Peter Topić, psihoterapevt, o zasvojenosti s seksualnostjo in o spletni pornografiji

Brskanje po spletnih spolnih vsebinah lahko hitro preraste v zasvojenost

Veliko ljudi je prepričanih, da je koncept zasvojenosti s seksualnostjo izmišljotina brez osnove, saj z nečim tako naravnim, kot je spolnost, vendar nihče ne more biti zasvojen. Ljudje imamo samo bolj ali manj izrazite oz. pogosteželje po spolnosti.

A kot pravi Peter Topić z Nacionalnega inštituta za psihoterapijo, kjer vodi Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč v Ljubljani, ki je eden od petih Evropejcev, ki imajo mednarodno priznani certifikat za pomoč zasvojenim s seksualnostjo(CSAT–Certified Sex Addiction Therapist), pri tovrstni zasvojenosti nikakor ne gre zgolj za povišano "potrebo" po spolnosti. Za večino ljudi je spolnost nekaj lepega in običajnega ter si težko predstavljajo, da za nekoga lahko postane zasvojenost, s katero sebi in svojim bližnjim uničuje življenje. Vendar se tudi najbolj običajne in povsem zdrave oblike človeškega spolnega izražanja lahko sprevržejo v uničujoče zasvojensko vedenje, slednje pa nima nič skupnega s pogostostjo spolnih odnosov ali s seksualnim nagonom, ampak je povezano izključno z omamljanjem.

Med ljudmi velja stereotip, da so s seksualnostjo v glavnem zasvojeni moški. Ali to prepričanje drži?
Raziskave v tujini kažejo, da takšno vedenje ni značilno le za moške, čeprav je v preteklosti veljalo prepričanje, da so moški tisti, ki hlepijo po vizualnih dražljajih, ženske pa iščejo ljubezen in jih pornografske vsebine ne privlačijo ali jih celo odbijajo. Podobno zgrešen pogled so imeli nekoč strokovnjakiprirazumevanjuzasvojenosti z alkoholom. Pred petindvajsetimi leti je bil odstotek žensk, zasvojenih s seksualnostjo, primerljiv z odstotkom žensk, zasvojenih z alkoholom, ki so iskale pomoč v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Dolgo je trajalo, da je stroka doumela, da imajo težavez alkoholom tudi ženske. Ženske so predstavljale moralni steber družbe in nihče ni hotel sprejeti, da so lahko zasvojene, zlasti, ker je veljalo splošno prepričanje, da je zasvojenost problem morale, ravno zaradi tega so ženske šetežje poiskale pomoč.

Danes razumemo, da gredo pri zasvojenosti stvari narobe že veliko prej, preden lahko človek v sprejemanje odločitev vključi svoj moralni kodeks. Pri zasvojenosti s seksualnostjo je podobno, velja neko splošno prepričanje, da ženske nimajo teh težav, da ne gledajo pornografskih revij in ne obiskujejo internetnih pornografskih strani. A to prepričanje je zgrešeno, saj je kar 30 do 40 odstotkov vseh obiskovalcev spletnih strani s pornografsko vsebino žensk. Koliko je zasvojenih, ne vemo natančno, a ta odstotek vsekakor ni zanemarljiv in se povišuje. Kot kaže, ne gre le za vizualne dražljaje, ki zanimajo izključno moški del populacije.

Internetne seksualne vsebine so izredno priljubljene. Ali mislite, da zato, ker je bolj varen in skrit, ne povzroči spolno prenosljivih bolezni ...
Mislim, da so za razmah internetnega seksa in zasvojenosti ključne tri stvari: anonimnost, dostopnost in to, da ni skoraj nobenih stroškov. Navidezna anonimnost je zagotovljena z zidovi sobe, pisarne, … Dostop do interneta je omogočen skoraj povsod, preko vseh elektronskih pripomočkov, ki jih ima danes večina, in tako smo ves čas lahko v stiku s pornografskimi vsebinami. Ogledovanje pornografskih strani in iskanje stikov preko spletnih klepetalnic v zavetju in varnosti lastnega doma ali pisarne je nekaj povsem drugega kot kupiti revijo s pornografsko vsebino na javnem mestu in se s tem neposredno izpostaviti. Ko se zasvojeni znajde v stiski, preprosto pritisne nekaj tipk in neprijetna čustva izginejo ob gledanju pornografskih vsebin … vsaj začasno.

Ali lahko govorimo o normalnem uporabniku pornografskih vsebin?
Pomagal si bom z mislijo svojega ameriškega profesorja, ki je na podobno vprašanje novinarja odgovoril: "Če ste stari 30 let, bi morali pornografijo že zdavnaj prerasti."

In jo nadomestiti s čim – s pristnimi odnosi?
Z življenjem v resničnem svetu.Težava, s katero se soočamo, ni internet kot tak. Težava je v zlorabi interneta in v poskusu ustvarjanja navidezne bližine in nadomestka za pristen medčloveški odnos. Vplive interneta in internetnega seksa šele prepoznavamo in v prihodnosti bo verjetno eden največjih izzivov, kako zaščititi otroke in odrasle pred nečim, česar še sami ne razumemo v celoti. Veliko se moramo naučiti in izločiti tisto, kar ima negativne posledice.

Otroci in odrasli se morajo naučiti, da ima varna uporaba interneta in računalnika omejitve in da pornografija ter internetni seks ni le še ena prostočasna aktivnost. Ne bi rad moraliziral, saj so informacije o spolnosti na internetu in izobraževalni potencial po eni strani pripomogli k zmanjševanju sramu povezanega s spolnostjo, na kar opozarjajo tudi nekateri družboslovci, po drugi strani pa pornografske vsebine prispevajo k problemu zasvojenosti. Žal je na internetu zelo malo vsebin, za katere bi lahko rekli, da spodbujajo zdrav odnos do spolnosti.

Raziskave kažejo, da okoli 80 odstotkov uporabnikov internetne pornografije ni zasvojenih s seksom, ostalih 20 odstotkov uporabnikov pa je problematičnih in so že zasvojeni ali pa so v veliki nevarnosti, da bodo to postali.