minevanju razmišljala takole:

Smrt ni največja izguba v življenju. Največja izguba je tisto, kar umre v nas, ko živimo.
Norman Cousins
Vse je minljivo. Par, ki se drži za roke, se objema na klopci in si obljublja večno ljubezen. Tista nova obleka, ki jo obožujem. Sistem, ki mi povzroča skrbi. Vsako leto, ki pride. Moji starši. Moji prijatelji. Jaz.

Ljudje si preveč lastimo druge ljudi. Mislimo, da jih lahko priklenemo nase, ampak resnica je, da lahko odidejo kadar koli, saj niso nič bolj naši, kot smo mi njihovi. Vsak je samo svoj. Sami odločamo, kolikšen del sebe bomo dali drugim – in kdaj bo to vse, kar bo ostalo od nas, ko bomo odšli drugam. Včasih nam ta del vzame nekaj, kar je večje in močnejše od nas. Nekaj, česar ne moremo predvideti, na kar se ne moremo pripraviti.

Smrt.

Tolikšen del vsakdanjika je, tako kot življenje. Vsako minuto nekdo umre, vsako minuto se nekdo rodi. Prijatelj mi je nekoč dejal, da ga ni strah smrti, saj je del življenjskega cikla. Ja, je. In vendar se nanjo nikakor ne morem navaditi.
Novica te prežema. Zbegan si, dezorientiran. Povsod okrog sebe vidiš jokajoče postave, odete v črno. Vse v tebi joka, vse v tebi je brez barve, ti sam si črn. Ujameš zadnji pogled na vrtnico, ki pade na kup zemlje. To še zdaleč ni konec. Šele začetek je. Začne se z vsakim novim dnem, ko vidiš, da ljubljene osebe v resnici ni. Ni je tam, da bi z njo delila nasmeh, objem, skrbi, nestrinjanje, skodelico kave, toplo peč.

Takrat začne nekaj v tebi umirati. Začneš jo pogrešati iz dna srca. Hrepeniš po vsaj še enem dnevu z njo. Začneš se spopadati z manjkajočim delom svojega sveta. Poskusiš zanikati. Zanikanje potisne ob stran jeza: kriviš svet, preklinjaš ga, življenje se ti zdi nepravično. Za jezo pride strah. Kaj bom zdaj? Kako bo šlo življenje naprej? Strah te je posledic, ki jih prinaša izguba, strah, da ne boš zmogel. Prevzameta te krivda in samoobtoževanje, obžaluješ vsak trenutek, ko si se zaman jezil nanjo, vsako besedo, ki je bila pretrda, vsako neizrečeno misel. Potrtost. Globoka, neizjokana potrtost, ki se sčasoma odpre sprejemanju. Tako je – in tega ne moreš spremeniti. Svet gre naprej, kot da se ni zgodilo popolnoma nič. Tvoj svet se je sesul, izgubil je nekoga, ki mu je dajal smisel, in s tem se moraš naučiti živeti. Živeti.

V nekaterih kulturah sprejemajo smrt povsem drugače in z drugačnimi čustvi. Vse bolj se mi zdi, da se percepcija smrti spreminja tudi v naši kulturi.

Kapitalizem nas dela pohlepne in tekmovalne. Trga vezi med generacijami, krepi individualizem. Uči nas, da živimo zase, da uživamo vsak trenutek in gledamo le nase. Idealizira mladost in lep videz, sadi narcisizem. Odnosi so vse bolj plitvi, hladni in zgrajeni na koristoljubju. Ljudje se ne ozirajo nazaj, od koder so prišli, in ne naprej, k tistim, ki prihajajo za njimi. Pomembni so zgolj oni sami. Živijo za "višje cilje", ki jih jim vsiljujejo mediji oziroma kdor koli že.

Strah jih je umreti. Če bi v resnici živeli, kot si želijo, mislim, da jih ne bi bilo strah. Prav tako mislim, da so včasih ljudje živeli bolj povezano, predano, pomemben je bil medgeneracijski pretok znanja in veščin, zavedanje, da se nekaj lahko ohranja in je lahko neumrljivo, čeprav se ljudje postarajo in umrejo. Ni to največji zaklad? Da človeku nudimo pomoč, da delimo znanje, ljubezen, nasmeh, toplino, modrost, da se vse to ne izgubi, ampak se ohranja iz generacije v generacijo? Kdo se nas bo spominjal, če bomo živeli svoje sebično življenje in bo z nami vred umrlo vse, kar nosimo v sebi?

Ljudje smo (žal) pohlepna in pokvarljiva bitja. Ne uporabljamo vsega, kar imamo, vendar hočemo še več. Poselili smo skoraj vsak košček zemlje, pa segamo še dlje. Hočemo nemogoče, nepredstavljivo, nedosegljivo. Opiramo se na minljive stvari in se ne zavedamo, da smo tudi sami minljivi. Ne izkoristimo let, ki so nam dana. Ljudje so že tisočletja iskali formule, napitke in napoje, s katerimi bi si priborili nesmrtnost.

Ne posmehujem se jim. Tudi sama bi bila rada nesmrtna. Rada bi utripala v nekogaršnjem srcu, se prelivala v nekogaršnji krvi, se sprehajala po nekogaršnjih spominih, se izgubljala na robovih nekogaršnjih ustnic. Pustila svoj pečat.

Tako kot Ona. Ni bila junakinja, ki bi reševala svet, toda bila je oseba, ki je bila moje zatočišče; njeno srce je reševalo moj mali svet, ki se je širil, kot se širi vesolje, in to je bilo zame dovolj. Velikokrat mislim, da je sploh nisem dobro (s)poznala. Da bi jo lahko vprašala toliko stvari, da bi me lahko še toliko naučila. Vedno sem se bala, da bom pozabila njen glas, in težko je, saj se ga v resnici še komajda spomnim. Sčasoma je izzvenel. Želim si, da bi izzvenela še bolečina. Ampak pomembno je, da skupaj z njo ni umrl spomin nanjo; v mojih mislih venomer gori in cveti, najsvetlejša zvezda na nebu je in v mojem srcu bo živela, dokler ne umrem tudi sama.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

smrt

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.