Kriza. Kaj storiti?

Vesna V. Godina
Vesna V. Godina (Foto: Grega Žunič)

Ideološki diskurz po svetu in pri nas krizo predstavlja kot nekaj, kar lahko premagamo. Če bomo kot posamezniki ravnali prav. Torej tako, kot nam svetujejo strokovnjaki, posebej ekonomisti. Kot kaže, so tako države kot podjetja in posamezniki tej ideološki logiki nasedli.

Ujeti v še eno ideološko predpostavko sodobnega kapitalizma – v tisto, da ima človek svobodno voljo in da lahko, če hoče, premika gore, oziroma v new-age jeziku: sprogramira naravne zakone tako, kot sam hoče – so nase prevzeli napore in odgovornost za reševanje krize, a hkrati tudi krivdo, da danes kriza še ni rešena. Tako so Grki tisti, ki so krivi, da Grčija še ni rešila krize. Nočejo dovolj varčevati.

Enako je tudi s Slovenci. Ki smo krivi, da država še ni premagala krize. Nočemo dovolj zategniti pasu. Ne razumemo, da je to nujno. Hkrati pa smo po tej logiki tudi vsi (ki dokazujemo, da so pozivi posameznikom, naj s svojim vedenjem, posebej z varčevanjem, rešijo krizo in državo, napačni, zavajajoči) razglašeni za protidržavne zombije, ki ogrožamo preživetje Slovenije. Evrope. Ali celo sveta. Da ne bo pomote: nič nimam proti temu, da sem uvrščena med zombije. Edina druga možnost so namreč hlapci interesov tujega kapitala. Sem vsekakor raje prvo kot drugo. Če že lahko izbiram.

Kriza je dobičke povečala

A vrnimo se k problemu, zakaj je ideja, da bi lahko posamezniki s svojim vedenjem rešili krizo, iluzorna, da ne rečem čisti nateg.

Osnovni razlog za to je dejstvo, da je kriza, v kateri živimo, strukturna. Proizvedena. Celo namenoma. Ker pač nekaterim koristi. In tisti, ki jim koristi, so glavni akterji današnjega svetovnega kapitalizma. To so mednarodne korporacije (za katere sta Hann in Hart v svoji Economic Anthropology leta 2011 zapisala, da so najpomembnejši sodobni subjekti, ki po svojem pomenu prekašajo države) ter mednarodne finančne institucije (pogosto zasebne). Te procese v okviru svetovnega kapitalizma vodijo tako, kot koristi njim. Torej tako, da imajo same čim več dobička. Profita.

In kriza je njihov dobiček povečala. A to zanje ni bil edini pozitivni učinek krize. So še drugi. Kriza je tako pometla (kot vse krize doslej) z malimi proizvajalci, ki v zaostrenih gospodarskih razmerah na trgu ne morejo tekmovati ne z mednarodnimi korporacijami ne s Kitajci.


Svobodni trg

To likvidacijo malih in na videz nekonkurenčnih ekonomskih enot je za centre ekonomske moči opravil svobodni trg. Zato so ga vsi strokovnjaki, ki jih ti centri plačujejo (skupaj z vsemi institucijami, ki jim služijo – takšna sta seveda tudi Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka), predpisovali kot edino pravo ekonomsko ureditev. Za njih to tudi v resnici je. Svobodni trg namreč s tem, da na njem v konkurenci z mednarodnimi korporacijami propadejo skorajda vsi drugi, omogoča korporacijam prevzeti delo in trg tam, kjer ju je prej imela v rokah lokalna proizvodnja.


Konkurenčnost?

To se je zgodilo tudi v Sloveniji. Zato nam je propadla tako rekoč vsa proizvodnja. Ker ni konkurenčna. Pričakovati, da bo konkurenčna, pa je iluzija. Nedosegljiv cilj. Razen za tista podjetja, ki so z vrhunsko kakovostjo še pred krizo uspela na svetovnem trgu zasesti relativno majhne, zelo specifične trge, ki se velikim korporacijam ne splačajo. Ali pa za podjetja, ki sama proizvajajo za tuje korporacije. Nekaj jih seveda imamo tudi v Sloveniji. A misliti, da bi lahko vsa podjetja – ali celotna slovenska ekonomija – delovala po tej logiki, je iluzija. In če se ta iluzija postavi za cilj nacionalne ekonomske politike, je to recept za nacionalni samomor.

O tem se seveda pri nas javno ne razpravlja. Razpravlja se o tem, da so lastniki in delavci krivi, da naša podjetja niso konkurenčna. Da je treba sprejeti vse ukrepe, da bodo. V tej luči se zdi, da so tudi ukrepi tipa, da bi imeli slovenski delavci plače, ki jih imajo podplačani delavci v številnih postsocialističnih državah, sprejemljiva alternativa. Čakamo, kdaj bo kdo – vemo kdo – predlagal, naj se pri plačah zgledujemo po Kitajcih.

Kaj torej storiti?

Vse to pa seveda ne pomeni, da slovenska država in posamezniki, ki živimo v tej žalostni, napačno vodeni državi, ne moremo storiti nič. Lahko. Namesto da s svojimi odločitvami uresničuje interese tujih korporacij in finančnih inštitucij, lahko država začne skrbeti za svoje interese. Za interese svojih državljanov. Ki so ohranitev dela, dobička, znanja in trga zase.

Državljani pa bi morali – in to ob vsaki priliki – izvajati pritisk na državo, da mora stopiti na to pot in nato na njej vztrajati. To bi pomagalo bistveno bolj, kot da varčujemo. Konec koncev so danes že tudi strokovnjaki Mednarodnega monetarnega fonda javno priznali, da so se v svojih predpostavkah, da bo varčevanje rešilo krizo, zmotili. Verjetno namenoma.