Prof. dr. Miro Cerar: Potrebujemo tudi etiko in moralo

pravnik dr. Miro Cerar
pravnik dr. Miro Cerar (Foto: Grega Žunič)

"Ne smemo si dovoliti, da bi postali družba strahu," poudarja ugledni pravnik dr. Miro Cerar, profesor na ljubljanski Pravni fakulteti. "Brez nasilja, po miroljubni poti, moramo spregovoriti in z dejanji pokazati, da v naši družbi ni več prostora za tiste, ki nas mirno in nesramno gledajo v oči, medtem ko nam kradejo in lažejo. Treba je ustvariti klimo, ki bo te posameznike, če se ne bodo spremenili, postavila na rob. Ko bomo uspeli na pozitiven način aktivirati množico ljudi, ki je zdaj apatična in v sebi nabira negativna čustva, se bo sprostila tolikšna energija, da bomo z njo lahko pometli veliko nakopičene nesnage in sprostili ustvarjalnost."

Pred tremi leti ste zapisali, da je naša družba hudo zbolela, da pa bolezen še ni usodna. Ali danes še vedno menite enako?
Zagotovo, le da danes to mnenje z menoj delijo še mnogi drugi. Človeška družba je v neprestanem nihanju; ko so nihanja v negativno resnično prehuda, to imenujemo gospodarska ali socialna kriza. Kriza se je že pred leti porodila na področju vrednot, kjer smo začeli nezadržno drseti navzdol, temu pa je sledilo še vse drugo. Stabilnejšo rešitev lahko zato na dolgi rok vzpostavimo predvsem na vrednotnem področju, začenši z moralno-etičnimi, pravnimi in političnimi vrednotami.

Kje je glavni izvor bolezni, s katero se zdaj že dolgo soočamo? Je ta bolezen tipično slovenska ali je del širše epidemije, ki je zajela ves zahodni svet in ob izbruhu krize pokazala svoje najbolj negativne plati?
Oboje. Zanesljivo smo neločljiv del sveta in kot taki občutimo svetovna nihanja ter padce, ki jih povzročajo upad etične zavesti, pretirana težnja po materialnosti in izkoriščanju našega planeta. Ti etični odkloni se kažejo predvsem v pohlepu. Slovenska posebnost pa je v tem, da smo v evforiji, ki je sledila osamosvojitvi, spregledali dejstvo, da nobena stvar ni trajna in da si je treba za vse neprestano prizadevati. Nekateri državljani so pretirano verjeli, da nas bodo novoustanovljene institucije države kar samodejno popeljale v boljše življenje. Poleg dobromislečih in sposobnih ljudi se je v obdobju tranzicije pri nas pojavilo tudi veliko tistih, ki jih danes imenujemo plenilci. Ko so ti prepoznali vse šibke točke imunskega sistema naše družbe, so se skozi njih neusmiljeno razpasli in prevladali. Nekateri so bili očitno plenilsko naravnani že ob osamosvojitvi, drugi pa so se pokvarili z vstopom v sfero politične in ekonomske moči. Ostali državljani smo bili prepogosto le nemi opazovalci, prevečkrat naivni in neumno optimistični v prepričanju, da nam dobrin ne bo zmanjkalo. Bili smo lažno solidarni, mnogi tudi zato, ker so imeli sami dovolj materialnih dobrih. Politične, finančne, gospodarske in druge negativce smo zgolj opazovali in jih tolerirali, dokler ni bilo že prepozno, da bi še pravi čas zajezili drsenje celotne družbe navzdol.

Za razbohotenje korupcije, netransparentnosti, za nespoštovanje zakonov ter nezaupanje v državo in njene institucije smo torej odgovorni tudi državljani, ne samo elite?

Krivi smo vsi, vendar v različnih deležih – ljudje na višjih položajih in tisti blizu kapitala so imeli večjo družbeno moč, zato so odgovorni v bistveno večji meri.

Kdo oz. katere institucije pa bi morale zagotavljati spoštovanje etičnih in pravnih standardov ter kaznovanje odgovornih?
Zdi se mi, da smo se šele zdaj začeli zavedati, da pravo samo po sebi ni dovolj, da potrebujemo tudi moralo in etiko. Pri čemer, da se razumemo, niti prava ne spoštujemo. Etična in pravna zavest sta bili v preteklih dvajsetih letih močno razvrednoteni. Pravna država v zavesti političnih in drugih elit ter državljanov ni zaživela kot skupna družbena vrednota. Ukvarjali smo se z zgodbo o uspehu, predvsem na ekonomskem, finančnem in socialnem področju, podcenjevali pa vprašanje pravičnosti in legalnosti. Zato smo danes tu, kjer smo. Razlogov, zakaj pravne sfere niso mogle dobro zaživeti, je več: politika je sproti dušila določene dele pravosodja, policija in tožilstvo nista bila in še vedno nista zmožna v zadostni meri uspešno odkrivati ter preganjati kaznivih dejanj, posebej takrat ne, ko so vpletene politične elite. Očitno imajo najvplivnejši člani političnih, gospodarskih in drugih elit moč, da preprečijo razkritje določenih stvari. Sodstvo ne more veliko narediti, če stvari ne pridejo do sodnikov, ko pa že pridejo, se v velikih aferah žal prepogosto izkaže, da ni dovolj dokazov za zaslužene obsodbe. Potem so tu še sodni zaostanki ter tu in tam kakšen premalo zavzet ali neizkušen sodnik, ki v kakšni odmevni zadevi svojega dela ne opravi dovolj dobro in potem seveda kritika pade na celotno sodstvo. Takšne pavšalne kritike sicer delajo krivico vsem dobrim sodnikom, ki vsakodnevno korektno rešujejo številne zadeve, toda to ne sme biti izgovor, da ne bi v prihodnje še v marsičem trdo delali v smeri izboljšanja stanja v sodstvu. V Sloveniji sodnika še vedno ne dojemamo kot avtoriteto, za kar je delno krivo sodstvo samo, kriva pa je tudi politika, ki v javnosti iz politikantskih razlogov spodbuja negativen odnos do sodstva.
Članek se nadaljuje »


Galerija

pravnik dr. Miro Cerar Grega Žunič

pravnik dr. Miro Cerar Grega Žunič

pravnik dr. Miro Cerar Grega Žunič

pravnik dr. Miro Cerar Grega Žunič

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Marijana Jazbec

mag. Marijana Jazbec poklicna grafologinja analiza pisave

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki