Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Dr. Janez Potočnik, komisar za okolje

dr. Janez Potočnik, komisar za okolje
dr. Janez Potočnik, komisar za okolje (Foto: Diana Anđelić)

Spremenjeni svet zahteva učinkovitejše prilagajanje in odločanje

Postali smo del območja, na katerem so padle in še naprej padajo meje, ne le fizične, temveč tudi tiste v naših glavah – to je najpomembneje, kar je Slovenija pridobila z vstopom v Evropsko unijo, je prepričan evropski komisar dr. Janez Potočnik. Na očitke o odtujenosti evropskih ustanov in vzvodov oblasti odgovarja: "Da Evropa ni Bruselj, je jasno vsem, da jo je lažje razumeti v Bruslju kot v Ljubljani, je jasno večini. Toda tako kot je Bruselj precej oddaljen od Ljubljane, je tudi Ljubljana precej oddaljena od Ptuja ali Metlike. Preseganje tega je naloga vseh." Dr. Potočnik je februarja v novi evropski komisiji prevzel mesto komisarja za okolje.

"Evropa bo zelena celina ali pa je ne bo. Zemlja bo moder planet ali pa je ne bo," ste poudarili na zaslišanju pred evropskimi poslanci. Ste optimist, kar zadeva okolje, torej resor, ki ste ga prevzeli v novi evropski komisiji?
Da, sem, ker na življenje in izzive, ki jih prinaša, vedno želim gledati s pozitivne plati. Res pa je, da je to področje izredno zapleteno in obsežno. To mi je po preučenem gradivu postalo popolnoma jasno. Ponekod je stanje okolja zaskrbljujoče in zavedam se, da je pot v trajnostno naravnan svet strma in zahtevna. Treba bo spreminjati vrednote, načela in ravnanje, tako v gospodarstvu kot tudi v življenju nasploh. Koncept rasti, ki temelji na nenadzirani rabi virov, vodi v slepo ulico. Zavedam se tudi, da marsičesa še ne poznam in ne razumem v zadostni meri. Ne stremim za hitrimi rezultati, pomembno je, kaj lahko pokažeš po zaključku celotnega mandata. Da je tako najbolje, mi potrjujejo tudi izkušnje iz raziskovalnega mandata.

Prav na področju okolja je največ kršitev evropske zakonodaje. Kaj nameravate ukreniti, da bodo okoljski zakoni dosledneje spoštovani?
Zakonodaja na področju okolja je zelo obsežna. Kot sem dejal že med zaslišanjem, sem med pripravami v enem dnevu slišal besedo "direktiva" večkrat kot prej v petih letih. Okoljski zakoni so bili sprejeti z jasnim namenom in ne smemo pozabiti, da so jih sprejele članice EU. Evropska komisija je dolžna zagotavljati uresničevanje sprejete zakonodaje. To je torej tudi moja dolžnost. Pri tem si bom prizadeval za doslednost, pomoč članicam in poenostavljanje zakonodaje, kjer bo to mogoče. Vsekakor ne z idejo zmanjševanja ambicij, toda dejstvo je, da je zgolj implementirana zakonodaja resnično koristna zakonodaja.

Kako strogi boste do držav kršiteljic? Tudi Slovenija sodi mednje.
Strog in hkrati voljan pomagati. Kot sem že omenil, je bila zakonodaja sprejeta z jasnim namenom, in sicer zaščititi ter izboljšati kakovost okolja in življenja ljudi. V interesu vseh je, da jo uresničujemo. Pri izvajanju okoljske zakonodaje EU bo odnos do Slovenije seveda enak kot do drugih držav članic. Zato, ker je tako prav in tudi zato, ker je to v interesu vseh, ki živimo v Sloveniji.

Področje, ki ga boste po novem pokrivali, je povezano z velikimi interesi podjetij in industrije. Ali pričakujete več pritiskov kot doslej?
Tudi doslej sem imel veliko pogovorov s predstavniki velikih podjetij in industrije, z njihovim lobiranjem, če želite. Lobiranje razumem kot povsem normalen del svojega posla. Moja dolžnost je prisluhniti podjetjem, razumeti njihove skrbi in težave, seveda pa je moja dolžnost prisluhniti tudi vsem drugim, denimo nevladnim organizacijam. Poslušati in razumeti še ne pomeni slediti njihovim željam. Vsaka odločitev mora biti skrbno pretehtana, pri čemer so mi v pomoč predvsem odlični, strokovno podkovani sodelavci in sodelavke v direktoratu in kabinetu. Pritiskom se torej ne moreš izogniti, moraš pa jih nadzirati in upravljati, predvsem pa ravnati odgovorno.

Čeprav raziskave kažejo, da je prav okolje področje, ki najbolj skrbi Evropejce, je bilo doma ob predlogu za vaše imenovanje za komisarja za okolje slišati kritike, češ da gre za manj pomemben resor. Kako odgovarjate nanje?
Mislim, da so tovrstne kritike povezane z nerazumevanjem tega področja in nanje sem že tudi odgovoril. Kaj je lahko pomembneje od zraka, ki ga dihate, vode, ki jo pijete, in zemlje, po kateri hodite? Približno 80 odstotkov nacionalne ureditve s področja okolja temelji na skupni evropski zakonodaji. Občutek imam, da je to pravzaprav bolj povezano z našim odnosom do okolja. Dejstvo, da imamo razmeroma dobro ohranjeno naravo, namreč še ne pomeni, da je naš odnos do okolja resnično odgovoren in da je okolju posvečeno dovolj pozornosti, predvsem politične.

Evropsko unijo sestavljajo države, ki se zelo razlikujejo – tako po gospodarski razvitosti kot po kulturnih posebnostih. V kolikšni meri to zmanjšuje učinkovitost njenega delovanja?
Čeprav so razlike med posameznimi članicami precejšne in čeprav so dogovarjanja včasih težka in dolgotrajna, predolgotrajna, je Evropska unija že večkrat dokazala, da se je sposobna odločati. Če bi analizirali njen razvoj in dosežke iz dobre polovice stoletja, bi težko prišli do drugačnega sklepa, kot da je bila njena pot uspešna. Žal se tega pogosto bolje zavedajo tisti, ki nas pozorno spremljajo od drugod, kot se tega zavedamo sami. Res pa je, da spremenjeni svet od nas zahteva učinkovitejše ter hitrejše prilagajanje in odločanje. Upam in želim si, da bo Lizbonska pogodba – mimogrede, ta sodi v kategorijo odločitev, katerih sprejemanje je potekalo predolgo – to v praksi omogočila.

Tudi pričakovanja, ki jih do EU gojijo prebivalci posameznih držav članic, so različna.
Pričakovanja bodo vedno do določene mere različna. Razvitost posameznih držav in težave, s katerimi se spopadajo, se bodo vedno razlikovali. Bodo pa, in teh bo čedalje več, tudi skupni problemi, problemi, ki jih lahko učinkovito naslovimo le s skupnim ter enotnim pristopom in delovanjem. Finančno-ekonomska kriza je že eden od takih problemov. Še vedno je med nami in samo z večjim poenotenjem pravil v finančnem sektorju, celo na svetovni ravni, bo mogoče problem dolgoročno obvladati. Seveda je tu še kopica drugih težav, pri katerih bo nujen skupen nastop: obvladovanje podnebnih sprememb, dolgoročno zagotavljanje okolju prijazne energije, pitne vode in hrane, biotske raznovrstnosti in svetovne varnosti, obvladovanje pandemij … Zato svet potrebuje močno Evropo, Evropo, ki bo sposobna nastopiti z enotnim glasom in prevzeti svoj del odgovornosti za globalno uravnotežen razvoj.

Kaj je širitev na vzhod prinesla Uniji?
Širitev proti vzhodu je bila v prvi vrsti politično dejanje. Odpravila je zgodovinske krivice in delitve ter prinesla vnovično poenotenje Evrope. Berlinski zid je po svoje dokončno padel vse od Baltika pa tja do Sredozemlja. Stabilnost Evrope se je povečala. Večja Evropa s približno pol milijarde prebivalcev je postala močnejši globalni partner. Kako nam bo uspelo to moč tudi dejansko unovčiti, je odvisno od nas samih in naše sposobnosti, da pri ključnih vprašanjih poenotimo svoja stališča navzven. Tudi morebitno prihodnje članstvo Turčije je treba ocenjevati v tej strateški luči. S širitvijo se je povečal tudi notranji trg, pokazale so se nove priložnosti za poglobljeno gospodarsko sodelovanje. Prinesla je nove ideje, nov zagon … Če povzamem, širitev Unije je (bila) za Evropo brez dvoma nadvse uspešen in koristen proces in prav je, da s to politiko nadaljujemo tudi v prihodnosti.

Kaj je Vzhod pridobil z vstopom v Evropo?
Odgovor bi bil lahko podoben prejšnjemu, saj je Vzhod del te Evrope, ki sem jo opisal. Postali smo del enotnega evropskega prostora, uveljavljenega sistema skupnih vrednot, visokih standardov. Tudi dejstvo, da lahko tvorno in dejavno sodelujemo pri oblikovanju evropske prihodnosti, pri postavljanju trdnih temeljev skupnega doma narodov, ki v sožitju živijo na evropskih tleh, ni nepomembno.

Kaj je najpomembnejše, kar smo Slovenci pridobili z vstopom v Unijo?
Če bi se ozrli za dve desetletji v preteklost, bi ugotovili, da je prehojena pot Slovenije resnično impresivna. Zelo hitro smo prišli zelo daleč. Članstvo v Evropski uniji je brez dvoma med najpomembnejšimi dosežki naše države. Vse povedano, kar velja za Evropo, in vse, kar velja za nove članice, seveda velja tudi za Slovenijo. Dodatno bi veljalo poudariti predsedovanje Uniji, ki je v Evropi in svetu zelo povečalo razpoznavnost Slovenije in utrdilo prepričanje v naše sposobnosti, uvedbo evra ter vključitev v Schengenski prostor. Po prehojeni poti smo brez dvoma lahko samozavestnejši, bolj prepričani v svoje sposobnosti. Postali smo del območja, na katerem so padle in še naprej padajo meje, pa ne le fizične, temveč tudi tiste v naših glavah. Morda je to zadnje dolgoročno še najpomembnejše.

Ali dovolj izkoriščamo možnosti, ki jih ponuja članstvo v Uniji?
To je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti enoznačno. Članstvo v Uniji že samo po sebi prinaša nekatere prednosti. Slovenija je razmeroma dejavna država, seveda ob zavedanju dejstva, da nismo med največjimi in da so naše možnosti omejene. Vem, da smo denimo v raziskovalnih programih zadovoljivo dejavni in tudi, da (vedno) obstaja možnost, da bi bili še boljši. Odgovora na to, ali se denimo ključna investicijska sredstva, ki jih dobimo iz evropskih kohezijskih skladov, porabljajo modro in smotrno, pa nimam, saj dejstev ne poznam dovolj dobro. Članstvo smo izkoristili za povečanje lastne prepoznavnosti, odprta vprašanja s sosedo so bila opažena in nam niso pomagala k utrditvi dobrega imena. Skratka, odgovor je večplasten in težko bi ga strnili v preproste sklepe in ocene.

Večina Slovencev Evrope ne dojema kot nečesa svojega oziroma domačega. Zakaj je občutek pripadnosti Evropi tako neizrazit?
Na Evropo nismo čustveno navezani, ne navdaja nas z nacionalnim ponosom kot pripadnost narodu in državi. Evropska unija je skupnost, v kateri prostovoljno sodelujejo narodi in države. Zato me ne preseneča, da je za marsikoga daljna in tuja. Verjetno bo tako tudi v prihodnje. Tudi pogosta dvoličnost politik na nacionalnih ravneh ne pomaga k večji ravni posvojitve. Evropa je prepogosto uporabljena za izgovor pri spodletelih domačih nalogah. Kadar nas moti, govorimo o potrebi po subsidiarnosti, ko kakega problema ne moremo, nočemo ali ne znamo rešiti doma, jo kličemo na pomoč, čeprav se zavedamo, da nima pristojnosti. To je igra, ki Evropo oddaljuje od ljudi. Sicer pa Evropa na naše življenje vpliva bolj, kot se zavedamo. Evropske politike, ki se zdijo daljne in tuje, so v resnici bližnje in domače. Zanimiv primer, ki dobro pokaže, da Evrope ne vidimo in razumemo kot svoje, je v prikazovanju pomoči Haitiju, državi, ki so jo nedavno tako kruto prizadele nepredvidljive sile narave. Vsaka država, in to je seveda prav, objavlja podatke o finančni pomoči, ki jo namenja prizadetemu območju, vse pa praviloma pozabljajo navesti skupno pomoč, tudi njihovo pomoč, ki se usmerja prek evropskih instrumentov. Posvojitev Evrope je torej dolgotrajen in zahteven proces, ki temelji na poštenem odnosu in dejavnem pristopu.

Dejstvo je, da je Unija precej odtujena od svojih državljanov: evropske ustanove in vzvodi oblasti so oddaljeni, številni postopki so nadvse zbirokratizirani … Kako to spremeniti?
Evropska unija je kompleksna in tudi delovanje njenih ustanov temu primerno. Čeprav si nenehno prizadevamo za poenostavitve, je marsikaj še daleč od želenega. Da Evropa ni Bruselj, je jasno vsem, da jo je lažje razumeti v Bruslju kot v Ljubljani, je jasno večini. Toda tako kot je Bruselj precej oddaljen od Ljubljane, je tudi Ljubljana precej oddaljena od Ptuja ali Metlike. Preseganje tega je naloga vseh. Lahko le ponovim, da ni hitrih in preprostih odgovorov ter da oddaljenost ne bo izginila brez dejavnega pristopa.

Kako vas sprejemajo ljudje v Sloveniji: kot nekoga, ki mu je uspelo v tujini – ali doma?
Upam in želim si, da me ne sprejemajo kot nekoga, ki mu je uspelo doma ali v tujini, pač pa predvsem kot človeka, ki stoji na trdnih tleh, želi delati za skupno dobro in ga ni pretirano spremenilo niti delo doma niti v tujini.

Pred leti ste dejali, da ne nameravate ostati v Bruslju. Zakaj ste se premislili?
Še vedno ne nameravam ostati v Bruslju, zaradi več razlogov pa sem se odločil, da ostanem še za en mandat. Ključno je delo, ki je resnično zanimivo, poleg tega pa ponuja možnost osebne graditve in zadovoljstva. Pri odločitvi je bilo pomembno tudi dejstvo, da sem si v iztekajočem mandatu nabral veliko novega znanja, predvsem o načinu delovanja Unije in o tematikah, ki so v ospredju pozornosti na evropski ravni, ki ga je smiselno izkoristiti v prihodnje.

Pogrešate Slovenijo? Kako usklajuje družinsko življenje z delom v Bruslju?
Seveda jo pogrešam, kdo pa je ne bi! Že nekajkrat sem napol za šalo in napol zares dejal, da delam v Bruslju in živim doma. Vikende namreč praviloma preživljam v Sloveniji, tako da sem običajno na petkovem večernem letalu proti Ljubljani in ponedeljkovem jutranjem proti Bruslju. Včasih je to seveda nemogoče, vendar so taki konci tedna prej izjema kot pravilo.

Raziskave o priljubljenosti slovenskih politikov vas ves čas uvrščajo v sam vrh, čeprav vas ni v Sloveniji. Kako si to razlagate?
To je vprašanje, za katero bi raje videl, da bi nanj odgovorili drugi. Nasploh sodim med tiste, ki menijo, da ni najprimerneje ocenjevati samega sebe in svojega dela. Podpore ljudi sem seveda vesel. Trudim se, da bi delal dobro in pošteno, in če je to podporo razumeti kot potrdilo, da to ne ostaja neopaženo, sem toliko bolj vesel. Sicer pa so moji stiki z domačo deželo, tudi delovni, pogosti. In ne pozabite, Slovenija je članica Evropske unije, tako da pravzaprav delam "doma".

Tudi zaradi vaše velike priljubljenosti so vas ves čas snubile domače politične stranke. Vas še vedno?
Ne. Nov petletni mandat komisije je začel teči v prvi polovici februarja, tako da je vsem bolj ali manj jasno, kaj bom počel v naslednjih letih.

Kaj pa potem? Ali razmišljate tudi o možnosti nadaljevanja politične kariere doma?
Bolje se je držati načela "nikoli ne reci nikoli", saj se v politiki nasploh poje preveč zarečenega kruha. Toda vsa moja pozornost je usmerjena v izzive in naloge, ki so pred mano, in na področju okoljske politike jih zagotovo ni in ne bo malo. Zato se s prihodnostjo, tudi z vprašanji morebitnega nadaljevanja politične kariere doma, ne obremenjujem.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

narava , okolje , zemlja , ekologija , evropska unija , slovenija , odpadki , skrb za okolje , čisto okolje , ohranjena narava , komunalni odpadki , gospodinjski odpadki , okoljska zakonodaja , evropska zakonodaja , okoljevarstvo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.