Brutalen slovenski promet

Vesna V. Godina
Vesna V. Godina (Foto: Grega Žunič)

Ena od stvari, ki so me po vrnitvi s Havajev, povsem pretresle, je bila vožnja slovenskih voznikov. V resnici sem se čudila celo sama sebi – kako je to sploh mogoče. Navsezadnje sem vse življenje živela v Sloveniji, vozim pa vse od svojega osemnajstega leta. Povrhu na Havajih nisem preživela niti enega leta, kar pomeni, da bi morala biti na stanje na slovenskih cestah prilagojena tudi ob vrnitvi domov. Pa nisem bila.

Brutalnost slovenskega prometa me je za kako leto dni spravila s tira. Toliko sem potrebovala, da sem se spet navadila slovenskih cest. In slovenskih voznikov. Kajti razlika med vedenjem naših voznikov in voznic in tistih na Havajih je (bila) izjemna.

Na začetku, ko še nisem poznala havajskih cestnih oznak (nekatere so nameščene samo nekaj centimetrov nad cestiščem, človek pa jih išče v višini, ki smo je vajeni v Evropi), sem se pogosto izgubila. Naredila veliko napak. Nekoč sem se pomotoma pripeljala v vojaško bazo. Drugič se mi je avto pogrezal v pesek. Kolikokrat sem napačno zavila v kako enosmerno ulico, zaustavila kolono vozil ali kaj podobnega, se niti ne spominjam. Toda nikoli nisem doživela, da bi me kdo nadiral. Zmerjal. Ali mi kazal kake v Sloveniji zelo priljubljene znake. Nasprotno, prav vsakič, ko sem naredila napako, so domači vozniki potrpežljivo počakali ali pa so me celo prišli vprašat, v čem je težava – in kako mi lahko pomagajo. Vojaki so mi denimo dovolili zapeljati skozi vojaško bazo, da sem lahko prišla na pravo cesto. Skratka, vsi so bili pripravljeni pomagati. Z veliko mero dobrih živcev in veliko mero potrpežljivosti. Brez nestrpnosti. Nesramnosti. Ali agresije.

V Sloveniji je povsem drugače

Ob vrnitvi so me v živo zadele prav nestrpnost, agresija, nesramnost in brutalnost slovenskih voznikov in voznic. Pa v Sloveniji nikoli nisem delala napak, kakršne sem na Havajih. Toda v Sloveniji je (bilo) tako, da je že kako po mnenju zadaj vozečega voznika prepočasno speljevanje v križišču dovolj za verbalni izbruh, hupanje, kazanje znanih znakov …

Da ne gre zgolj za pristranski vtis, mi vedno znova dokazujejo tuji študenti, ki v okviru študijskih izmenjav več mesecev preživijo v Sloveniji. Ko se pogovarjamo o tem, kaj jih je v Sloveniji najbolj presenetilo, sta odgovora vsako leto ista. Pitje. In to, kako Slovenci vozimo. Ni pomembno, iz katere države prihaja študent ali študentka, vsi brez izjeme prepoznavajo slovensko vožnjo kot – milo rečeno – čudno. Določneje jo opisujejo kot nevljudno, nevarno, nestrpno, agresivno, netolerantno. In še kaj.


Zakaj je tako?

Seveda je eno ugotoviti, kakšni vozniki smo Slovenci. Nekaj povsem drugega pa je razumeti, zakaj je tako. Pred leti mi je dala misliti pripomba nekega kolega, ki je agresivno vedenje slovenskih voznikov razložil kot eno od redkih priložnosti, da si v slovenski družbi kot anonimen posameznik daš duška. Njegova logika je bila nekako taka: Slovenci in Slovenke so zaradi močne vpetosti vdružbene mreže nenehno in vsem vidni, vsem na očeh. Zato so tudi pod nenehnim družbenim nadzorom. In kadar so pod družbenim nadzorom, se skušajo vesti kar se da sprejemljivo. Posledično v teh odnosih ne morejo dati duška svojim napetostim in agresiji. Duška pa si lahko dajo v avtu. V njem so zavarovani in hkrati anonimni, saj se na cesti praviloma srečujejo le z ljudmi, ki jih ne poznajo. Zato lahko izbruhnejo. Zato smejo izbruhniti. Si dati duška. Česar v vsakodnevnih situacijah ne morejo. In ne smejo.

Tudi zdaj se mi zdi ta logika smiselna. Še posebno, če jo vpnemo v tradicionalne obrazce slovenskega družbenega vedenja, o katerih smo že govorili. Slovenci, ki so v preteklosti živeli docela neanonimno življenje, vpeto v pregledne slovenske vasi, kjer so se vsi poznali, še več, o vsakomur so vedeli vse, kjer so vsi izvajali nenehen družbeni pritisk nad vsemi drugimi, si zaradi preživitvene odvisnosti od ostalih niso ne mogli in ne smeli privoščiti agresije do drugih.

Verjetno od tod izvira obrazec vase usmerjene agresije, tako značilne za Slovence. Ta je med Slovenci že v preteklosti dobila značilne oblike. Ena so samomori. Druga je alkoholizem. Tretja je prakticiranje agresivnega vedenja, kjer ti to preživitveno ne škodi. To je pomenilo in še vedno pomeni tako doma kot v skupini, ki te kot člana varuje. Podoba vljudnega in visoko socialnega Slovenca, sicer pa alkoholika, ki je nasilen do domačih in med štirimi stenami prakticira najbolj neverjetne oblike nasilja, je Slovencem dobro znana. Enako kot to, da ti prijazni, prijetni ter priljubljeni Slovenci in Slovenke naposled navidez nerazumljivo končajo s samomorom. Navadno ga pospremijo komentarji, češ da ni jasno, zakaj. Enako mi samouničevalno vedenje svojih otrok narkomanov komentirajo slovenski starši. Čeprav gre v vseh primerih za isti obrazec. Tako kot v avtu.

Usmerimo napetost na pravo mesto

Vendar pa je to vedenje vsaj misplaced. Torej na napačnem mestu. Sama se namreč že nekaj časa ne morem znebiti občutka, da bi slovenska družba in slovenske ustanove delovale povsem drugače, če bi Slovenci in Slovenke svoje napetosti sprožali tam, kjer te zaradi najrazličnejših pritiskov in frustracij nastajajo. Na primer na delovnem mestu. Drži: če se podrejeni ne bi vsakič uslužno uklonili šefu in nato nabrano agresijo sproščali na cesti, ampak bi se mu postavili po robu, bi bili službeni odnosi verjetno bolj napeti. Toda to bi bila samo prehodna faza. Kajti šefi in šefiči bi se po nekaj agresivnih izpadih agresije morali omejiti. Se vsaj približno vesti po pravilih. In socialno. In ker se dandanes vsakemu šefu in šefiču zdi, da je takšno vedenje povsem nepotrebno, bi bila ta njihova ugotovitev ključno spoznanje. In ključna sprememba. Ne samo za šefe in šefiče ter njihove podrejene, temveč za celotno slovensko družbo.

Kajti tisto, kar nas v resnici najbolj tepe, je nenadzorovana samovolja tistih, ki so na pozicijah moči. Vozniki s svojim vedenjem so le ena od posledic tega dejstva.


Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Marko Hočevar

prof. dr. Marko Hočevar dr. med. spec. splošne in onkološke kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki