Intervju: Tomo Križnar – svetovni popotnik, pisatelj, človekoljub in borec za mir v Afriki

Tomo Križnar
Tomo Križnar (Foto: Diana Anđelić)

Življenjsko moč najdem v naravi in pogumnih ljudeh

Tomo Križnar, človek z neizčrpno energijo, vztrajnostjo, neuklonljivim duhom, polnem življenjskega optimizma, je za marsikoga pravi simbol vitalne energije. Od svetovnega popotnika, ki je na kolesu spoznaval svet in drugačne načine bivanja, do prekaljenega borca za preživetje pozabljenih in zatiranih prvinskih ljudstev v Afriki, je njegovo življenje samo najboljši odgovor, ko se sprašujemo, kje iskati vitalno energijo in kaj je njen pravi smisel. "Vitalno silo potrebujemo zato, da bomo premagali izginjanje človečnosti, se zoperstavili sivim gospodom, sivim mislim, sivim filozofijam. To življenjsko silo pa lahko najdemo edinole v naravi," pove na začetku pogovora. Njegov pogled, poln neomajne vere in energija, ki je kar vrela iz njega, ko je pripovedoval o svojih trenutnih projektih, sta naju s fotografinjo povsem prevzela in navdala s toplim občutkom, da meje mogočega lahko premikata tudi človečnost in srčnost, ne samo denar….. dokler na tem planetu živijo takšni ljudje, kot je Tomo.

Kako poteka vaš dan, kaj vas poganja, da zmorete toliko različnih dejavnosti?
Vsak dan tečem, zdaj predvsem v okolici Naklega, saj sem že dva meseca doma. Navadno tečem do Save ali do vznožja Storžiča, po teku pa se izmenično prham z vročo in mrzlo vodo. Tudi če sem na poti, povsod tečem – razen tam, kjer so minska polja (smeh). Tako sem do petih ali šestih popoldan "na fedrih", saj izkoriščam vitalno silo iz sebe in narave, ne pa iz kave, računalnika, avtomobila in drugih "energentov". Najpomembnejša je povezanost z naravo, kajti prav narava nas podpira, tako kot podpira ptice na nebu, oblake, amebe …

Ste jutranji tip in zgodaj vstajate?
Rad grem zgodaj spat, saj so jutra najbolj sveža in polna vitalne energije. Zato ob večerih ne visim na računalniku, ki nam posesa največ vitalne sile. Narava nima alternative. Za ljudi, ki še živijo v stiku z naravo, je to znak, da smo bolni, odtujeni in da nas narava zato kaznuje. To se kaže tudi v tem, da zahodna civilizacija umira zaradi raka in bolezni ožilja, skratka, zaradi bolezni, ki jih v domorodnih kulturah sploh ne poznajo. Imajo le vojne, ki jim jih vsilimo zato, da se pobijajo med seboj – zato da lahko dobimo njihovo naravno bogastvo.

Zdi se, da je kljub razvoju civilizacije sodobna družba nekje zavila iz želene smeri. Kje vidite izhod?
Civilizirani imamo pragmatične cilje, kako pobrati tisto, kar je pod njimi, drugim pa gre le za osnovno preživetje, kot je dostop do vode, do dobre zemlje … Želijo si samo to, da bi njihovi otroci preživeli – ni jim do tega, da bi prišli na Luno ali pa zasedli Afganistan ali Irak. To so naši cilji in cilji Kitajcev, ki so postali še slabši od nas. Kot da smo na Titaniku, naša civilizacija se enako potaplja. Če ne bomo našli vitalne sile, bomo zaradi kolektivne depresije in otopelosti potonili. Vem, da to slabo vpliva na samozavest, nadutost in oholost, vendar nas bosta lastna aroganca in brezbrižnost pokopali. Zahodne kulture se le še omamljajo, zavajajo in preprečujejo, da bi se zavedali realnosti.

Zakaj ste večino svojih dejavnosti usmerili prav na črno celino? Tudi pri nas je veliko težav …
Prav s tem želim dati zgled in povedati, kaj je treba narediti in da je mogoče stvari spremeniti tudi tam, kjer se zdijo nerešljive in so veliko hujše kot pri nas.

Vojno je seveda težko preprečiti, pa tudi ustaviti, saj je bila za elite vedno dobičkonosna …
Ni boljšega kot vojna, saj se tam vrti največ denarja, to pa me spominja na kanibalizem. Na svojih poteh videvam obgrizene, izsesane mrtve ljudi, trupla v različnih fazah razpadanja … Teh prizorov res ni lepo videti. Človek se mora odzvati, saj to ni naravno, čeprav je v nas. Pri tem ima pomembno vlogo lobi, ki podpira nasilje v filmih in deluje v prid nekaterih interesov. Če smo vajeni vsak večer med poročili gledati trupla, sploh več ne pomislimo, da ima vsak mrtev človek nekje družino, to nas ne gane več, ker smo že degenerirani. Ko so Nube prvič videli film Kristusova skušnjava, ki so ga prinesli misijonarji, so se tako vživeli v film, da se umikali v levo in desno, se sklanjali … Mi pa smo že tako otopeli, da ne razlikujemo več med realnostjo in fikcijo.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Tomo Križnar Diana Anđelić

Tomo Križnar Diana Anđelić

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Vsi Viva strokovnjaki