Dr. Mirjana Ule: "Upam, da imajo ljudje dovolj razdvajanja in da bodo na referendumu podprli zakonik"

Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja: "Žal mi je, da je iz družinskega zakonika nastal ideološki boj. Znova smo našli nekaj, kar nas ločuje. Vse to samo krepi predsodke in čudi me, da ni več zdravega razuma. Upam, da imajo ljudje dovolj razdvajanja in da bodo na referendumu podprli zakonik. Če ga ne bodo, bodo istospolne družine še vedno obstajale, le otroci bodo imeli manj pravic."
Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja: "Žal mi je, da je iz družinskega zakonika nastal ideološki boj. Znova smo našli nekaj, kar nas ločuje. Vse to samo krepi predsodke in čudi me, da ni več zdravega razuma. Upam, da imajo ljudje dovolj razdvajanja in da bodo na referendumu podprli zakonik. Če ga ne bodo, bodo istospolne družine še vedno obstajale, le otroci bodo imeli manj pravic." (Foto: Diana Anđelić)

"Sodobna družina je predvsem emocionalna skupnost, zelo pomembno je, da se v njej dobro počutimo in medsebojno podpiramo," poudarja dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja, predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. "Danes ne potrebujemo več avtoritete, ki pritiska, tlači in ukazuje, družina tudi ni več ekonomska skupnost, zato živimo s tistimi, s katerimi se razumemo. To so lahko istospolne ali raznospolne skupnosti, večgeneracijske ali enostarševske skupnosti, komune in podobno."

V Sloveniji v zadnjem času veliko govorimo o družinah. Eni prisegajo, da je edina prava družina tista z mamo, očetom in z otroki, drugi pravijo: družinskih oblik je več in vse so prave. Kaj menite vi?
Družina je zelo spremenljiva institucija. To je dobro, saj se nenehno spreminja in prilagaja razmeram. Oblika družine, ki obsega mamo, očeta in otroke, je zgolj prevladujoča oblika družine 20. stoletja. Ta tako imenovana tradicionalna oblika družine se je pojavila skupaj z moderno družbo. Država je prek družine vzpostavila določene oblike delitve vlog: oče je pomenil avtoriteto, poglavarja družine, mati je skrbela za materialni standard, otroci pa so bili poslušni in so čakali, da se postavijo na svoje noge. Tovrstna družina je temeljila na delitvi vlog med spoloma in na delitvi vlog med generacijami – žena je bila poslušna možu, otroci pa staršem.

Kdaj se je ta oblika družine začela spreminjati?
Patriarhalna družina je značilna za prvo obdobje moderne dobe, ko je bilo treba biti poslušen in delaven, kot je zapovedovala protestantska etika. Po drugi svetovni vojni, ko se je moderna družba prevesila v potrošniško družbo, se je začela spreminjati tudi družina. Iz patriarhalne je prešla v vzgojno družino. Po vojni smo potrebovali več delovne sile, saj se je začela razvijati industrija, zaposlili smo ženske, izobraževanje je prineslo podaljšanje življenja otrok v družini. Vloge partnerjev so se spremenile, niso pa se spremenile medgeneracijske razlike – razmerja med generacijami so se resda zmehčala, še vedno pa je veljalo, da morajo biti otroci poslušni. V sedemdesetih letih govorimo o pravi medgeneracijski krizi: otroci so se skušali čim prej osvoboditi, starši pa so želeli ohraniti avtoriteto. V osemdesetih in devetdesetih letih se je to začelo spreminjati, povojna generacija je odrasla in začela spreminjati razmerja, v tem obdobju že lahko govorimo o medgeneracijskem sožitju. To sožitje je vzpostavilo drugačno obliko družine, ki ji pravimo emocionalna skupnost. Pri tovrstni družini ne gre več samo za vzgojo – družina postane dogovorna skupnost, v kateri se o tem, kaj je sprejemljivo, pogovarjamo in dogovarjamo. Zmehčajo se tudi medgeneracijska razmerja in otroci se v družini počutijo dobro.

Tradicionalna družina torej ni v krizi …
Nikakor ne. Tradicionalna družina ni v krizi, ampak se je prestrukturirala. Že v drugi polovici 20. stoletja "klasična" družina ni bila več prevladujoča. Oblikovala se je tako imenovana vzgojna družina, vznikale so pluralne oblike družinskih skupnosti. Če je bila v prvi polovici 20. stoletja enostarševska družina stigmatizirana, v drugi polovici ni bila več.

Dejstvo, da obstajajo različne družinske oblike, nekatere zelo bega, kar se kaže tudi v polemikah o družinskem zakoniku. Odkod ta odpor do novih, drugačnih oblik družine?
Raznovrstnost družinskih oblik bega predvsem posameznike in institucije, ki bi radi ohranili klasična avtoritarna razmerja v družini, torej delitev spolnih in generacijskih vlog, s tem pa tudi svoj vpliv na socializacijo otrok. Že iz dosedanjih razprav je očitno, da so te skrbi bolj stvar nekaterih politik(ov) in ideologij kot problem vsakdanjega življenja običajnih ljudi, ki si bodo tudi v prihodnje izbirali take oblike družinskega življenja, v katerih bodo najlažje uresničevali svoje potrebe in želje.

Danes velja, da je starš tisti, ki skrbi za otroke ter jih vzgaja in čustveno podpira. Še več: v sodobni družini je čustvena opora vsestranska, vsi podpirajo vse.
Tako je. Niso le otroci tisti, ki potrebujejo emocionalno podporo, pač pa vsa družina. Emotivna skupnost je nastopila takrat, ko smo začeli emotivno podporo potrebovati tudi odrasli. V sodobni družini torej vsi podpiramo drug drugega. Brez tega skorajda ne gre, saj moramo združevati kariero, družinsko in partnersko življenje ter vzgojo otrok. In ker je družina predvsem emocionalna skupnost, je zelo pomembno, da se v njej dobro počutimo in živimo skupaj s tistimi, ki nas podpirajo. Danes ne potrebujemo več avtoritete, ki pritiska, tlači in ukazuje, družina tudi ni več ekonomska skupnost, zato živimo s tistimi, s katerimi se razumemo. To so lahko istospolne ali raznospolne skupnosti, večgeneracijske ali enostarševske skupnosti, komune in podobno.

Ali – in če, kako – raznovrstnost družinskih oblik vpliva na razvoj mladostnikov in otrok? Kaj kažejo raziskave?
Vse raziskave kažejo, da je za otroke dobra tista skupnost, v kateri se dobro počutijo in v kateri ni veliko konfliktov ter sprenevedanja. Otroci namreč čutijo napetosti, tudi če konflikti niso izraženi. Otroci v družini potrebujejo predvsem podporo, oblika skupnosti pa pri tem sploh ni pomembna.

Nasprotniki zakonika poudarjajo, da otrok potrebuje oba starša: očeta in mater, ker da je to najbolj zdravo okolje za njegov razvoj. Vi se s tem ne strinjate. Zakaj ne?
Vsi vemo, da je klasična družina obsegala mamo in očeta ter da so se vloge delile na moške in ženske. Toda te delitve so se zmehčale. V eni družini je lahko oče tisti, ki mu otroci najbolj zaupajo, ki jih neguje in z njimi čustvuje, v drugi družini je to lahko mama, v tretji dedek ali babica, morda je to teta, prijatelj … V moji družini so mi čustveno podporo dajale tete, saj je bila mama zelo zahtevna, oče pa veliko odsoten. Teti sta bili moja največja čustvena opora in s tem se je naša družina nekako razširila. Družina ima dandanes nasploh širši okvir, postala je bolj prepustna.

V Sloveniji imamo razmeroma visok delež mladih, ki pravijo, da se počutijo osamljeni. Je to povezano tudi z odnosi v družini?
Pred leti, predvsem v obdobju tranzicije, je bilo med mladimi nekaj več zbeganosti in osamljenosti, kar so potrdile tudi raziskave, vendar se je pozneje ta občutek nekoliko ublažil. Poleg tega je pri mladostnikih, ki se navadno veliko ukvarjajo s sabo, občutek osamljenosti normalen in ni toliko vezan na družino. Celo več: podatki kažejo, da otroci najbolj zaupajo staršem. Prijateljstva so se spremenila, vrstniki so postali tekmeci v šoli, tekmeci za delovna mesta …, vrstniške solidarnosti in čustvene podpore skorajda ni več, zato otroci "visijo" na starših. Na drugi strani starši občutijo enako tekmovalnost v delovnem okolju. Družina je tako postala nekakšen laični terapevtski center in prav zato je toliko pomembneje, da živimo v taki družini, kot si jo izberemo. Družba bi morala biti zadovoljna, da smo radi v družini in da cenimo družinsko okolje. Starši so pripravljeni veliko vložiti v otroke in jih tudi gmotno podpirajo, čeprav bi lahko denar porabili za kaj drugega. S tem pa tudi razbremenjujejo družbo.

Kakšen je odnos mladih do družine? Kaj jim pomeni?
Družina mladim še vedno pomeni največjo vrednoto. Dandanes so vse bolj v ospredju ekspresivne vrednote, tako imenovane postmaterialne vrednote, ki se umikajo materialno-kariernim vrednotam. Dela je manj, službo je težko dobiti, in če ne moreš biti ustvarjalen, ti to hitro načne samopodobo. Zato smo vrednote razširili – poleg dela oziroma ustvarjalnosti so pomembni predvsem prosti čas, prijateljstvo in prijazno družinsko življenje. Družina, take ali drugačne oblike, pa je na vrhu seznama vrednot.

Mladi živijo pri starših dlje kot nekoč. Doma živi veliko odraslih mladih, starih od 24 do 34 let. Je to stvar izbire ali predvsem nuje?
Za oboje gre. Na eni strani se je podaljšalo obdobje izobraževanja, mladi težko pridejo do službe, kaj šele do stanovanja in primernih razmer za skupno življenje, na drugi strani pa si otroci želijo dlje časa živeti s starši. Veliko mladih je denimo zelo odgovornih v poklicu, doma – v izvorni družini – pa so nekakšni veliki otroci. Pred leti smo zaznali tudi večjo prisotnost fenomena "živeti narazen in skupaj" ¬– partnerska zveza je manj obvezujoča, partnerja živita malo pri enem, malo pri drugem, malo pa skupaj. Očitno otroci nočejo delati napak, ki so jih delali njihovi starši, zato so izbrali bolj premišljeno pot. Življenje je dolgo in se še podaljšuje, zato si lahko vzamejo čas, da si ustvarijo kariero in se šele nato odločijo za otroke. Včasih smo imeli otroke med dvajsetim in tridesetim letom, zdaj imajo ljudje otroke med tridesetim in štiridesetim letom, ko so že bolj umirjeni. Vse več mladih živi pri starših ali v bližini staršev in drugih sorodnikov, s katerimi ohranjajo tesne vezi in si vzajemno pomagajo. Živijo sicer ločeno, vendar funkcionirajo kot družina. V takih primerih govorimo o razširjeni oziroma razpršeni družini, ki je lahko tudi prostorsko ločena. Družinski življenjski cikli so se torej spremenili in se premišljeno prilagodili okoliščinam.

Vse več je tudi samskih ljudi. Kako to pojasnjujete?
Ljudje se odločijo za življenje brez otrok, ker imajo drugačne interese ali pa niso našli pravega partnerja. Če nimajo svojega biološkega otroka, pa še ne pomeni, da ne morejo sodelovati pri vzgoji drugega otroka (pluralne oblike družin). Zaradi dolgotrajnega izobraževanja, zahtevnosti delovnega življenja ter potrebe po izkazovanju in ustvarjanju postajamo tudi bolj kritični pri izbiri partnerja. S partnerjem živiš, dokler ne ugotoviš, da te zares podpira. Včasih se je bilo treba takoj poročiti, saj je v tradicionalni družini vladala močna zunanja prisila. Pri določeni starosti se je spodobilo, da si se poročil in imel otroke. Zdaj gremo svojo pot in si lahko sami oblikujemo življenje. Lahko pa preprosto ne najdemo pravega partnerja za skupno življenje. Leta 2000, ko smo opravljali raziskavo o mladih družinah, je bilo pri nas pet odstotkov samskih ljudi brez otrok. Demografi so napovedali, da se bo v naslednjem desetletju ta odstotek povečal na raven evropskega povprečja, ki se giblje med 19 in 20 odstotki.

Podatki tudi kažejo, da v Sloveniji najbolj narašča število enostarševskih družin. Je to morda družina prihodnosti?
Ti podatki so napačni, saj enostarševske družine lahko prikrijejo vse člane in generacije, ki še sodijo v to družino. Tako je lahko v družini partner, ki pomaga vzdrževati otroka, ali pa še ena partnerka, saj vse istospolne družine veljajo za enostarševske družine. V svetu so vse pogostejše predvsem skupinske oziroma komunske oblike življenja. Staršem, ki so čedalje bolj zaposleni in imajo čedalje manj časa, pri vzgoji otrok pomagajo sorodniki in prijatelji, vendar statistika tega ne zabeleži.

Kaj menite o družinskem zakoniku?
Družina je večgeneracijska zveza, v kateri odraščajo otroci. Družba mora zavarovati pravice otrok ter sodelovati pri njihovem izobraževanju in vzgoji. V novem družinskem zakoniku družba bolje ščiti otroka in njegove pravice ter uvaja nove institucije, ki pomagajo, kadar družina odpove. Nesmiselno se mi zdi, da se pregovarjamo o oblikah družine, medtem pa zaviramo uvedbo sprememb v dobro otroka. Ne verjamem tistim, ki govorijo, da hočejo otrokom dobro, saj bi potemtakem morali novi zakonik čim prej sprejeti, ne pa ga zavirati.

O zakoniku bomo konec marca odločali na referendumu. Nekateri opozarjajo, da bo to ena od prelomnih odločitev. Se strinjate s tem?
Žal mi je, da je iz družinskega zakonika nastal ideološki boj. Znova smo našli nekaj, kar nas ločuje. Vse to samo krepi predsodke in čudi me, da ni več zdravega razuma. Upam, da imajo ljudje dovolj razdvajanja in da bodo na referendumu podprli zakonik. Če ga ne bodo, bodo istospolne družine še vedno obstajale, le otroci bodo imeli manj pravic. In spomnimo se: včasih smo stigmatizirali nezakonske otroke, zdaj pa se več kot polovica otrok v Sloveniji rodi v zunajzakonski skupnosti.



Galerija

Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja: "Žal mi je, da je iz družinskega zakonika nastal ideološki boj. Znova smo našli nekaj, kar nas ločuje. Vse to samo krepi predsodke in čudi me, da ni več zdravega razuma. Upam, da imajo ljudje dovolj razdvajanja in da bodo na referendumu podprli zakonik. Če ga ne bodo, bodo istospolne družine še vedno obstajale, le otroci bodo imeli manj pravic." Diana Anđelić

Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja: "Družba mora zavarovati pravice otrok ter sodelovati pri njihovem izobraževanju in vzgoji. V novem družinskem zakoniku družba bolje ščiti otroka in njegove pravice ter uvaja nove institucije, ki pomagajo, kadar družina odpove." Diana Anđelić

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Vsi Viva strokovnjaki