Ste dober poznavalec slovenskega zdravstvenega sistema, saj ste v zdravstvu dejavni že vrsto let. Kako ocenjujete trenutni položaj na zdravstvenem področju?
Na eni strani resni statistični podatki govorijo o podaljševanju življenjske dobe, zmanjšanju umrljivosti novorojenčkov, vse redkejših nalezljivih boleznih, na drugi pa se čedalje več ljudi in skupin sprašuje, kako doseči, da bo mogoče hitreje priti do zdravnika, preiskav in zdravstvenih posegov. Vsi poznamo razvpite čakalne vrste in z njimi povezane zgodbe. Vedno znova vznikne kaka kritika in opis bolj ali manj tragičnega dogodka. V dobrih petdesetih letih, kolikor delujem kot zdravnik, sem doživel lepo vrsto bolj ali manj ponesrečenih ukrepov: od stabilizacij do nadgradenj zdravstvenega sistema. Veliko potrebnih sprememb je ostajalo tudi v predalih pristojnega ministrstva, saj je bila pot do njihove uresničitve posuta s trnjem strankarskega kupčkanja. Če se odmaknem od tovrstnega ocenjevanja in na stvari pogledam z očmi pacienta – nekajkrat sem se v tej vlogi znašel tudi sam – bi dal celotnemu zdravstvu kar zadovoljivo oceno; ne odlične, vsekakor pa resnično zadovoljivo! Predvsem želim poudariti, da je v naši državi mogoče pri večini bolezenskih stanj priti do dobre zdravstvene oskrbe in da ni res, da je dostopna le ljudem z debelejšimi denarnicami.

Kaj menite, v katero smer se bo razvijalo zdravstveno varstvo?
Pravijo, da se brez ciganke in kofetka nič ne ve! Menim, da sem delal v zlati dobi medicinskega napredka. V Sloveniji temu razvoju kar dobro sledimo, ovire pa niso v glavah in znanju zdravnikov ter drugega zdravstvenega osebja, marveč v denarni zmogljivosti države. Zanesljivo so veliko dobrega storili zdravniki, ki so se odločili za zasebništvo in pripeljali v državo najsodobnejšo tehnologijo, ki je tako na voljo vsem. Tovrstno vrzel zapolnjujejo tudi donacije in druge dobrodelne akcije za nakup medicinske opreme. Neodvisno od tehnologij, brez katerih si medicine danes ne moremo predstavljati, pa so še naprej odprta številna področja, ki čakajo na spremembo na bolje. Znana je prevelika obremenitev družinskih zdravnikov, zdravstveno varstvo starostnikov kar kliče po ustreznem mestu v družbi – ne pozabimo, da je včasih v Trnovem stala klinika za gerontologijo! Potrebovali bi tudi skladno delo zasebnih in državnih zdravstvenih ustanov. Četudi je denar, namenjen zdravstvu, pomemben, se vendarle vse ne suče samo okrog njega. Saj poznamo tudi etične in moralne vzgibe, kajne? Njihova prisotnost ali odsotnost v vsakdanjem delu ljudi, ki delajo v zdravstvu, pa je stvar splošne kulture, medsebojnih odnosov.

Ali menite, da smo kot družba naredili dovolj, da bi preventiva postala sestavni del naše splošne kulture – ali pa nemara še vedno raje čakamo na čudežno zdravilo, ki nas bo pozdravilo, ko bomo zboleli? Zakaj in kako bi to spremenili?
Pred veliko leti sem občasno nadomeščal zdravnika v obratni ambulanti Tovarne glinice in aluminija v Kidričevem. Bila je stičišče skrbi za tiste, ki so akutno zboleli, in tudi za tiste, za katerih zdravje je s sistematskimi pregledi skrbel delodajalec. Kam so izginile tovrstne ambulante in z njimi preventivna dejavnost? Pa številni dispanzerji po zdravstvenih domovih? Čakanje na čudežna zdravila je naivno in sodi v poglavje "pravljice za naše male". Verjamem v čudež zdravega življenja, primernega prehranjevanja, dobrega delovnega in socialnega okolja. Skrb za zdravje ljudem ni tako tuja – dobrodošla pa je spodbuda, ali še bolje: vsakodnevno navajanje k razmišljanju, kaj dobrega storiti za duha in telo.

Kot pacienti se počasi, vendar čedalje bolj zavedamo, da je preventiva najučinkovitejša pot do zdravja. Ozaveščanje o pomenu preventive je tudi eno od temeljnih poslanstev naše revije. Toda ali so tudi zdravniki v zadostni meri spremenili svojo miselnost in premaknili fokus svojega dela od zdravljenja bolezni k preventivni dejavnosti? Kako še bolj spodbuditi tako naravnanost?
Kar zadeva zdravnike, ne morem reči, da nimajo posluha za preventivno ukrepanje. Drugo vprašanje pa je, ali veljavni normativi to omogočajo, če pa jim že obveznosti do akutno obolelih vzamejo večino ordinacijskega časa. Tu bi morala nastopiti zdravstvena politika! Preventivna dejavnost bi morala biti pomembna naloga za vso državo. K sreči društva, ki združujejo bolnike, opozarjajo na možnost preprečevanja obolevanja, tu so še "svetovni dnevi", posvečeni zdravstvenim problemom, in končno – pri ozaveščanju prebivalcev ima odločilno vlogo tudi govorjena in pisana beseda.

Kaj bi lahko naredili zdravniki, da bi se njihovi pacienti bolj zavedali pomena preventive in v tem smislu tudi ravnali?
Osebni stik in poznavanje okolja, v katerem živi posameznik, veljata največ. Če je družinski zdravnik iz pravega testa, zna voditi vse družinske člane. Dispanzerje medicine dela pa bi veljalo približati ogroženim delovnim mestom. Ne morem pa razumeti, kako lahko človek, ki živi v Ljubljani, samo nekaj sto metrov stran od moje ordinacije, pride na pregled šele po tistem, ko je že leto dni opažal jasen bolezenski znak. Tak človek zaigra svoje zdravje, to je kruta resnica. Kdo je tu odpovedal?

Kako ocenjujete to, da se je Viva kot prvi medij v Sloveniji lotila akcije brezplačnih preventivnih pregledov na nacionalni ravni? Kakšno je njeno glavno sporočilo?
Ko sem omenil pisano besedo, sem imel v mislih prav Vivo in njeno poslanstvo. Koliko pomembnih prispevkov je bilo v zadnjih dvajsetih letih natisnjenih na njenih straneh! Kar za nekaj zajetnih knjig, bi dejal. Pisali pa so jih najuglednejši zdravniki, vsak s posebnim poudarkom na učinkovitem ukrepanju za preprečevanje teh bolezni. Tako kot je Viva orala ledino na tem področju, je enkratna tudi sedanja akcija brezplačnih preventivnih pregledov. Prav pri tem pa so se izkazali zdravniki, ki delajo kot zasebniki, s koncesijo ali brez nje. Ne bi se mogli lepše postaviti po robu očitkom, ki jih nanje naslavlja politika, češ da gre v zasebništvu le za dobiček! Mislim, da zdravniki veliko bolj občutimo stisko ljudi, kot se na splošno misli!

Čeprav se akcija še ni iztekla, vse kaže, da je zelo uspešna. Kaj menite, kaj sporoča ogromno število ljudi, ki so se prijavili za preventivni pregled?
Da ljudje niso tako nepoučeni o pomenu preventive, le možnosti za njeno strokovno izvajanje je premalo. Vsekakor reviji Viva čestitam za ta pogumni prodor in upam, da jo tolikšen odziv zavezuje k ponovitvi akcije naslednje leto.

Že od začetka akcije ste predsednik komisije akcije Moj zdravnik, ki se je v šestnajstih letih obstoja dodobra zasidrala v slovenskem prostoru. V čem vidite glavni pomen, sporočilo akcije z družbenega in nacionalnega vidika?
Vsa ta leta spoznavam njen dvojni pomen te akcije: ljudje povedo, kakšne vrednote cenijo pri svojem zdravniku, poleg tega vsako leto sproti razvrednotijo poskuse, da bi posamezne (včasih tudi resnično tragične in nepotrebne) dogodke v zdravstvu kar počez pripisali vsem, ki imajo stik z bolniki ali njihovimi svojci. To pa je še kako dobrodošlo za dobro družbeno klimo in zaupanje v zdravstvo!

Kako ocenjujete razvoj akcije? V začetnih letih smo zbrali dobrih 2000 glasov, zdaj pa za svojega zdravnika glasuje že skoraj 17.000 ljudi. Zakaj mislite, da je tako?
Dejal bi, da je visoko vrednotenje zdravja postalo stalnica, zavedanje, da ti je nekdo pri tem svetovalec, vodnik in pomočnik, pa daje zdravniku posebno mesto. Vse večje število ljudi, ki se jim zdi vredno izkazati naklonjenost do svojega zdravnika, pomeni, da se zadovoljstvo z izbranimi zdravniki povečuje.

Nekateri zdravniki, zlasti na začetku, akciji niso bili prav naklonjeni, nekateri so do nje skeptični še zdaj. Zakaj mislite, da je tako, saj gre za eno od redkih priložnost, da se jim pacienti zahvalijo, in tudi nasploh je usmerjena v poudarjanje pozitivnih plati zdravniškega poklica …
Kaj moremo, vsi ne mislimo z eno glavo in tudi volje, da bi se poglobili v etičnost akcije, ni najti pri vseh. Ker pa vemo, da sta spoštovanje akciji s svojo navzočnostjo in nagovorom izrazila dva predsednika republike, poleg tega pa še več ministrov za zdravstvo in nemalo drugih uglednih ljudi, ki jim ni mogoče pripisovati omalovaževanja "glasu ljudstva", to samo po sebi pove dovolj.

Iz strokovnih krogov in tudi od številnih ljudi smo prejeli vprašanje, zakaj akcije ne razširimo še na zobozdravnike in specialiste. Kaj kot predsednik komisije mislite o tem?
O tem vprašanju smo razmišljali vsako leto in vsakič soglasno prišli do sklepa, da je že to, kar delamo, velik zalogaj, ki zahteva veliko naporov. Kar delamo, delamo neoporečno, in pri tem želimo ostati. Pustimo prostor še komu drugemu, naj se izkaže, če hoče.

Odnos med pacientom in zdravnikom je ključen za uspešno zdravljenje, zanj pa je značilno sodelovanje enakopravnih partnerjev. Včasih se kot pacienti počutimo nemočne in premalo dejavno posegamo v ta odnos. Kako naj ga dvignemo na višjo raven – tako z vidika pacientov kot zdravnikov?
Napihovanje in zgodbe o "bogovih v belem" je že zdavnaj povozil čas. Zavračam podrejenost bolnika ali njegovih svojcev v tem odnosu. Res pa je, da to tudi od njih zahteva, da se prebudijo in iz pasivnega postanejo njegovi dejavni soustvarjalci.
 
V kolikšni meri je v tem odnosu pomembna pacientova osnovna zdravstvena pismenost oziroma informiranost? In na drugi strani: v kolikšni meri so zdravniki pripravljeni na dejavnega pacienta?
Na osnovi svojega vsakodnevnega dela lahko povem, da sem vesel, kadar imam za sogovornika razgledanega pacienta, saj lahko pogovor steče na višji ravni in tudi zaključki ali navodila so razumljivejša. Na drugi strani pa je bolnik lahko tudi zbegan, saj številnih samostojno pridobljenih informacij ne more ustrezno ovrednotiti! To pa pomeni, da je treba strahove potrpežljivo razgnati.

Kaj bi sporočili našim bralcem in bralkam ob začetku še ene akcije Moj zdravnik?
Tudi letos  v akciji Moj zdravnik glasujte za svojega zdravnika.