Glivična obolenja

doc. dr. Igor Bartenjev, dr. med., spec. dermatolog
doc. dr. Igor Bartenjev, dr. med., spec. dermatolog (Foto: Diana Anđelić)

Vedno odznotraj navzven

Glivic je več kot sto vrst. Na telesu jih imamo vsi. Nahajajo se na različnih mestih, najpogosteje na koži rok in nog, navzoče pa so tudi v sluznici ust in v nosu, denimo. Večina jih je neškodljivih in živijo v simbiozi s svojim gostiteljem. Vendar obstaja tudi kakih 50 vrst patogenih glivic, ki lahko povzročajo različne glivične okužbe, te pa zahtevajo ustrezno zdravljenje in obravnavo. Okužbe na koži najpogosteje povzročajo tako imenovani dermatofiti, razlaga doc. dr. Igor Bartenjev, dr. med., specialist dermatolog iz zasebnega dermatološkega centra v Ljubljani, in nadaljuje, da je dermatofitsko okužbo kože ali njenih priveskov, torej tudi nohtov, treba vedno in brezpogojno zdraviti.

Nikoli na pamet

Za zdravljenje glivičnih obolenj kože je na voljo kar nekaj zelo učinkovitih zdravil. Žal se pri zdravljenju pogosto dogaja, pravi sogovornik, da je predpisano "na pamet", torej brez predhodnega dokaza povzročitelja, torej vrste glivic. Pravilo pri zdravljenju glivičnih obolenj je, razlaga sogovornik, da pred začetkom zdravljenja dokažemo povzročitelja ali vsaj bolezen. Za uspeh terapije včasih ni pomembna le ugotovitev, ali so glivice navzoče ali ne, temveč jih je treba pustiti določen čas, da se na ustreznem gojišču namnožijo. Šele takrat, ko zdravnik ve, za katere glivice gre, lahko izbere najustreznejšo obliko zdravljenja.

Dokaz v laboratoriju
 
Diagnoza glivičnih obolenj je zgolj na osnovi klinične slike skorajda nemogoča. Zdravnik lahko dokaže navzočnost glivic le ob pomoči laboratorijske preiskave. Osnovna preiskava je preprosta, saj zdravnik oziroma laborant s topim instrumentom popraska ali odlušči nekaj celic s površine prizadetega nohta ali kože, v laboratoriju pa na majhnih stekelcih, prelitih s kalijevim hidroksidom, ugotovijo navzočnost glivic. Kljub preprostosti to metodo opravlja samo nekaj laboratorijev v Sloveniji. Tako so zdravniki pri predpisovanju zdravil in terapije največkrat prepuščeni lastni presoji in ugibanju, za kateri tip glivic gre. Po oceni doc. Bartenjeva je verjetno manj kot polovica bolezni, ki jih zdravniki zdravijo kot glivična obolenja, tudi v resnici posledica glivične okužbe. Ker glivična obolenja velikokrat zdravijo sistemsko, je to zelo pomemben podatek. Neustrezna zdravila in na pamet predpisani antimikotiki namreč nimajo nobenega terapevtskega učinka na okužbo, poleg tega povsem po nepotrebnem obremenjujejo jetra in se lahko tudi vpletejo v presnovo drugih zdravil, če jih bolnik jemlje. Če oseba z glivično okužbo uporablja lokalni antimikotik v obliki pršila, gela, kreme ali mazila, tovrstna škoda ni storjena, vendar tudi učinka nima. Zato je nadvse pomembno, da zdravnik, preden predpiše terapijo, ugotovi, ali sploh gre za glivice in za katero vrsto le-teh.

Najprej sistemsko

Pred zdravljenjem nohtov, ki so še posebno trd oreh, je torej treba vedeti tudi to, da vse spremembe nohtov niso glivične. Videz prizadetega nohta ali nohtov je lahko zelo podoben, vendar če ne gre za glivično okužbo, antimikotik ne bo imel nobenega učinka. Žal se v praksi vse prevečkrat dogaja prav to, pravi sogovornik.
Ko je diagnoza potrjena, je treba čimprej začeti z zdravljenjem, ki mora biti podprto vsaj z mikološkim pregledom. Glivične okužbe nohtov ali onihomikoze zdravijo na tri načine: sistemsko, lokalno ali kombinirano. Kot pravi doc. Bartenjev, zdravnik najprej začne s sistemskim zdravilom, razen če pri bolniku obstajajo kontraindikacije. Lokalni antimikotiki, uporabljeni v samostojni terapiji, praviloma niso dovolj učinkoviti, tudi če so ustrezno izbrani. Noben lokalni antimikotik namreč ne more zares dobro prodreti v roževino in ni zmožen uničiti glivic, ki so največkrat kronične. Veliko učinkovitejše je sistemsko zdravljenje, kjer učinkovina zdravila do okuženega mesta pride s krvjo.

Neželenih učinkov tako rekoč ni

Dobra plat sodobnih zdravil, ki jih uporabljajo za zdravljenje glivičnih okužb, je, da pri zdravih ljudeh tako rekoč ne povzročajo neželenih učinkov. Pomembno je le, da zdravnik med zdravljenjem nadzira jetra in opravi jetrne teste, ker zdravila obremenjujejo jetra. Neželeni učinki se v klinični praksi pojavljajo zelo redko. Predpisujejo jih tudi otrokom, tako pri zdravljenju onihomikoz kot mikrosporije ali mačje bolezni. Otroci jemljejo zdravila celo daljši čas in v večjih odmerkih kot odrasli, do zdaj brez škode.

Z leti okužba teže ozdravljiva

Uspeh zdravljenja je odvisen od več dejavnikov. Doc. Bartenjev pravi, da so zdravniki z novo generacijo antimikotikov nedvomno naredili velik preskok v uspešnosti zdravljenja. Uspeh je najboljši, če se zdravljenje začne v zgodnji fazi razvoja okužbe in če je človek sicer zdrav, brez drugih kroničnih bolezni, zlasti sladkorne bolezni. Če okužba traja več let, uspešnost zdravljenja, žal, pada. Kaj pa pri ponovitvah okužbe? Lahko bolniki spet sežejo po istih zdravilih in se nadejajo enakega uspeha? Lahko, odgovarja doc. Bartenjev, čeprav drži, da s starostjo bolnika terapija ni več enako uspešna. Pri mladih ljudeh je uspeh večji in bolj zadovoljiv.

S starostjo okužb več

Onihomikoze s starostjo naraščajo. Delno sta za to kriva slabša prekrvavitev in hladnejše noge, ki sta naravna dejavnika za to, da se glivice lahko hitreje namnožijo. Sogovornik razlaga, da je zdravljenje glivičnih okužb na rokah praviloma lažje kot zdravljenje nohtov na nogah. Na njih je najtrdovratnejša okužba nohta na palcu, ki se zdravljenju najbolj upira. Pomemben podatek pri zdravljenju glivičnih okužb je tudi naslednje: včasih je možna tako imenovana mikološka ozdravitev, kar pomeni, da glivic laboratorijsko ne dokažejo več, videz nohta pa ostane bolezensko spremenjen. To se pogosteje zgodi v primerih, ko je okužba nohtov trajala več let in je nohtna plošča prizadeta do te mere, da na novo zrasli noht nikoli več ne doseže nekdanjega zunanjega videza, ampak vedno znova izrašča zadebeljen in obarvan.

Okužba napade tudi otroke...

Pred glivično okužbo nohtov niso imuni niti otroci, čeprav je res, da so tovrstne okužbe pri otrocih redke. Večinoma gre za okužbe, ki jih povzročijo kvasovke. Zdravljenje je sprva vedno sistemsko. Eno od zdravil za odrasle tudi otroci dobro prenašajo in nima omembe vrednih neželenih učinkov, čeprav jim zdravnik včasih predpiše celo relativno višje odmerke kot odraslim.

...in sladkorne bolnike

Skupina ljudi, ki je še posebno občutljiva na glivične okužbe nohtov, so sladkorni bolniki. Ti bolniki imajo velikokrat motnjo v drobnoarterijski cirkulaciji, imajo slabo prekrvavitev, nagibajo se k bakterijskim okužbam, zato je zdravljenje veliko manj uspešno, poleg tega je tudi bolj zapleteno. Sladkorni bolniki morajo zaradi svoje bolezni vsak dan jemati eno ali več vrst zdravil, ki lahko prihajajo v interakcijo z zdravili za zdravljenje glivičnih okužb. Zato predpisovanje zahteva posebno pozornost. Včasih je zlasti pri sladkornih bolnikih, ki imajo sicer urejene nohte, četudi z glivičnim vnetjem, bolje okužbe ne zdraviti, kot na silo predpisovati zdravila, ki bi lahko bolniku pozneje povzročila še več dodatnih težav.

Kaj, če se bolnik ne zdravi

Če se bolnik z onihomikozo ne zdravi, lahko preide okužba z nohta na obnohtje; zlasti pri starejših bolnikih, seveda pa tudi pri bolnikih z moteno cirkulacijo, se lahko razvijejo zapleti (bolečina, gnojenje, vnetje), pozneje pa celo celulitis, katerega skrajna posledica je lahko celo amputacija prsta.

Smernice so jasne

Slovenski dermatologi se pri zdravljenju opirajo na smernice zdravljenja, ki jasno opredeljujejo standardni algoritem obravnave bolnika z glivično okužbo nohtov. Tako smernice določajo, da naj bi zdravnik začel najprej s sistemskim zdravljenjem, če to zaradi objektivnih dejavnikov ni možno, pa predpisal lokalno terapijo. Idealno je, če predpiše sistemsko zdravljenje v kombinaciji z lokalnim.
Pred začetkom zdravljenja mora zdravnik najprej ugotoviti in potrditi navzočnost glivic.
Če zdravnik ugotovi prisotnost kvasovk, mora ugotoviti tudi, ali gre za primarno kvasnično okužbo ali za sekundarno okužbo, ker je ta podatek pomemben pri odločitvi o izboru zdravila. Obstaja namreč realna nevarnost, opozarja doc. Bartenjev, da zdravnik zaradi obilja kvasovk sekundarnega značaja oceni, da gre za kvasnično obolenje in ga bo zdravi kot primarno obolenje, pri čemer zdravljenje seveda ne bo imelo nobenega učinka oziroma bo ta manjši, kot če bi ga zdravil z ustreznim zdravilom.
Zdravnik izbere najprimernejše zdravilo, s katerim uniči povzročitelja glivične okužbe.

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Jurica Ferenčina

Jurica Ferenčina dr. med. spec. družinske medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki