Moja zdravnica 2010: Jasna Dekleva, dr. med., spec. splošne medicine

Jasna Dekleva, dr. med., spec. splošne medicine
Jasna Dekleva, dr. med., spec. splošne medicine (Foto: Diana Anđelić)

Pri našem delu je ključno pacientovo zaupanje  v sposobnost zdravnika, da mu bo dobro svetoval. To zaupanje se gradi počasi, v povsem konkretnih situacijah, iz obiska v obisk," poudarja dr. Jasna Dekleva, specialistka splošne medicine in letošnja dobitnica priznanja Moja zdravnica. Dr. Dekleva že vrsto let dela v zdravstvenem domu na Viču v Ljubljani. "Ne morem si predstavljati, da bi delala v izključno zasebnem sektorju, prepričana sem namreč, da si vsi zaslužimo prvovrstno zdravstveno oskrbo ne glede na gmotne, izobrazbene, etnične ali kakršnekoli druge razlike, ki nas ločujejo."


V okviru Vivine tradicionalne akcije, ki poudarja posluh za človeka in zaupanje, so vas vaši pacienti z množičnim glasovanjem izbrali za zdravnico leta. Sta vas njihova podpora in priznanje presenetila?
Priznanje me je resnično zelo presenetilo in obenem počastilo, saj me veseli, da je toliko mojih pacientov zadovoljnih z mojim delom oziroma z našim odnosom. Še bolj kot tovrstna priznanja pa zdravnika razveseli, kadar vidi, da pacient od njega odide manj zaskrbljen, pomirjen in osvobojen strahov, ki so ga prej razjedali.

Zdravniki splošne medicine ste bolnikom najbliže, z vami se običajno največ pogovarjajo, vam prvim prisluhnejo. Časa za pogovor pa imate zdravniki malo. Kako si ga razporejate?
Gotovo drži, da je osebni zdravnik pacientom najbliže, saj jih spremlja dolga leta, skupaj z njimi doživlja vse mogoče zdravstvene, osebne, socialne in druge težave. Pri tem se velja spomniti, da smo pri nas osebni zdravniki pogosto družinski zdravniki, da torej zdravimo po več generacij ene družine. Tako se med zdravnikom in pacienti stkejo posebni odnosi, za katere bi človek težko rekel, da so samo poklicne narave. Prav zaradi tega pristnega, v dolgih letih zgrajenega odnosa, so pacienti zelo razumevajoči, kadar me zunanje okoliščine – denimo povečan obseg dela ob kaki epidemiji – prisilijo, da skrajšam trajanje obiska na minimum. Pri delu v ambulanti je seveda ključna medicinska sestra. Srečo imam, da že vsa leta delam z Marijo Emeršič, ki je izjemno predana pacientom, ni ji vseeno, kaj je z njimi, dobro jih pozna, enako dobro pozna tudi mene in moj način dela. S primernim naročanjem skrbi za to, da je pacient, ki za pogovor potrebuje več časa, naročen ob koncu delovnika. Zato s sestro le redko z delom zaključiva ob koncu delovnega časa.
 
V številnih zdravstvenih domovih, sploh v Ljubljani, vlada ogromna gneča. Zdravnikov je premalo, zato so pogosto preobremenjeni, pacienti pa nemalokrat čakajo tudi po več ur. Kako poteka delo pri vas?
Res je. Glede na število pacientov, ki so registrirani v našem zdravstvenem domu, je zdravnikov premalo. Temu primerno smo preobremenjeni. Sama za dvajset odstotkov presegam zgornjo mejo števila opredeljenih pacientov, zato mi ni več treba sprejemati novih. Seveda občasno naredim izjemo: kadar me, na primer, dolgoletni pacient prosi, naj sprejmem njegovega svojca, mu rade volje ustrežem. Statistično gledano so moji pacienti v povprečju nekoliko starejši, to pa pomeni, da se v ambulanti oglašajo pogosteje in potrebujejo več preiskav in tudi poglobljeno osebno zavzetost.

Zanimanje zdravnikov za delo v javnih zdravstvenih zavodih v zadnjem času občutno upada. Zakaj prihaja do tega in kaj bi bilo treba spremeniti, da se takšen trend ne bi nadaljeval?
Sama verjamem v pridobitve socialne države in si ne morem predstavljati, da bi delala v izključno zasebnem sektorju. Prepričana sem namreč, da si vsi zaslužimo prvovrstno zdravstveno oskrbo ne glede na gmotne, izobrazbene, etnične ali kakršnekoli druge razlike, ki nas ločujejo med seboj. Zadnja leta se res srečujemo s pomanjkanjem zdravnikov, ki bi si po končanem študiju želeli delati v osnovnem zdravstvu. Veljavni normativi, ki zdravnikom predpisujejo zelo visoko glavarino, najbrž odvrnejo marsikaterega mlajšega kolega. Poleg tega je obvladovanje družinske medicine izredno širok pojem. Na manjše zanimanje za delo v javnih zdravstvenih domovih najbrž vplivajo tudi finance in dejstvo, da se mlajši kolegi nadejajo večjega družbenega ugleda, če se odločijo za specializacijo kliničnih strok. Kaj bi bilo treba storiti? Bolje plačati zdravnike v osnovnem zdravstvu, jih številčno okrepiti in jim zmanjšati glavarino – to bi bilo lepo, vendar menim, da je zaradi trenutne gospodarske krize le malo verjetno.

Kako slabe razmere v zdravstvu vplivajo na vaše delo?
Razmere seveda niso najboljše, vendar smo v zadnjih letih doživeli kar nekaj izboljšav. Tako imam zdaj ordinacijo, ki si je ne delim z nikomer, to pa mi omogoča, da ordinacijski čas po potrebi podaljšam v dobro svojih pacientov, ne da bi pri tem kolegu ter njegovim pacientom jemala dragoceni čas in prostor. Vsi, zdravstveno osebje, zaposleno v zdravstvenem domu, in tudi pacienti, smo lahko zadovoljni, da imamo v naši ustanovi takoj dostopen laboratorij, organizirano patronažno službo, rentgensko diagnostiko, fizioterapijo in lekarno. Seveda pa bi si želela, da bi bile čakalne dobe za rentgen in fizioterapijo krajše.
 
Kaj je največji problem, s katerim se srečujete zdravniki v zdravstvenih domovih?
Ocenjujem, da je največji problem zaposlenih v zdravstvenem domu nadomeščanje v primerih odsotnosti izbranega zdravnika – ko je ta na dopustu, na bolniški ali na strokovnem izobraževanju. Zaradi pomanjkanja zdravnikov je namreč nadomeščanje večinoma nemogoče urediti drugače kot s podaljšanjem delovnega časa drugih zdravnikov ali s preusmeritvijo pacientov k drugemu zdravniku. To včasih povzroči nezadovoljstvo tudi pri pacientih.
In še nekaj je: v zadnjih letih v ambulante počasi, a vztrajno prodirajo računalniki. S prehodom na on-line sistem je to še intenzivnejše. To dejstvo, kljub nekaterim prednostim, doživljam kot najbolj negativno novost v odnosu med bolnikom in zdravnikom. Tako pomemben neverbalni stik zdaj prekinjam z vnašanjem podatkov v računalnik. Tudi pacientom to ni najbolj všeč – kar nekaj jih je že omenilo, da "zdravniku pa res ne bi bilo treba delati z računalnikom".

Zaradi nekaterih spornih primerov in ravnanja zdravniške zbornice je delo zdravnikov pod zelo kritičnim drobnogledom bolnikov in javnosti. Ali to vpliva tudi na vaše delo?
Zdi se mi, da je v zadnjih letih v Sloveniji tako rekoč nemogoče najti poklic, ki ne bi bil deležen javnega zgražanja ali posmehovanja. Policisti, pravniki, umetniki, gospodarstveniki, novinarji, zdravniki … ugled vseh, tudi še kako pomembnih poklicev, upada. Rekla bi, da smo pozabili, da je vsak poklic zahteven. Da se vsakomur, ki dela, lahko primerijo napake – to se menda razume. Da se zdravnikova zmota lahko izkaže kot še posebno usodna, drži. Bojim pa se, da našega skupnega življenja, naše soodvisnosti ne bo prav nič olajšalo pribijanje na križ ali prižiganje grmad, ki ga mediji v iskanju odmevnosti, gledanosti ali branosti radi podpihujejo.

Toda – dejstvo je, da so odmevni primeri, ki smo jim bili priča v zadnjem letu, omajali ugled zdravnikov v javnosti. Se je odnos bolnikov zaradi tega spremenil – so bolj kritični?
Težko rečem, kaj se dogaja z ugledom zdravniškega stanu v Sloveniji. To je predvsem vprašanje za sociologe. Mislim pa, da je ključno predvsem zaupanje, ki ga ima vsak pacient v svojega zdravnika oziroma v njegovo sposobnost, da mu bo dobro svetoval. To zaupanje se, kot sem vam že povedala, gradi počasi, v povsem konkretnih situacijah, iz obiska v obisk. Seveda so zdaj pacientom informacije o njihovih boleznih in zdravstvenem stanju lažje dostopne, saj so jim na voljo internet ter poljudno medicinsko časopisje in knjige. Zato res lahko več vedo, marsikdaj pa si pridobljene informacije razlagajo napačno. Tega seveda ne razumem kot znak kritičnosti; povsem jasno je, da se vsakdo intenzivno zanima za svoje zdravje. Moja dolžnost pa je, da skupaj poiščemo strokovno rešitev, ki bo v danem primeru najustreznejša.

Javnost in tudi zdravniško stroko je najbolj pretresla tragična zgodba Bora Nekrepa. "Naš Bor je umrl zaradi izredno slabega odnosa, napuha, nemarnosti in lenobe," poudarjata starša. Primer je pokazal predvsem hude pomanjkljivosti na področju komunikacije med zdravniki in bolniki. Zakaj ta komunikacija tako šepa?
Ljudje smo različni in vsakdo zahteva specifičen način sporočanja informacij. Kar bo, na primer, ustrezno nagovorilo vas, bo v drugem primeru zgrešilo naslovnika. Enotnega recepta preprosto ni. Veliko seveda pomaga, če pacienta razmeroma dobro poznaš. To toliko bolj velja v situacijah, v katerih ima zdravnik nalogo, ki je ne zavidam nikomur – sporočiti slabe, celo usodne novice. Tako, na primer, specialist klinične stroke, ki prvič vidi pacienta, težje poišče prave besede kakor družinski zdravnik, ki pacienta že dolgo pozna.

Kakšne so vaše izkušnje – kako pomembni so dobra komunikacija, pristen odnos in odkrit pogovor z bolnikom?
Vse to je temeljni kamen, na katerem pacient in zdravnik gradita odnos zaupanja in spoštovanja, odnos, ki pacientu navsezadnje omogoči, da zaupa v metodo zdravljenja, ji verjame. To pa je v procesu okrevanja seveda zelo pomembno.

Zdravniki opravljate enega od najodgovornejših poklicev, vaše odločitve lahko tudi usodno vplivajo na naša življenja. Je breme te odgovornosti veliko?
Je. Stresa prav gotovo ne manjka. Menim pa, da smo zdravniki sami sebi najstrožji sodniki. V sebi nenehno premlevamo pravilnost svojih odločitev v procesu zdravljenja in tudi komuniciranja. Toda kakor je breme težko, tako je tudi zadovoljstvo ob uspešnem zaključku zdravljenja veliko.

Zdravniki svojega dela ne opravljate samo v službi – v ambulanti ali bolnišnici, ampak ves čas: kadarkoli in kjerkoli. Vam je kdaj žal, da ste se odločili za tako naporen poklic?
Hipokratova prisega – to niso le prazne besede, spremljajo te na vsakem koraku. Zavezujejo te v prostem času, na dopustu. Kljub temu mi nikoli ni bilo žal, da sem se odločila za študij medicine. Res je pa, da bi si želela v službenem času delati pod manjšimi obremenitvami in da bi mi bilo na voljo več časa za posameznega bolnika.

V tem poklicu ste že vrsto let. Kaj vam po vsem tem času prinaša največ zadovoljstva?
Še po tolikih letih se znam prav po otroško razveseliti majhnih izboljšanj pacientovega zdravstvenega stanja, ugodnih laboratorijskih izvidov … Najsrečnejša sem, kadar se primeri, da mi pacient pove, da sem napisala prav "ta pravo" zdravilo, da sem mu pomagala, da mu je bilo zaradi mene, zaradi mojega dela, lažje. Takrat vidim svoj poklic skozi rožnata očala, tako da je vse spet malce lažje …

Galerija

Jasna Dekleva, dr. med., spec. splošne medicine Diana Anđelić

Jasna Dekleva, dr. med., spec. splošne medicine Diana Anđelić

Jasna Dekleva, dr. med., spec. splošne medicine Diana Anđelić

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki