Intervju: doc. dr. Metka Kuhar, socialna psihologinja in komunikologinja

Preobremenjenost z videzom vodi v nenehno nezadovoljstvo

"Na eni strani poudarjamo individualnost, enkratnost, originalnost in posebnost vsakega posameznika, telesa pa bi radi imeli vsi enaka – mar to ni velik paradoks?" se sprašuje docentka socialne psihologije, komunikologinja dr. Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede. S podobami idealnega telesa nas dandanes bombardirajo na vsakem koraku. "Gre za primer popolne potrošniške zaprte zanke: pri ljudeh je treba ustvariti oziroma ohranjati problem – nenehno nezadovoljstvo s telesom – in jim nato zanj ponuditi rešitve," pojasnjuje dr. Kuharjeva. "Da bi ljudje dosegli telesno privlačnost enkrat za vselej – tega pa si industrija ne želi. Večno nezadovoljstvo je namreč zlata jama za najrazličnejše strokovnjake za prehrano, fitnes, zdravo življenje…"

Poletje je pred vrati, mediji so spet polni najrazličnejših nasvetov za hujšanje, lepšo postavo, sijočo kožo, bleščeče lase … Ali smo kot družba obsedeni s telesno lepoto?
Nedvomno. S premikom od kulture proizvodnje h kulturi potrošnje je prišlo tudi do premika od tako imenovane kulture značaja h kulturi osebnosti, ki zunanjemu videzu namenja izjemen poudarek. Tako dandanes svojo osebnostno rast in uspeh v velikem delu merimo z razkazovanjem vitke in lepe podobe, medtem ko so naši predniki v 19. stoletju poudarjali predvsem ujemanje z abstraktnimi ideali, kot so moralna integriteta, delavnost, čast, vestno opravljanje dolžnosti, uslužnost do drugih in do boga. Telo postaja naše projekcijsko platno, naša oglasna deska, prek katere sporočamo tudi o svojih moralnih vrlinah.

V kolikšni meri lahko zunanji videz predstavlja tudi našo osebnost?
Seveda naš videz v precejšnji meri govori o naši osebnosti – toda ne v smislu skladnosti s togimi standardi vitkosti, lepote in mode. Prizadevanje po doseganju teh idealov, ki so za tako rekoč vse ženske, sploh s staranjem, brez samomučilnih telesnih praks nedosegljivi, kvečjemu pomeni, da smo na začetku 21. stoletja še vedno navadne ovce. Na eni strani poudarjamo individualnost, enkratnost, originalnost in posebnost vsakega posameznika oziroma posameznice, telesa pa bi hoteli imeti vsi enaka – mar to ni velik paradoks?
Telo sicer odseva naše mentalno-čustveno in duhovno stanje. Bioenergetska veja psihoterapije na primer prepoznava, kako se posamezno potlačeno čustvo zapiše v obliki zakrčenih mišic in tudi bolezni. Poudariti velja vlečenje trebuha navznoter, ki je še posebno škodljivo za celoten telesni sistem. Strogo sledenje od zunaj vsiljenemu idealu običajno govori o tem, da smo "zategnjeni" in da se v resnici nimamo radi.

Zakaj se ljudje tako obremenjujemo s svojim videzom?
Telesna podoba je zaradi svoje vidnosti primerno izhodišče za primerjave. Želja po presojanju, ocenjevanju in primerjanju pa je v človeški naravi. Ker v primerjavi s preteklostjo v zahodnem svetu manj hierarhij ali socialnih struktur temelji na religiji, poreklu, denarju ali izobrazbi in ker si družba, vsaj na vidni ravni, prizadeva za egalitarnost, so potrebni novi družbeni standardi primerjav med ljudmi. Pred 20. stoletjem je za lepo veljalo obilno telo, saj je pričalo o bogastvu. Če si bil reven, tako kot je bila večina prebivalstva, ti izbira, da bi denimo z veliko disciplino dosegel določen ideal, niti ni bila na voljo. Ideal vitkosti je v tem smislu bolj egalitaren, četudi je jasno, da je dandanes – že zgolj s cenovnega vidika – lažje postati zajeten kot ostati vitek.
Na drugi strani nam v sodobni, nepredvidljivi družbi godi mit, da lahko v celoti nadziramo vsaj svoje telo. Ta mit je del splošne moderne zahodne predpostavke, da lahko človek obvladuje naravo. Poleg tega bi vsi želeli zanikati telesne šibkosti in strah pred starostjo. Globoko v ozadju želje po obvladovanju telesa se skriva kolektivna fantazija, da lahko premagamo telesno propadanje oziroma staranje telesa, ki napoveduje smrt. Ukvarjanje s telesom pa vsebuje obljubo večne mladostnosti.