Mišo Alkalaj: Globalno segrevanje - to ni znanost, to je prevara

Mišo Alkalaj: Če modeli, na osnovi katerih nam Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) prerokuje katastrofalno segrevanje, ne znajo pojasniti segrevanja do leta 1934, ohlajanja po letu 1945 in tudi ne ohlajanja, ki smo mu priča zdaj – kako naj torej verjamemo, da so napovedi istih modelov za naslednjih osemdeset let pravilne?
Mišo Alkalaj: Če modeli, na osnovi katerih nam Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) prerokuje katastrofalno segrevanje, ne znajo pojasniti segrevanja do leta 1934, ohlajanja po letu 1945 in tudi ne ohlajanja, ki smo mu priča zdaj – kako naj torej verjamemo, da so napovedi istih modelov za naslednjih osemdeset let pravilne? (Foto: Diana Anđelić)

Intervju: Mišo Alkalaj, vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Institutu Jožef Štefan, avtor knjige Podnebna prevara

“Zdaj celo vodilni klimatologi priznavajo, da se je segrevanje ozračja ustavilo leta 1995 in da se atmosfera od leta 2002 ohlaja," poudarja Mišo Alkalaj, vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Alkalaj s svojimi trditvami, ki jih utemeljuje s številnimi podatki iz znanstvene literature, postavlja pod vprašaj splošno uveljavljeno tezo o globalnem segrevanju in človekovi odgovornosti za podnebne spremembe. "Ne poznam resnih znanstvenikov, ki bi se še diskreditirali s trditvijo, da globalno segrevanje še traja. Seveda pa pri tem vztrajajo številni poklicni okoljevarstveniki, ampak to ni znanost, to je samo propaganda.”

Vreme nam jo je letos pošteno zagodlo. Po poletnih vročinskih valovih in jesenskem obilnem deževju, ki je povzročilo velike poplave po Sloveniji, nas zdaj menda čaka zelo mrzla zima. Kaj se dogaja: kaj posebnega ali preprosto – vreme?
Poletni vročinski valovi so bili za celinsko podnebje vedno nekaj običajnega in tudi v Sloveniji smo doživeli že bolj vroče in predvsem daljše. Kar pa zadeva poplave: v zadnjih desetih letih so precej hujše poplave prizadele Češko, Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Veliko Britanijo in številne druge države. Tokrat se je pač zgodilo pri nas. Seveda, to je katastrofa za tiste, ki so utrpeli škodo – toda na svetovni ravni ni to nič izrednega, samó vreme.

V minulih letih ni bilo tako izrazitih nihanj, poletja niso bila tako pasje vroča, zime ne tako ledeno mrzle, pravijo nekateri. Ali to drži?
Ne. Med najhujšim vročinskim valom, ki sem ga sam doživel, je v Ljubljani temperatura več kot mesec dni presegala 30 °C, pa od takrat ni minilo zelo veliko časa. Podatke o vremenskih skrajnostih lahko najdemo tudi v znanstvenih študijah. Po raziskavi zimskih padavin v Alpah za obdobje 1900–2000 je bila denimo najbolj mokra (ali snežena) zima leta 1951, sledi ji tista iz leta 1936, nato pa še zima 1976. Najbolj suha je bila zima 1928–1929, sledita ji zimi leta 1949 in leta 1993. Če sežemo še dlje v preteklost: med srednjeveškim toplim obdobjem (950–1250) je bilo tako toplo, da so kmetje v osrednji in zahodni Evropi žéli po dva pridelka na leto.

Po drugi strani so med malo ledeno dobo (med 16. in 19. stoletjem) na severnem Atlantiku divjali viharji, ki so odnesli cele vasi na obalah Anglije in Škotske. V znanstveni literaturi torej najdemo množico podatkov, ki dokazujejo, da zdajšnje vreme ni nič bolj skrajno od tistega, ki so ga doživeli naši predniki – davno pred množično uporabo fosilnih goriv. Tudi v zadnji četrtini 20. stoletja smo imeli dokaj toplo vreme, vendar ne zaradi človeških izpustov CO2. Enako toplo, ponekod celo topleje, je bilo v letih med 1930 in 1940, a le težko boste našli koga, ki bi se tega še spomnil.

Zdi se, da nas izredni vremenski pojavi vedno znova presenetijo. Tako je bilo tudi ob septembrskih poplavah: meteorologi so napovedali obilno deževje in poplave, razglasili so celo rdeči alarm, ljudje pa so kljub temu ostali ujeti v svojih domovih, uničene so ceste, hiše in avtomobili, voda je odnesla kmetijske pridelke …
Vedno nas preseneti vse, kar se ne sklada z našimi načrti, kajne? In v človeški naravi je, da hočemo za to nekoga okriviti. Ampak krivi smo predvsem sami: da močnejše deževje ne bi odnašalo zemlje na višjih pobočjih, uredimo in zgladimo struge hudournikov, zaradi česar voda hitreje priteče v dolino in tam poplavi. Potem pa zabetoniramo še potok v dolini – in tako do hujših poplav pride še niže. In tako naprej, dokler ne bomo razširili ter zgladili vseh rek – in katastrofalno poplavili Hrvaško.

Klimatologi pravijo, da se bomo morali na skrajne vremenske pojave navaditi, saj so vse pogostejši. Se strinjate?
Nikakršnega znanstveno utemeljenega razloga ni, da bi pričakovali povečanje števila ali intenzivnosti skrajnih vremenskih pojavov. Res pa je – in to se je pokazalo tudi ob zadnjih poplavah v Sloveniji – da hiše, nakupovalne centre, ceste in še marsikaj gradimo na lokacijah, ki so vse bolj tvegane. Zato lahko pričakujemo, da bodo naslednje poplave, četudi ne bi bile nič hujše, povzročile še več škode.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Mišo Alkalaj: Če modeli, na osnovi katerih nam Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) prerokuje katastrofalno segrevanje, ne znajo pojasniti segrevanja do leta 1934, ohlajanja po letu 1945 in tudi ne ohlajanja, ki smo mu priča zdaj – kako naj torej verjamemo, da so napovedi istih modelov za naslednjih osemdeset let pravilne? Diana Anđelić

Mišo Alkalaj: Ob zadnjih poplavah v Sloveniji se je pokazalo, da hiše, nakupovalne centre, ceste in še marsikaj gradimo na lokacijah, ki so vse bolj tvegane. Zato lahko pričakujemo, da bodo naslednje poplave, četudi ne bi bile nič hujše, povzročile še več škode. Diana Anđelić

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Vsi Viva strokovnjaki