Zarodek brez očeta ali dveh mater?

(Foto: Diana Anđelić)

Do matičnih celic s kloniranjem in partenogenezo

Dolly, bržkone najznamenitejša ovca na svetu, ki je umrla v starosti šest let in pol, je trpela za artritisom in pljučnim rakom, ki ga je povzročil virus. To je sprožilo plaz predpostavk, da je za klone značilna višja stopnja umrljivosti, da se kloni bolj nagibajo k boleznim in da umirajo prej. Dolly je za artritisom trpela že od zgodnjega otroštva, kar je bilo najbrž povezano z njeno težo. Pri njeni prehrani so namreč precej pretiravali, in sicer zato, da bi bila Dolly pred kamerami karseda dobrega videza. Potem so odkrili, da so bile Dollyine telomere za 20 odstotkov krajše kot pri normalnih ovcah njene starosti (spomnimo, da se telomere skrajšujejo pri vsaki delitvi celic). Pljučni rak je bil zadnji v seriji zdravstvenih težav ovce Dolly. Vse to je navajalo na pomembno vprašanje ali se je Dolly postarala prezgodaj oziroma ali je možno, da je bila njena starost pravzaprav vsota materinih (gre za darovalko celičnega jedra) in njenih let? Vprašanje je dolgo burilo pozornost številnih znanstvenikov.

Nastanek zarodka

Zgodbo je nemara najbolje začeti s tem, da spomnimo na načine, kako lahko nastane zarodek. Obstajajo trije načini, in sicer:

  • Spolno razmnoževanje, pri katerem zarodek nastane iz genov materine jajčne celice in očetove sperme.
  • Nespolno razmnoževanje ali kloniranje, pri katerem vsi geni zarodka izvirajo iz somatske celice ene osebe. Klonirani zarodek nima ne očeta, ne matere, marveč samo "darovalko jedra".
  • Partenogeneza ali nespolna oploditev, torej "brezmadežno spočetje". Partenogeneza je nespolna oblika oploditve, ki obstaja pri številnih primitivnih organizmih, kot so vretenčarji; ti se navadno razmnožujejo partogenetsko oziroma z aktivacijo jajčeca.

Kmalu po prvem poskusu terapevtskega kloniranja človeškega zarodka leta 2001 so znanstveniki opravili prve poskuse s partenogenezo ženskega jajčeca. Odkrili so, da lahko v laboratoriju umetno spodbudijo jajčece k delitvi, in sicer po kemični in fizikalni poti.

Šest zarodkov

Iz inštituta Roslin na Škotskem, prav tistega, v katerem je prišla na svet Dolly, so nedavno sporočili, da so tako ustvarili šest zarodkov, iz katerih pa jim še ni uspelo dobiti matičnih celic, kar je njihov končni cilj. Znanstveniki predvidevajo, da bi moral za črpanje matičnih celic zarodek zrasti do stopnje blastociste, ki vsebuje približno sto celic. V Roslinu so prišli na pol poti, saj jih ima njihov zarodek približno 50.

Zdravljenje hudih bolezni

Partenogeneza priteguje pozornost znanstvenikov predvsem zaradi velikega potenciala pri zdravljenju hudih bolezni in medicinskih stanj ob pomoči izvornih celic, ki bi jih dobili iz tako pridobljenega zarodka. Kot takšen primer navajajo žensko z boleznijo srca. Iz njene jajčne celice, ki bi jo v laboratoriju s partenogenezo razvili do stopnje blastociste, bi pridobili matične celice, ki bi jih nato razvili v srčne celice in jih vsadili v oboleli del srca. Podobno bi lahko pomagali bolnim moškim, pri čemer bi v jajčno celico po odstranitvi jedra združili dva niza kromosomov iz dveh spermijev.
Partenogeneza se kaže kot zanimiva možnost tudi zato, ker je − vsaj za del kritikov − moralno in etnično sprejemljivejša oblika terapevtskega kloniranja.

Genski material dveh žensk

Precej več kritičnega prahu pa je dvignila novica, da so britanskim znanstvenikom na Univerzi v Newcastlu v Angliji pristojne britanske oblasti (vladna agencija za človeško oploditev in embriologija HFEA) odobrile, da lahko ustvarijo človeški zarodek iz genskega materiala dveh žensk. To bi lahko pomenilo, da bi v prihodnosti lahko otroci nastajali tudi iz genske zasnove dveh mater. Na to zamisel so prišli, ker želijo preprečiti prenašanje posameznih genskih bolezni na nerojene otroke. Te bolezni izvirajo iz poškodovane DNK zunaj jedra jajčne celice in jih otrok podeduje ločeno od DNK v jedru.

Preprečiti prenašanje

Raziskovalci nameravajo v neoplojeno jajčece vnesti že oplojeno jedro, ki je nastalo z običajno združitvijo jajčeca in spermija. Tako želijo preprečiti prenašanje tako imenovanih mitohondrijskih bolezni na zarodek. Mitohondriji so deli celice z lastno dedno zasnovo, ki v celici skrbijo za ustvarjanje potrebne energije. Med spolnimi celicami jih imajo samo jajčeca, ne pa tudi spermiji, zato se mitohondriji na potomce vedno prenašajo po materini strani. Težava nastane, če so mitohondriji kakorkoli okvarjeni, saj to lahko pri otroku povzroči vrsto za zdaj neozdravljivih bolezni, od možganskih okvar do okvar na srcu, jetrih, ledvicah in mišicah. Da je prenos mitohondrijskih bolezni možno preprečiti s prenosom jedra oplojene celice z okvarjenimi mitohondriji v jajčece brez teh nepravilnosti, so znanstveniki že dokazali s poskusom na miših, zdaj pa želijo to spoznanje preveriti še na človeških jajčecih.

Prvi korak

Britanski raziskovalci poudarjajo, da je njihovo delo šele prvi korak v zelo zapletenem procesu, za katerega upajo, da bo pripeljalo do tehnik, s katerimi bi lahko preprečili prenos usodnih mitohondrijskih bolezni, ki prizadenejo približno enega na 5000 rojenih otrok. Napovedane raziskave so že močno razburile del britanske javnosti, najglasnejše obsodbe pa seveda prihajajo iz Vatikana. Kritiki svarijo pred biotehnološko môro in opozarjajo, da gre za prvi korak k srhljivemu svetu kloniranja v razmnoževalne namene, ki je Veliki Britaniji prepovedano. Velika Britanija je namreč leta 2001 kot prva država na svetu uzakonila terapevtsko kloniranje oziroma kloniranje v zdravstveno-raziskovalne namene.

Tako na Inštitutu Roslin, kot na Univerzi v Newcastlu poudarjajo, da jim gre zgolj in samo za zdravljenje bolezni, za katere še ni zdravil, in da njihove raziskave nimajo nobene povezave z reproduktivnim kloniranjem oziroma ustvarjanjem otrok "po naročilu".

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Vsi Viva strokovnjaki