Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Intervju: Predsednik države dr. Danilo Türk, častni pokrovitelj akcije Moj zdravnik 2011


(stran 2 od 4)


Čemu bi po vašem mnenju morali pri reorganizaciji zdravstvene mreže nameniti posebno pozornost?
Menim, da zlasti primarni zdravstveni dejavnosti in zdravstvenim domovom. V svetu smo se predstavljali in ponašali z organizacijo osnovnega zdravstvenega varstva. Zdravstveni dom je bil ena od najbolj referenčnih oblik organizacije zdravstvenega varstva na primarni ravni. Ponujal je prvi stik z bolniki in tudi z ostalimi, opravljal pomembne preventivne funkcije, ozaveščal ljudi o zdravem življenjskem slogu in podobno. Zdravstveni domovi bi morali vse to ponujati tudi v prihodnje.

Slovenski zdravstveni sistem je v svetu dolgo veljal za enega od bolj solidarnih, danes se zdi, da je solidarnosti vse manj. Pravice v zdravstvu niso več enake za vse, za to namenjen denar odteka drugam, prihaja do zlorab … Ali je naš zdravstveni sistem še dovolj solidaren? Kaj bi morali storiti, da bi ostal enako prijazen do vseh uporabnikov?
Zdravstva si ne znam predstavljati brez solidarnosti. Gre za 115 let staro načelo, ki pravi, da za zdravstvo več prispevajo tisti, ki imajo več, in tako pomagajo bolnim. Če bomo odstopili od tega sistema, bi to pomenilo sesutje zdravstva. Temeljno izhodišče mora ostati, res pa je, da bi lahko z dodatnimi oblikami zavarovanja ponudili dodatne oblike skrbi za zdravje. V osnovi pa mora imeti vsakdo pravico in možnost, da se zdravi pod enakimi pogoji in na enak način. Tu ni nobene dileme in nobenega vprašanja. Nekateri opozarjajo na anomalije, ki se vrinjajo v ta sistem. Te bi morali kategorično preprečiti. Če obstajajo zavestni poskusi izigravanja solidarnosti in zaračunavanja storitev za zakonsko določene pravice državljanov, bi morali to hitro in brez pomisleka sankcionirati. Seveda pri takem sistemu obstaja tudi legitimno pričakovanje države, da bodo državljani tudi sami skrbeli za svoje zdravje, za preventivo in zdrav življenjski slog. Pri starajočem se prebivalstvu je ta vidik vse pomembnejši.

V zadnjih letih smo bili priča številnim aferam v zdravstvu, najbolj je odmevala zgodba staršev dvanajstletnega Bora Nekrepa, ki so se obrnili tudi na vas. Ta tragična zgodba, ki je predvsem zgodba o odgovornosti zdravnikov in njihovem odnosu do bolnikov, še vedno ni končana. Kako jo dojemate vi?
O tem problemu sem večkrat spregovoril. Nerazumne odzive zdravstvenih ustanov ob smrti Bora Nekrepa sem obsodil. V tem primeru se je izkazalo, da naše zdravstvo kot sistem ni dovolj senzibilno in da v nekaterih najbolj kočljivih trenutkih ne deluje. Lahko rečemo, da takšnih primerov ni veliko, vendar mora biti zdravstveni sistem v podrobnosti zastavljen tako, da se stvari ne smejo in ne morejo dogajati na tak način. Poduk in sporočilo tega tragičnega primera, tako v strokovnem kot etičnem smislu, morata biti jasna in dokončna. Gre za sistem in ne le za napake posameznikov. Bi pa, ko odgovarjam na to žalostno vprašanje, želel še enkrat izreči sočustvovanje staršem in družini nesrečnega Bora Nekrepa.

Afere so dodobra omajale ugled zdravnikov. Da nekatere bolj kot bolniki zanima zaslužek, smo celo slišali po lanskem zdravniškem uporu zaradi plačila dežurstev. Je ugled zdravnikov upravičeno nižji ali ne?
Zdravniki in zdravstvo preprosto morajo imeti zaupanje, sicer niso učinkoviti. Če vprašate posameznike, jih bo večina odgovorila, da zaupajo svojemu zdravniku. Če vprašate iste posameznike, ali zaupajo v zdravniške ustanove, bodo večinoma odgovorili, da ne. Ugled konkretnih zdravnikov, zlasti tistih, ki se predajajo svojemu poklicu – in takšnih je večina – zanesljivo ni upadel.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd