Delati in počivati brez krivde

Zoran Milivojević
Zoran Milivojević (Foto: Diana Anđelić)

Za Sonjo je bil počitek prepovedan, dokler ni opravila vseh svojih dolžnosti. Da se je lahko predala pasivnemu počitku, je morala utišati svojega notranjega starša, ki ji je govoril, da je počitek "neupravičen", saj je vendar treba opraviti še kup nalog. Šele ko je Sonja preizprašala svoj odnos do dela, počitka in zabave, pa tudi sporočila, ki jih je na tem področju dobivala od staršev, si je dovolila počivati in začela zahtevati svojo pravico do počitka.

Sonjina zgodba
Na psihoterapijo je prišla 42-letna  Sonja, poročena mati enega otroka, energična, polna življenja in pozitivno naravnana. Uspešno vodi svoje podjetje in dela povprečno po deset ur na dan. Ker je pred časom ugotovila, da dela preveč, je poskušala poiskati način, kako se sprostiti. Pred nekaj leti se je navdušila nad vrtnarjenjem. Prepričana je bila, da je to prava oblika sprostitve, zato je vsak dan po službi še uro ali dve preživela na vrtu. Čeprav je vrtnarjenje doživljala kot sprostitev in razbremenitev od stresa, je opažala, da je še naprej utrujena. Postalo ji je jasno, da utegne zaradi preobremenjenosti že kmalu pregoreti, da sama ne bo zmogla in da se mora naučiti, kako do pravega počitka, predvsem pa, kako ga brez občutka slabe vesti vplesti v svoje življenje.

Za ljudi s tovrstnimi težavami je značilno, da nimajo natančne predstave o tem, kaj je delo, kaj je počitek in kaj zabava. Bralci ste gotovo opazili, da je Sonja eno vrsto dela zgolj zamenjala z drugo. Delo na vrtu je bilo kot povsem drugačna dejavnost sprva zabavno, zato ni opazila, da jo tudi vrtnarjenje obremenjuje in da si z njim ne obnavlja energije. Začetni presežek energije je bil posledica navdušenja nad novo dejavnostjo, predvsem pa prepričanja, da je našla rešitev za svojo težavo.

Počitek v svoji avtentični obliki je pasiven počitek. Tako imenovani "aktivni počitek" sploh ni pravi počitek, marveč zgolj drugačna oblika dela oziroma zabave. Na vprašanje, kakšno je njeno stališče do pasivnega počitka, se je Sonja odzvala z značilnim odgovorom: že po dveh minutah mirovanja postane živčna in napeta ter razmišlja o tem, kaj vse bi bilo še treba postoriti. Izjema so le trenutki, ko je po napornem delu do konca utrujena, tako "crknjena", da bi sicer lahko ležala ure in ure, vendar takrat navadno takoj zaspi.

Pojasnila je, da postane živčna takoj, ko se skuša odpočiti; nemudoma začne premišljevati o vsem, česar še ni naredila, vendar meni, da bi morala. Bolj ko premišljuje o tem, močnejši je občutek, da je nekoristna, da zabija čas. To v njej poraja občutke krivde, ki jo prisilijo, da prekine počitek in nadaljuje z delom. Pravi, da se ji v takih trenutkih zdi, kot bi ji notranji glas govoril, da nima pravice počivati, vse dokler ne opravi dela. Na vprašanje, čigav glas bi to utegnil biti, zelo hitro odgovori, da "materin". Izkazalo se je, da jo je mati v otroštvu "urila", da bi postala dobra delavka. Kot otrok je morala najprej opraviti vse svoje dolžnosti, preden si je "zaslužila" pravico do igre.

Problem notranje prisile po nenehnem delu je v resnici problem tako imenovanega notranjega starša. Med odraščanjem je Sonja ponotranjila svojo mater in njena sporočila. Tako je njen zunanji starš – njena mati, postal tisti del njene osebnosti, ki mu pravimo notranji starš. Medtem ko se otrok pred stvarnim staršem lahko skrije, ga preslepi ali se mu zlaže, pred notranjim staršem tega ne more narediti. Hkrati z odraščanjem so se povečevale tudi njene ambicije; tako v službi kot doma je prevzemala čedalje več nalog. To je pripeljalo do tega, da se je v zadnjih desetih letih ravnovesje med delom, počitkom in zabavo, ki ga je v mladosti še nekako ohranjala, naposled porušilo.

Če človek preveč dela oziroma ne more odnehati z delom, se zdi rešitev njegove težave zelo preprosta: začeti bi moral več počivati. Toda za te ljudi je, enako kot za Sonjo, počitek prepovedan, dokler ne opravijo vseh svojih dolžnosti. Če naj se predajo počitku, morajo utišati svojega notranjega starša, ki "spi", dokler delajo, ko pa prenehajo z delom, se nemudoma "zbudi" in presenečeno spoznava, da je počitek "neupravičen", saj je vendar treba opraviti še kup nalog.

Če naj si človek povrne sposobnost počivanja brez občutka krivde, mora vzpostaviti dialog med racionalnim delom svoje osebnosti in tistim, ki ga nenehno sili delati – notranjim staršem. Potem ko je Sonja preizprašala svoj odnos do dela, počitka in zabave, pa tudi sporočila, ki jih je na tem področju dobivala od staršev, si je dovolila počivati in začela zahtevati svojo pravico do počitka. V praksi se je "urila" v počivanju: počivala je vse dlje – brez glasu v glavi, ki jo je opominjal, da počne nekaj slabega. Prava počitek in sprostitev sta možna samo, če v sebi ne slišimo glasu, ki bi v nas vzbujal občutke krivde.


Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Vsi Viva strokovnjaki