Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Skolioze – deformacija hrbtenice in telesa


(stran 3 od 3)



Druge skolioze

Vzroki za drugo skupino skolioz so znani: lahko gre za prirojeno anomalijo v razvoju enega ali več vretenc (kongenitalna skolioza), za mišično kostno anomalijo, ki jo povzroči osnovna mišična ali živčna bolezen (nevromuskularna skolioza), za skoliozo, ki je del osnovne bolezni vezivnega tkiva (fibropatska skolioza) ali za skoliozo, katere osnova je genetska bolezen (skolioza pri Recklinhausnovi bolezni).
Teh skolioz je relativno malo, so zgodaj spoznane in strokovno vodene do terapije.

Skolioze po pogostosti

Najpogostejša je idiopatska skolioza, ki jo odkrijejo pri 75 do 80 odstotkov primerov.
Redkejše so živčno-mišična skolioza (od 5 do 7 %), kongenitalna skolioza (10 %), fibropatska skolioza (1 %) in skolioza pri Recklinhausnovi bolezni (od 2 do 3 %).

V nekaterih primerih ima nezdravljena skolioza hude posledice v odrasli dobi – po končani rasti utegne postati izrazitejša ter povzročiti okvare pljučne in srčne funkcije. Z rednim opazovanjem otrok s skoliozo se lahko pravočasno odločimo za pravilno zdravljenje in s tem preprečimo hude posledice.

Dejavniki, ki kažejo na prihodnje napredovanje krivine ter zahtevajo redne preglede in zdravljenje, so:
a) izrazitost skolioze ob prvem pregledu,
b) starost otroka ob pojavu skolioze (mlajši ko je, večja je verjetnost poslabšanja),
c) tip skolioze (najbolj se poslabšajo dvojne torakalne skolioze),
č) otrokov spol (pri deklicah je verjetnost poslabšanja večja kot pri fantih),
d) preostala rast do kostne zrelosti.

Znak za poslabšanje je povečanje krivine za 5 do10 stopinj v šestih mesecih. Na osnovi prvega pregleda in rentgenskega posnetka lahko s precejšnjo verjetnostjo potrdimo ali izključimo skoliozo in ugotovimo njen potek.



Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd