Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Najpogostejša obolenja in poškodbe kolena


(stran 4 od 6)


Na iks ali na oks
Iksaste noge oziroma kolena: To je najpogostejši napačen položaj kolena. Le redko gre za prirojeno napako, saj se navadno razvije somerno med drugim in petim letom starosti. Pri petem letu so lahko takšne noge še normalne; drža se postopoma slabša do petega leta, nato se začne izboljševati. Večje tovrstne deformacije nog opažamo v družbi s splošno slabo držo in splošno slabostjo veziva ter pri rahitičnih otrocih. Sprva se napačni položaj kolena pojavlja samo pri obremenitvi (zaradi prevelike ohlapnosti kolenskih vezi), zlasti pri prehudem nategu notranje stranske vezi. Dolgotrajna nepravilna obremenitev pa pripelje do zmaličenja stegneničnega in goleničnega čvrša, zlasti zaradi počasnejše rasti zunanjega dela končave, ki je nenehno izpostavljen pretiranemu pritisku. V puberteti imajo predvsem predebeli otroci zelo izražena iksasta kolena zaradi hormonskih motenj v rasti ali zaradi poznega rahitisa.Skoraj vedno najdemo težko obliko iksastih nog pri otroški paralizi stegenskih mišic. Pogosto so iksasta kolena tudi znak poškodbe ali destruktivnega procesa v kolenskem sklepu. Iksaste noge so neugodne za statiko telesa in hojo. Sčasoma namreč pride do preobremenitve notranje kolenske vezi, klecajočega kolena in prezgodne deformantne artroze.

Pri otrocih zdravimo iksasta kolena konzervativno. Odkrijemo in skušamo popraviti vzrok, svetujemo vaje in opornice. Narava navadno sama popravi deformacijo, vendar je treba otroka nadzirati. Če so iksasta kolena tako izrazita, da je razdalja med čvršema večja od 12 centimetrov, je potrebna operacija.Pri mladostnikih in odraslih iksasta kolena zdravimo operativno. Vedno moramo najti vzrok deformacije in ga po možnosti odstraniti.

Oksaste noge oziroma kolena: Vzrok je najpogosteje povešenje notranjega dela glave golenice. Lahko gre za posledico zloma glave goleni, moteno rast končave, artrozo kolena ali tumorje. Pri dojenčku so rahla oksasta kolena normalna. Močno oksaste noge pogosto opazimo pri težkem rahitisu in hondrodistrofiji.
Zdravljenje je največkrat operativno. Pri majhnih otrocih poskusimo tudi s konservativnim zdravljenjem (povoji, opornice, telovadba). Tudi oksaste noge povzročajo prezgodnjo obrabo hrustanca in s tem artrozo, poleg tega se pri oksastih nogah pogosto razvije plosko stopalo.

Poškodbe kolena
Poškodbe kolena delimo na: poškodbe vezi kolena, raztrganine meniskusa in zlome kostnih struktur kolena.

a) Poškodbe vezi kolena
Najpogostejše poškodbe vezi kolena so izvini kolenskih vezi (distorzije), ki jih glede na težavnost delimo na lahke (I. stopnja), srednje močne (II. stopnja) in hude (III. stopnja). Pri I. stopnji so vezi raztegnjene do 5 % elastične rezerve. Vezi večidel ostanejo nepoškodovane. Pri mikroskopskem pregledu so vidne miniaturne raztrganine manjšega števila vlaken. Prizadeto mesto je občutljivo na pritisk, vendar ni opaziti nobene nestabilnosti. Pri poškodbah II. stopnje se raztrga več vlaken, raztrganine so večje in jih spremljajo krvavitve različnih razsežnosti. Neprekinjenost vezi je ohranjena, njihova moč je zmanjšana, stabilnost pa ohranjena. Pri poškodbah III. stopnje so vezi popolnoma raztrgane, neprekinjenosti ni več. V takšnih primerih se funkcija vezi popolnoma izgubi in sklep je ob stabilnost. Pri poškodbah križnih vezi III. stopnje se nestabilnost sklepa lahko stopnjuje kot majhna (+), srednja (++) ali huda (+++), glede na zmožnost pomika golenice proti stegnenici pri pregledovanju nestabilnosti z različnimi testi za nestabilnost.

Izredno pomembno je, da poškodovanec pove, kako je prišlo do poškodbe: ali se je oteklina pojavila takoj ali šele pozneje, ali je že kdaj poškodoval isto koleno ... Poškodovanec navaja, odvisno od stopnje poškodbe, da je občutil nekakšen pok, raztrganje ali pretrganje prizadetega kolena, zlasti pri hujših poškodbah sprednje križne vezi, vendar se ta občutek pokaže tudi pri poškodbah notranje kolateralne vezi ali meniskusov. Poškodovanec pogosto navaja, da se je koleno "hotelo" izpahniti, oziroma da se je dejansko izpahnilo; to kaže na pretrganje meniskusa ali sprednje križne vezi. Oteklina, ki je nastala v 12 do 24 urah po poškodbi, je najbrž nastala zaradi izliva krvi, najpogosteje, v 85 odstotkih primerov, zaradi pretrgane sprednje križne vezi.

Oteklina, ki je nastala v kolenu po daljšem časovnem presledku, kaže na draženje sklepne ovojnice in najverjetneje na manj hudo poškodbo, denimo na raztrganje meniskusa. Če se oteklina pojavi takoj po poškodbi, je najverjetneje vzrok zlom kosti, najpogosteje ob kondilu stegnenice. Če poškodovani športnik začuti raztrganje oziroma pok v kolenu, če ni več sposoben igrati, oteklina pa postopno nastane v približno 24 urah, obstaja 90-odstotna verjetnost, da je bila raztrgana sprednja križna vez. Led in kompresijski povoj omilita bolečino in oteklino pri poškodbi vezi kolena, tudi raztrgane žile se tako lažje zaprejo. Poškodovanec mora čimprej obiskati zdravnika, ki mu bo punktiral koleno in ugotovil, ali je v kolenu kri ali nemara kaka druga tekočina. Če je v kolenu kri, je to znamenje sveže poškodbe, bolečina pa je največkrat močna. Če pa je v kolenu samo prozorna tekočina, je to znamenje, da je dražena sklepna ovojnica.

Zdravljenje je odvisno od tega, kakšna je poškodba in na kateri strani je. Poškodbe I. in II. stopnje zdravimo konservativno, s počitkom, z ledenimi oblogami, elastičnim povojem in zgodnjo rehabilitacijo. Tudi osamljeno poškodbo notranje stranske vezi II. stopnje zdravimo konservativno: z longeto ali s štiritočkovno opornico. Pri poškodbi sprednje križne vezi je zdravljenje odvisno od tipa poškodbe in stopnje nestabilnosti. Če je poškodba sprednje križne vezi združena z večjo okvaro, denimo z lezijo medialnih vezi, sta priporočljivi zgodnja kirurška reparacija in rekonstrukcija. Pri osamljeni poškodbi sprednje križne vezi je kirurška rekonstrukcija priporočljiva pri mladih in aktivnih športnikih. Preprosti šivi sprednje križne vezi zaradi slabe vaskularizacije vezi ne zagotavljajo dobre stabilnosti in ustreznega funkcionalnega zdravljenja, zato so v rabi različne plastike. Navadno vzamemo osrednjo tretjino patelarne vezi, s katero nadomestimo sprednjo križno vez ali kito mišice semitendinosus. Pri vseh tehnikah je izredno pomembna ustrezna pooperativna rehabilitacija. Z rehabilitacijo po poškodbah ali operacijah kolena naj bi dosegli normalno aktivno in pasivno gibljivost sklepa, popolno odsotnost bolečin in dobro stabilnost. Če tega ne dosežemo, so potrebne kolenske opornice (ortoze).


b) Raztrganine meniskusa
Meniskusa sta polmesečasti fibrozno-hrustančni strukturi, ki sta v prečnem prerezu trikotne oblike. Sta znotraj kolena: eden je notranji, drugi zunanji. Poglavitna funkcija meniskusov je, da izpolnita oziroma izravnata veliko neskladnost med stegnenico in golenico. Poleg tega razporejata pritiske s stegnenice na golenico, absorbirata sklepne strese, prispevata k sklepni stabilnosti, oskrbi in prehrani sklepnih površin ter porazdeljujeta sinovialno tekočino po vsem sklepu. Tako kot druge fibrozno-hrustančne strukture je tudi telo meniskusa brez žil. Prehranjuje se s sinovialno tekočino, ki kroži v sklepu. Samo periferni del meniskusa ima nekaj žil. Odstranitev meniskusa zmanjša stik med stegnenico in golenico ter poveča obremenitev sklepnih površin, zato ni nenavadno, da po odstranitvi meniskusa lahko pride do degenerativnih sprememb sklepnih površin in artroze kolena. Različni avtorji poročajo, da do teh sprememb pride razmeroma zgodaj že pri polovici operiranih bolnikov. Diagnoza raztrganine meniskusa je ponavadi dokaj lahka, vendar ne v vseh primerih. Izredno pomembna je anamneza, zlasti podatki o nastanku poškodbe. Meniskus se največkrat raztrga pri nekaterih gibih, zlasti pri učvrščenem podplatu oziroma pri učvrščeni nogi in upognjenem kolenu, pri zasuku. Pri tem nastane močnejša bolečina na območju sklepne špranje. Pozneje je v kolenu najti tudi izliv.

Človek ima pri poškodbi občutek, kot da se mu je koleno hotelo izpahniti. Zlasti pomembne so zagozditve na območju kolena, ko se raztrganina meniskusa zagozdi med stegnenico in golenico, tako da kolena ni mogoče iztegniti. Če takšna zagozditev nastane v kolenu ali se ponavlja, je potrebno operativno zdravljenje. Pri pregledu je značilno, da ko koleno iztegnemo iz skrčenega položaja in ga zasukamo navzven, izzovemo preskok oziroma pok v kolenu. Poleg kliničnega pregleda je treba opraviti rentgensko slikanje, saj tako izključimo kako drugo obolenje ali poškodbo. Če diagnoza ni jasna, opravimo še računalniško tomografijo ali MRI, dokončno diagnozo pa nam pomaga postaviti artroskopija v lokalni/splošni anesteziji ali v spinalnem bloku. Po opravljeni artroskopiji se lahko odločimo za odstranitev raztrganega meniskusa z artroskopsko tehniko ali za zašitje meniskusa. Možna je tudi operativno odprta odstranitev meniskusa z majhnim rezom na območju pogačice oziroma sklepne špranje, vendar v zadnjem času vedno poskušamo odstraniti čim manjši del raztrganega meniskusa, saj tako ohranimo vsaj njegovo delno funkcijo in s tem preprečujemo nastanek artroze kolena.


c) Zlomi kostnih struktur kolena
Pri poškodbah kostnih struktur kolena, torej pri zlomih kosti, je poškodba hujša. Hujši padci na koleno povzročijo zlome pogačice, padci z višine pa zlome kondilov stegnenice ali golenice. Vedno se pojavita dokaj huda bolečina in takojšen izliv v koleno. S punkcijo kolena dobimo kri. Zdravljenje je vedno operativno. Pomembno je, da zlom rekonstruiramo v anatomskem položaju, kajti vsaka neravnost v kostnih strukturah kolena lahko zgodaj povzroči degenerativne spremembe.
Pri hudih poškodbah kolena (pri prometnih poškodbah in nekaterih športnih poškodbah, zlasti smučarskih in delovnih) je pogosta kombinacija vseh treh oblik poškodb. V takšnih primerih je zdravljenje praviloma operativno, čeprav je med poškodbami kolen k sreči največ lahkih distorzij, ki se končajo brez posledic.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd