Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zakaj so zdravniki večvredni?

Že ko sem bila otrok, se je zdelo, da je največ, kar lahko dosežeš, to, da postaneš zdravnik. Od tistih, ki nam je šlo v šoli dobro, so vsi pričakovali, da bomo zdravniki. Vsak drug študij in poklic sta bila vredna manj.

Natančno se spominjam, kakšno razočaranje sem požela ob odločitvi, da ne bom šla študirat medicine. In ko zdaj hodim po slovenskih šolah, spoznavam, da je to, da bo otrok postal zdravnik, še vedno največ, kar si je mogoče želeti. Kar je fascinantno. Ta trajnost in vztrajnost malikovanja zdravnikov, ki skozi čas ostaja tako stabilna. Desetletja in desetletja. Kljub vsem spremembam, ki jih je doživela slovenska družba, to ostaja enako.

Vzrokov, zakaj zdravnikom pripisujemo večvrednost, je seveda več. Kot prvo velja poudariti dejstvo, da je zgodba o zahodnih zdravnikih zgodba o posameznikih, za katere se predpostavlja, da vedo. V tem se v resnici ne razlikuje pomembno od zgodbe o posameznikih, za katere se predpostavlja, da vedo, v drugih kulturah in družbah. Takšni posamezniki so namreč povsod.

Privilegirani položaj pri posameznikih  

Na drugi strani je to seveda zgodba o posameznikih, ki so na drugi strani. Ki so bolniki in ki potrebujejo posameznike, za katere lahko predpostavljajo, da vedo, saj jim natanko ti posamezniki udomačujejo področje lastnega bivanja, ki jim je neznano. Na katerem si ne znajo pomagati sami in za katerega ne vedo, kaj se v njem dogaja. Zakaj. In s kakšnimi posledicami. To pa je seveda univerzalna človeška izkušnja – da namreč ljudje pridemo do meja znanega. Razumljivega. In domačega. Onkraj teh meja je neznano. Neobvladano. Neobvladljivo. Kaos. Torej tudi nevarnost. Ali vsaj negotovost. Zato so tisti, ki poznajo ta "onkraj", ali pa se zanje predpostavlja, da ga poznajo, nekaj, kar posamezniki, ki prispejo na mejo znanega, želijo. Želijo udomačevalce Realnega. Kdorkoli že so v različnih kulturah ti udomačevalciin karkoli že počnejo, je praviloma pospremljenoz določeno mero strahospoštovanja in tesnobe.


Privilegirani položaj v družbi

V tem smislu malikovanje zdravnikov ne čudi, kot tudi ne čudi njihov privilegirani socialni položaj. Položaj, ki je primerljiv s položajem vrača. Šamana. Ali zdravilca. Čeprav tega seveda nikoli ne bi priznali. Ne zdravniki. Ne zdravilci. Ne šamani. Ne vrači. Ti, ki se vsi po vrsti ukvarjajo z udomačevanjem numinoznega. Torej nečesa, česar ne poznamo, česar, čisto zares, do konca in do potankosti, ne poznajo niti sami. Česar seveda ne smejo povedati, priznati, saj se namreč predpostavlja, da ga poznajo. Da vedo.

Drugič, zdravniki so udomačevalci Realnega na področju, ki zadeva vsakogar. V živo. Namreč na področju zdravja in bolezni ali celo na področju življenja in smrti. To pa so vitalna področja – tako za posameznike kot tudi za družbo. Posamezniki praviloma cenijo svoje življenje. Družbe pa tudi. To pa zato, ker brez živih posameznikov prenehajo obstajati, kar pomeni, da zdravniki zasedajo mesto na področju, ki je ključnotako za posameznike kot za družbo. Tako zelo ključno, da je povezano s preživetjem posameznika in s preživetjem skupine. Ne metaforično, ampak dejansko. Na to se verjetno navezuje že omenjena prestižnost zdravniškega poklica, čeprav so lahko ljudje v drugih poklicih bolj izobraženi. Vendar to ne šteje, saj niso povezani z vitalnimi procesi preživetja skupine in posameznikov. Zdravniki pa so.

Ključni akterji na trgu zdravja

Tretjič, zdravništvo je v sodobnih družbah med najpomembnejšimi akterji enega od največjih in najmočnejših trgov, ki se mu reče zdravje, ta pa je seveda neposredno povezan s farmacevtsko industrijo kot eno od najpomembnejših ekonomskih panog. V tej navezi zdravnike intenzivno obdelujejo. Z najrazličnejšimi metodami – od oglaševanja do znanstvenih srečanj. In še česa. Primerno oprati možgane zdravnikov, to je postala ena od ključnih preživitvenih strategij farmacevtske industrije. Ker so tako ključni, so seveda tudi pomembni. In ker jim vendarle ni tako lahko oprati možganov, se je treba za to kar potruditi. To pa zdravnikom dviga ceno.

Sinonim varnosti in izhoda iz stiske

Če povedanemu dodamo še značilno podložniški odnos Slovencev do vsega, kar se jim zdi pomembno, kar je več ali višje od njih – to je preživitvena strategija, o kateri smo že pisali, da je bila v preteklosti izjemno funkcionalna in ključna – seveda ni nenavadno, da se tudi zdaj od najboljših dijakov pričakuje, da bodo šli študirat medicino in postali zdravniki, torej nekakšni rešitelji posameznikov in skupnosti.

Pri tem velja dodati, da je tovrstno prepričanje oziroma pričakovanje v postsocialističnih družbah več kot utemeljeno. Raziskave teh družb namreč kažejo na slabše zdravja prebivalstva, kar je povezano z brezposelnostjo, revščino, lakoto, s pretiranim izkoriščanjem zaposlenih, z nedostopnostjo ustreznih zdravil in zdravljenj in z drugimi spremljevalci postsocializma. Že zdaj viden rezultat je pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja prebivalcev postsocialističnih držav: krajšanje življenjske dobe, umiranje za boleznimi, ki so se še nedavno zdele stvar preteklostiin ki jih v razvitih kapitalističnih družbah zdravijo rutinsko, ipd. V takem položajuje zdravnik še bolj ključna in središčna figura. Postaja namreč sinonim varnosti in izhoda iz stiske, zlasti če/ko drugi izhodi niso več na voljo.

V duhu te varnosti in izhodov je v postsocialističnih družbah podkupovanje zdravnikov redna in rutinska praksa, pri čemer podkupovanje sploh ni več razumljeno kot podkupovanje, pač pa kot nagrada za to, da je zdravnik bolnikom na voljo. Da se zanje potrudi, da zanje skrbi. Da torej opravi svoje delo tako, kot ga mora. Podkupovanje je v tej luči nekakšna redistribucija, ki jo tisti, ki v njej sodelujejo – torej bolniki in zdravniki – razumejo kot neproblematično, kot celo povsem normalno. In morda ni nepomembna ugotovitev antropologov, ki pravijo, da je treba v postsocialističnih družbah prakso podkupovanja razumeti kot prakso povečevanja varnosti v družbenih razmerah, v katerih varnost izginja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravnik , zdravniški poklic , vesna godina

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

28. 07. 2013 12:46:46
* Zdravnik Biti - To Je Spoštovanje ... Tudi Zame, Toda - Družba Sama (Preveč) "Poveličuje" Zdravnike ... Sam Zdravnik (Dan Danes) Je Samo "Izvrševalec" Raznih Farrnacij ... Saj Večinoma Zdravniki Predpisujejo "Samo" Tablete, Kar Je "Biznis" Za Farmacijo In Za Zavarovalnice ... Farmacija Pa Je NAJVEČJA Uzakonjena Prodajalna "Droge" ... Glede Zdravnikov (Raznih) Operativnih Posegov - To Pa Je Že Druga Zadeva ... Ker Vemo Kakšna Je "Gneča" (In Privilegij) Glede (Raznih) Operacij ... Toda Da Ne Bom "Predolg" - Jaz Sem Večkrat "Rešil" Življenje (Raznim) Zdravnikom, Kot Pa "Oni" Meni ... Enkrat Ko Je Gorel Avtomobil Pri Nesreči (Od Zdravnika) ... Nato, Ko So Ga Fizično Napadli (Bil Je Že Na Tleh v Nezavesti) ... In Itd. - In Zato Vem, Da So Vsi Poklici Vredni Spoštovanja ... Ne Pa "Samo" Zdravniški ... Toda - Dokler Sama Družba (Mi) Ne Bomo Se Tega Zavedali ... In Bolj Spoštovali Drug Drugega in Različne Poklice - Bomo "Tam" Kjer Smo ... Toliko Na "Kratko" In - Vse Dobro Zdravnikom ... In Vsem Ostalim Poklicem Ali (Humanim) "Interesom" ...
29. 07. 2013 10:21:43
Zdravnik, gasilec, smetar, ... moje spoštovanje imajo vsi ki svoje delo opravljajo pošteno. Tisti zdravniki, in ostali ki samo služijo pa si ne zaslužijo moje spoštovanje. Da je pa en poklic večvreden pa je po mojem mišljenju znak omejene osebe. In tudi takšne ljudi spoštuje, da ne bo pomote, v smislu, vse v življenju ima svoje izzive, da ne sodim ampak sprejemam tudi drugačne. Kot izziv, ne problem.
29. 07. 2013 10:28:13
malo popravljen komentar

Zdravnik, gasilec, smetar, ... moje spoštovanje imajo vsi ki svoje delo opravljajo pošteno. Tisti zdravniki in ostali, ki samo služijo, pa mojega spoštovanja ne uživajo. Da pa nekdo misli, da je nek poklic večvreden, pa je po mojem mišljenju znak omejene osebe. In tudi takšne ljudi spoštujem, da ne bo pomote, seveda v smislu da ima vse v življenju svoj izziv, da ne sodim ampak sprejemam tudi drugačne. Kot izziv, ne problem. Žal je še veliko ljudi ki v vseh ne vidijo enakosti, neponovljivosti...