Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Tereza Novak: Smo še dežela dobrih ljudi?

Tereza Novak na naslovnici septembrske Vive.
Tereza Novak na naslovnici septembrske Vive. (Foto: Matic Bajželj)

Sporočila z naslovnice

Predstavljamo Terezo Novak, izvršno direktorico Slovenske filantropije, Združenja za promocijo prostovoljstva. Koga bi želeli videti v prihodnjih naslovnicah Vive, revije za boljše življenje? Pišite nam na viva@studio-moderna-com.
Katere vrednote po vašem mnenju v Sloveniji prevladujejo – in katere so tiste, ki bi nas morale voditi, da bi vsi skupaj živeli bolje?
Vsekakor smo preveč materialno usmerjeni in po svoje tudi zelo sebični. Na vseh področjih oblika prednjači pred vsebino. Poštenje ni vrednota, prej velja za naivnost. Zdrava pamet je nekaj, v kar ne verjamemo več. Takšna je moja ocena naše današnje družbe. To podobo bi morali postaviti na glavo in izhajati iz tega, da je poštenje ultimativna vrednota. Na prvo mesto bi morali postaviti vsebino, ki bi jim sledile odgovornost, solidarnost in spoštovanje. V mislih imam spoštovanje soljudi in tudi narave. Spoštovanje drugačnosti, drugače mislečih.

Nova družbena ureditev, v kateri živimo, od nas vse bolj zahteva, da prevzamemo odgovornost zase. Kako lahko v času, ko je individualizem na vrhuncu, ljudem sploh pojasnimo, da je za kakovost našega življenja enako pomembna tudi skrb za drugega in družbo kot celoto?
Seveda smo v veliki meri odgovorni zase, vendar verjamem, da je lahko uspešna samo družba, ki slehernemu posamezniku v največji možni meri omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. Nimamo vsi enakih sposobnosti, zato je pomembno, da kot družba poskrbimo za vse, ki se ne znajdejo – ali pa se znajdejo v okoliščinah, ki jim niso kos. To, kar se dogaja, da se namreč država čedalje bolj umika, vso odgovornost pa prelaga na posameznika, je za družbo kot celoto slabo. Vse večja razslojenost ni v koristi večini, zato se je razslojevanju vredno upreti. To pa pomeni tudi vlaganje v kakovostno javno zdravstvo, kakovostno šolstvo in kakovostne javne storitve nasploh.

Kako naj bi to začeli reševati?

Najprej bi morali skleniti nov družbeni dogovor, da bomo delali v skupno dobro – z namenom, da bomo kot narod živeli dobro. Menim, da je to nujen korak. Zatem bi se morali zavezati k poštenosti in odgovornosti, ki izhaja iz položaja v družbi. In morali bi sodelovati. Največjo težavo vidim v (ne)prevzemanju odgovornosti odločevalcev. Vsakdo, ki ima moč odločanja, bi moral svoje delo opravljati odgovorno, predvsem pa za svoje odločitve nositi odgovornost. Ker tega ni, tudi ni sprememb. Zares odgovoren je le posameznik, objektivne odgovornosti, ki izhaja iz položaja v družbi, pa ne gojimo. Ker se to ne dogaja, v tako državo nimamo več zaupanja. Ker ni odgovornih, smo ujeti v vrtinec prezapletenih administrativnih postopkov, ki onemogočajo pozitivne spremembe, na drugi strani pa vladata korupcija in popolna opustitev nadzora nad porabo javnih sredstev tam, kjer odločitve sprejema politika.

Preboj je torej odvisen od sodelovanja. Kaj ima po vaših izkušnjah največji povezovalni potencial za sodelovanje med ljudmi?
Vsekakor sta za sodelovanje potrebna spoštovanje in prostor za dialog. Menim, da bi preboju botrovalo partnerstvo različnih akterjev v družbi. Slovenska filantropija promovira prostovoljstvo – tudi to je eden od načinov sodelovanja, saj gre delovanje, dostopno vsem in usmerjeno v skupno dobro. Največji potencial za preboj pa vidim v zavezi na ravni države, da vsi skupaj delamo v dobrobit življenja v skupnosti. Zdaj se zdi, da ena stran skrbi za svoje privržence na račun drugih, druga pa za svoje na račun drugih, vsekakor pa na račun dobrih odločitev v skupno dobro. V Slovenski filantropiji si zelo prizadevamo povezati različne segmente družbe, od gospodarstva in medijev do javnih zavodov in nevladnih organizacij. Med njimi iščemo sinergije, saj je to ključni pogoj za to, da se lahko dobre ideje tudi uresničijo. Vlada bi morala spodbujati in odpirati prostor za sodelovanje. Čeprav različno razmišljamo in imamo različne poglede na svet, je vsem skupno, da bi radi živeli dobro. Pomembna komponenta je tudi solidarnost, vendar ne solidarnost s tistimi, ki so odgovorni za to, da se je posamezniku ali skupini zgodila krivica. Ti morajo svoj del odgovornosti nositi sami. Ker se to ne dogaja, ne zaupamo več.

Zaupanje je torej ključen dejavnik za uspešno sodelovanje. Kako ga doseči, kaj bi morali storiti, da bi ga bilo več?
Zaupanje v državo in v sistem je odvisno od poštenosti ljudi, ki jo vodijo. Če so bile sprejete napačne odločitve, je treba zanje prevzeti objektivno odgovornost. Nezaupanje v državo je trenutno res velik problem, ki negativno vpliva na dogajanje pri nas. Menim, da je čas za nove akterje na politični sceni, saj je preveč takih, ki so si s svojim delovanjem zapravili zaupanje ljudi – menim, da ga je nemogoče povrniti. Zaupanje v državo bo mogoče povrniti, če bodo krmilo prevzeli ljudje, ki svojega položaja ne bodo izrabili predvsem v lastno korist. Pogosto slišimo, češ da ljudje izkoriščajo socialne transferje, vendar sem trdno prepričana, da bi bilo treba razpravo o tem preprosto odpraviti. Država, ki ima v ustavi zapisano, da je socialna država, mora poskrbeti za najšibkejše. Slovenije ne ogrožajo socialni transferji, ampak tisti, ki imajo dostop do moči in sprejemanja odločitev.

Ljudje čudimo močno potrebo po varnosti, iščemo jo na različne načine. Na katerih stebrih gradite vi svoj občutek varnosti in na katerih temeljih bi ga morali graditi kot družba?
Varnost pomeni predvidljivo prihodnost. Varnost pomeni tudi verjeti v svoje sposobnosti in v družbo, v kateri gojimo človekove pravice in v kateri sta socialna in pravna enakost vrednoti. Zame je ključna sestavina varnosti optimizem, zaupanje v ljudi in v življenje. Verjeti je treba v lastne sposobnosti in tudi v to, da je zanje zagotovo nekje prostor – ne glede na to, kakšne so. Varnost je skrb države za starejše in prostor, ki spodbuja ljudi k solidarnosti. Tudi to smo načeli v zadnjih letih, saj je čutiti veliko pesimizma. Slovenija je bogata država. Dobrih, uresničljivih idej je veliko in takim idejam je treba prisluhniti ter jim ponuditi možnost. Seveda v sodelovanju.

Kako dobro bomo živeli kot skupnost, je v veliki meri odvisno od kakovosti medčloveških odnosov. Slovenija je izrazito razdeljena družba, obremenjena z zapletenimi odnosi. Kje vidite rešitev?

Vrednoti, ki jima sledimo, sta solidarnost in spoštovanje. Vzajemno spoštovanje, ne glede na razlike med nami. Solidarnost ni nekaj, kar bi bilo tukajšnjim ljudem tuje. Smo dežela ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč posamezniku v stiski. Kot narod pa ne sodelujemo dovolj. Država spodbuja tekmovalnost in vrtičkarstvo, čeprav bi morala biti njena vloga v usmerjanju ter odpiranju prostorov sodelovanja in razvoja.

Dejali ste, da ste po naravi optimistka. Od kod črpate optimizem, ki ga ljudem tako zelo primanjkuje? Kaj vas navdaja z upanjem, da bo jutri kljub vsemu bolje?

Optimizem črpam pri ljudeh, ki jih poznam in s katerimi delam. To so pozitivni, pošteni, odgovorni ljudje, ki verjamejo, da je mogoče razmere spremeniti. Tudi odraščala sem v optimističnem okolju s starši, ki so mi nudili varnost in verjeli vame. Menim, da je to pomembno za razvoj osebnosti, zato negovanje pesimizma v državi ni dobra popotnica za naslednje rodove. Treba si je drzniti povedati naglas, da nekaj ni prav, in iskati prostor za uresničevanje dobrih idej. Včasih se je treba za to tudi izpostaviti. Dobrih idej in pobud je resnično veliko, v organizaciji, kot je naša, pa lahko včasih kako tako idejo tudi izpeljemo, to pa je vsekakor vir optimizma.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

medosebni odnosi , vrednote , slovenija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.