Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Trdovratne okužbe nohtov


(stran 2 od 4)


Ne le estetska težava

Zaradi onihomikoz ne umremo in z njimi lahko razmeroma mirno živimo vrsto let. Vsekakor pa drži, da nohti in koža ob njih, ki so prizadeti zaradi glivičnih okužb, niso privlačni na pogled in močno motijo zunanji videz. To lahko vpliva tudi na kakovost življenja, ki postane okrnjena. Dolgotrajnejša ko je okužba, večja je okrnjenost kakovosti življenja. Te okužbe lahko povzročijo ljudem tudi številne druge težave. Kadar so nohti zaradi nezdravljene okužbe deformirani, lahko nastopijo bolečine pri hoji, zato je pri starejših ljudeh lahko oteženo gibanje. Okužbe nohtov rok ovirajo opravljanje del, ki zahtevajo večjo ročno spretnost. Poleg tega ne smemo spregledati dejstva, da je pri glivični okužbi nohtov ali obnohtja olajšan vstop drugim mikroorganizmom v telo. Zlasti bakterije lahko povzročijo sekundarne okužbe kože prstov nog, stopala ali večjega dela okončine. To je dokaj pogost zaplet pri bolnikih z nezdravljenimi onihomikozami.


Z leti lahko pride do senzibilizacije

Omeniti je treba še nekaj. Ljudje, ki ne zdravijo glivičnih obolenj nohtov, bi morali vedeti, da po nekaj letih lahko postanejo senzibilizirani na glivice. Te lahko občasno zaidejo v krvni obtok in povzročajo sistemska alergijska vnetja kože. Zato je treba upoštevati, da je onihomikoza bolezen kroničnega poteka, ki lahko povzroči nekatere zaplete in jo je priporočljivo zdraviti. To zlasti velja za bolnike s sladkorno boleznijo in imunsko oslabele bolnike, pri katerih je treba tem okužbam zaradi možnih zapletov posvetiti večjo pozornost.

Zdravljenje vedno od znotraj navzven

Za zdravljenje glivičnih obolenj kože je na voljo kar nekaj zelo učinkovitih zdravil. Žal se pri zdravljenju pogosto dogaja, pravi sogovornik, da ga zdravnik predpiše "na pamet", torej brez predhodnega dokaza povzročitelja, torej vrste glivic. Pravilo pri zdravljenju glivičnih obolenj je, razlaga sogovornik, da pred začetkom zdravljenja dokažemo povzročitelja ali vsaj bolezen. Za uspeh terapije včasih ni pomembna le ugotovitev, ali so glivice navzoče ali ne, temveč jih je treba pustiti določen čas, da se na ustreznem gojišču namnožijo. Šele takrat, ko zdravnik ve, za katere glivice gre, lahko izbere najustreznejšo obliko zdravljenja.

Dokaz v laboratoriju

Diagnoze glivičnih obolenj zgolj na osnovi klinične slike skorajda ni možno postaviti. Zdravnik lahko dokaže navzočnost glivic le ob pomoči laboratorijske preiskave. Osnovna preiskava je preprosta, saj zdravnik oziroma laborant s topim instrumentom popraska ali odlušči nekaj celic s površine prizadetega nohta ali kože, v laboratoriju pa na stekelcih, prelitih s kalijevim hidroksidom, ugotovijo navzočnost glivic. Kljub preprostosti to metodo opravlja samo nekaj laboratorijev v Sloveniji. Tako so zdravniki pri predpisovanju zdravil in terapije največkrat prepuščeni lastni presoji in ugibanju, za kateri tip glivic gre.

Po oceni doc. Bartenjeva je verjetno manj kot polovica bolezni, ki jih zdravniki zdravijo kot glivična obolenja, tudi v resnici posledica glivične okužbe. Ker glivična obolenja pogosto zdravijo sistemsko, je to zelo pomemben podatek. Neustrezna zdravila in na pamet predpisani antimikotiki namreč nimajo nobenega terapevtskega učinka na okužbo, poleg tega po nepotrebnem obremenjujejo jetra in se lahko vpletejo v presnovo drugih zdravil, če jih bolnik jemlje. Če oseba z glivično okužbo uporablja lokalni antimikotik v obliki pršila, gela, kreme ali mazila, ne pride do tovrstne škode, vendar tudi nima nobenega učinka. Zato je nadvse pomembno, da zdravnik, preden predpiše terapijo, ugotovi, ali sploh gre za glivice in za katero vrsto.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd