Dr. Mateja Kožuh Novak: Socialna država je civilizacijska pridobitev, ki jo je treba ohraniti

dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije
dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (Foto: Diana Anđelić)

Zadnji čas je, da se prebudimo in upremo temu, kar se dogaja

"Postavljeni smo pred paradoks: ljudje bi radi imeli pošteno državo, hkrati pa niso pripravljeni povedati poslancu, ki je nečesa obtožen, naj najprej dokaže svojo nedolžnost in se šele potem vrne v parlament. Poleg tega vse preveč ljudi naseda filozofiji levih in desnih, kar je res neumno," ugotavlja dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, in dodaja: "Stopiti moramo skupaj in si pomagati ter prispevati k spreminjanju stvari na bolje." Sama to zavzeto počne – neutrudno se bori za dostojno življenje starejših, ki so danes pred hudo preizkušnjo: ne le, da se jih vse več srečuje z revščino, vse bolj usiha tudi medgeneracijska solidarnost.

V Sloveniji smo imeli aprila eno od največjih splošnih stavk doslej, stavkalo je kar sto tisoč javnih uslužbencev. Zveza društev upokojencev se jim je pridružila. Zakaj?
Stavki smo se pridružili, ker tudi mi želimo opozarjati, da je socialna država civilizacijska pridobitev, ki jo je treba ohraniti. Če v Sloveniji želimo živeti kakovostno, moramo vsi, tudi podjetniki, podpirati socialno državo. Podpirati moramo sistem, ki bo dosegel tudi najmanjšega med nami. Če bo vlada uvedla restrikcije v šolstvu, bodo lahko šolo obiskovali le še otroci bogatih staršev, ti pa niso kar vsi po vrsti zelo pametni. To imamo priložnost videti v medicini: na vodilnih mestih na klinikah in na katedrah je veliko otrok nekdanjih profesorjev. So to res najboljši voditelji in učitelji? Ob načrtnem zniževanju socialne države posamezniki računajo, da bodo hitro obogateli in svoje otroke poslali v zasebne vrtce in šole – kaj pa ostali?! Dobra šola mora biti dostopna vsem! Zato je treba podpreti kakovostno življenje otrok v vrtcih in kakovostno javno šolstvo. Sodobni človek se je naučil živeti s svojimi sodržavljani v družbi, v kateri ni pretiranih razlik. Če pa živiš v okolju, v katerem je veliko revnih, tvoje življenje ni kakovostno – tudi če si premožen.

Da so varčevalni ukrepi nujni, se strinja večina, vendar sindikati opozarjajo, da bodo ukrepe najbolj občutile najbolj ranljive skupine prebivalstva.
Več ko je ogroženih ljudi, lažje je pobirati od njih, saj so njihove pravice bodisi zelo omejene bodisi jih nimajo več – ali pa jih sploh ne poznajo. Več ko je takih ljudi, lažje od vsakega nekaj vzameš. Tako se hitro nabere veliko. Vlada resda sestavlja zakone, ki bodo prizadeli tudi tiste, ki so hitro obogateli na plečih drugih ljudi, vendar te ukrepe sprejema prepočasi, preveč oprezno in preveč mlahavo. Ljudje bi morali vedeti, da bodo tisti, ki so neupravičeno vrgli na cesto na stotine ljudi, kaznovani z odvzemom vsega premoženja, tudi tistega, ki ga skrivajo v tujini, in da bodo bremena varčevanja porazdeljena enakomerno. Prav zato sem bila vesela izjave kardinala Rodeta, ki je dejal, da se bo morala Evropa naučiti živeti skromneje in imeti manjše apetite. Pri tem ga pozivam, naj katoliška cerkev prva pokaže, da dela za ljudi in vrne 800 milijonov, ki so jih zapravili njeni gospodarstveniki. Ta znesek je enak tistemu, ki naj bi ga prihranili z varčevalnimi ukrepi.

Del bremena varčevanja naj bi nosili tudi upokojenci. Rekreacijskega dodatka za nekatere ne bo več ali pa bo manjši. Kako se bo to poznalo?
Vsi ukrepi v zadnjih dvajsetih letih, v času modernih vlad, so zniževali življenjsko raven upokojencev. Šlo je celo tako daleč, da ima zdaj že več kot polovica upokojencev manj kot 524 evrov pokojnine. Še posebno ogrožene so ženske, starejše od 65 let, ki živijo same, in teh je več kot 50 tisoč. Vse nimajo otrok ali pa ti ne živijo z njimi, zato umirajo v hudi revščini. Ravnokar sem govorila z upokojenko, ki ima 450 evrov pokojnine in komaj čaka rekreacijski dodatek, da si bo lahko kupila drva za zimo. Brez tega ji ne bo uspelo.

V obdobju recesije bi morali najbolj ogroženi upokojenci prejemati dodatno pomoč, ne pa da jim zmanjšujemo pravice, ste že večkrat poudarili.
Tako je. Žal se dogaja, da se zdaj starejši, poleg siceršnjih težav, odpovedujejo še varstvenemu dodatku, da ne bi obremenili otrok. Po novem namreč ta dodatek šteje kot socialna pomoč in ga bo država terjala od dediščine zapustnika. Toda država bi morala poudariti, da ogroženim potomcem ne bo vzela ničesar. Prejšnji vladi smo trikrat predlagali, naj v zakon vnese varovalko, s katero bi zagotovila, da dedičem oziroma potomcem, ki tudi sami nimajo in težko živijo, ne bo treba ničesar vračati. V nasprotnem primeru bo revščina iz generacije v generacijo le še naraščala. V družinah, ki jih je zadela brezposelnost, so namreč povečini na robu preživetja vse generacije. Imamo pa tudi drugačne primere: pred dnevi me je poklical upokojenec, ki z nizko pokojnino živi v polovici hiše. Boji se, da jo bodo po njegovi smrti vzeli otrokom. Povedala sem mu, da sinu tega nihče ne bo vzel, če je tudi sam socialno ogrožen. Toda izkazalo se je, da je njegov sin direktor velikega podjetja. V takem primeru sin polovice hiše ne bo potreboval, lahko pa očetu pomaga zdaj, ko njegovo pomoč potrebuje in bo potem lahko obdržal tudi hišo. Ljudi je treba s tem seznaniti, hkrati pa bi bilo dobro starejše navaditi na bivanjsko mobilnost. Da se, če živijo v prevelikih in neprimernih prostorih, lahko preselijo in si tudi tako olajšajo življenje.

Je odnos države do starejših ljudi preveč mačehovski?
Da. Od leta 2000 pada nominalna vrednost pokojnin, zadnjih pet let pa že opozarjamo na revščino, ki jo je treba ustaviti. Vsak načrtovalec razvoja vam lahko pove, da izračun pokojnin po dosedanjem sistemu ne more preživeti, saj se zmanjšuje število delavcev in polnih zaposlitev. Zato je treba določiti oziroma postaviti mejo revščine in zagotoviti, da bo delavec z najnižjo plačo, ki je dosegel polno delovno dobo, dobil pokojnino, ki bo višja od meje revščine, kdor pa pri upokojitvi ni dosegel polne delovne dobe, je lahko na meji, nikakor pa ne pod mejo revščine. Grozljivo se mi zdi, kako veliko ljudi z lahkoto sprejema družbo velikih socialnih razlik.

Mladi pogosto gledajo na starejše kot na breme. Kako si to razlagate, navsezadnje bomo nekoč vsi stari?
Ko si mlad, ne razmišljaš o starosti. Vsak mladostnik ima dva odnosa do starejših: prvi je odnos do staršev in starih staršev, ki jih imajo največkrat radi in bodo zanje tudi skrbeli, o drugem, drugačnem odnosu pa lahko beremo v časopisih. Cela vrsta mladih ekonomistov načrtno prikazuje starejše kot breme, da bi jim lahko jemali pokojnine. Pokojninska blagajna je namreč velika blagajna. Tak odnos je zelo grd, še posebno zaradi otrok, ki bodo, če bo tak odnos prevladal, živeli v družbi, v kateri bo revščina veljala za nekaj normalnega.

Vse več upokojencev nima dovolj visokih pokojnin, da bi si lahko plačali oskrbo v domovih za starejše. Kje vidite rešitev?
Dom si večina upokojencev težko plača – kar 80 odstotkov upokojencev tega ne zmore, zato so se domovi začeli prazniti. V Sloveniji nujno potrebujemo Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi omogočal kritje stroškov domskega varstva in stroškov oskrbe na domu iz zavarovanja ter zagotovil finančno pomoč otrokom, ki sami skrbijo za bolne starše.

Pred nekaj leti ste na Zvezi društev upokojencev začeli izvajati projekt Starejši za starejše, v okviru katerega starejši pomagajo svojim vrstnikom, da lahko čim dlje ostanejo doma. Kakšen je odziv?
Projekt Starejši za starejše ta hip obsega 280 od 504 društev, v njem pa sodeluje več kot tri tisoč prostovoljk, ki obiskujejo starejše od 65 let, ne glede na to, ali so naši člani ali ne. Starejših, ki potrebujejo pomoč, je vse več, mi pa jim jo želimo zagotoviti tudi na ta način. Laično pomoč jim ponujajo naši člani – lahko jih peljejo v zdravstveni dom, jim delajo družbo, da nimajo občutka odrinjenosti iz družbe; lahko se udeležijo naših kulturnih krožkov, telovadbe, izletništva … Skušamo jim zagotoviti tudi strokovno pomoč, pri čemer sodelujemo s centri za socialno delo in patronažno službo, pa tudi z Rdečim križem in Karitasom.

Tovrstne pomoči potrebnih ljudi je verjetno veliko več v mestih kot na podeželju?
Res je, v mestih so ljudje veliko bolj osamljeni kot na podeželju. Pogosto se ne poznajo niti stanovalci istega bloka. Poleg tega se starejši nemalokrat bojijo tujcev, zato je včasih težko priti do njih. Radi bi seveda dosegli, da odprejo vrata našim prostovoljkam in se z njimi pogovorijo, tako da bodo sploh vedeli, da jim je na voljo pomoč.

Zaradi vse težjih razmer, v katerih živi veliko družin, je vse manj medgeneracijske solidarnosti, to pa najbolj občutijo prav starejši. Kako to spremeniti? Kaj predlagate?
Medgeneracijska solidarnost je v teh časih na hudi preizkušnji. Otroci upokojencev z nizkimi pokojninami so najverjetneje tudi sami slabo plačani ali celo brezposelni – na robu preživetja so tako vse generacije. Zato bi nujno potrebovali Zakon o oskrbi na domu, ki bi zagovotil solidarnost. Predlagali smo tudi novo osebno zavarovanje za vsakogar, ki je starejši od 35 let. Mesečno bi plačevali od pet do sedem evrov, tako bi se hitro nabralo dovolj denarja, da bi pokrili vso nujno pomoč onemoglim in bolnim. Takih je danes okoli 12 odstotkov starejših od 69 let. Zakon je treba, seveda če želimo biti razvita evropska država, vpeljati čimprej. Starejše ljudi moramo kakovostno pospremiti do smrti, da ne bodo umirali osamljeni in zapuščeni. Minister za delo nam je pri tem projektu že obljubil sodelovanje, prav tako nekateri poslanci.

V okviru projekta Aktivno državljanstvo intenzivno obiskujete poslance, da bi jim približali stiske prebivalstva. Kako uspešni ste pri tem?
S tem projektom smo začeli leta 2010. Kar precej časa smo potrebovali, preden smo prepričali ljudi, da si lahko le s skupnimi močmi pomagamo k boljšemu življenju. Poslanci imajo v rednem delavniku denar za delo na terenu, tri ponedeljke v mesecu naj bi si vzeli čas za volivce. Želimo si, da bi bilo res tako, zato v poslanske pisarne pošiljamo svoje ljudi. Kratkoročni cilj tega projekta je doseči, da bodo poslanci v resnici na voljo ljudem in da bodo ljudje v resnici hodili k njim; dolgoročno pa želimo doseči, da bodo poslanci postali resnični predstavniki ljudstva. V tolikšni meri, da bi se nekega dne v stranki zbrala kritična masa poslancev, ki se bodo uprli glasovanju po volji drugega, ker volivci tega ne dovolijo. Naša delovna hipoteza je, da je več kot 50 odstotkov poslancev poštenih ljudi, ki želijo nekaj narediti za ljudi, vendar so razbiti med stranke in nimajo glasu. Diktat kapitalskega političnega vrha je premočan. Zato izvajamo civilni pritisk, s katerim želimo uvesti pravo demokracijo. Pri tem si želimo, da bi se nam pridružilo čim več ljudi, tudi sindikati. Postavljeni pa smo pred paradoks: ljudje bi radi imeli pošteno državo, hkrati pa niso pripravljeni povedati poslancu, ki je nečesa obtožen, naj najprej dokaže svojo nedolžnost in se šele potem vrne v parlament. Poleg tega vse preveč ljudi naseda filozofiji levih in desnih, kar je res neumno. Stopiti moramo skupaj in si pomagati ter prispevati k spreminjanju stvari na bolje. Zato vabim vse ljudi dobre volje, stare in mlade, naj se nam pridružijo pri vzpostavljanju stikov s poslanci. To je edini način uveljavljanja demokracije!

Spodbujanju oziroma mobiliziranju civilne družbe namenjate ogromno časa in energije – zelo dejavni ste bili že kot zdravnica, še bolj zdaj, ko ste v pokoju …
V naravi moje družine je, da nam ni vseeno. Moj oče je denimo družini porodnice, ki ni imela kaj jesti, pošiljal hrano. Sama sem že vse življenje optimistka, sicer ne bi delala vsega tega, kar delam zdaj. Hodim od skupine do skupine in prepričujem ljudi, naj se pogovarjajo s tistimi, ki odločajo. Prepričana sem, da je zadnji čas, da se prebudimo in upremo temu, kar se dogaja. Vse življenje smo delali zato, da bomo pomagali otrokom, zdaj pa postajamo odvisni od njih. To je ena od najhujših nočnih mor starejših, zato smo se tudi prvi začeli upirati.


Galerija

dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije Diana Anđelić

dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije Diana Anđelić

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki