Intervju: dr. Gorazd Pretnar, mikrobiolog in ekolog

dr. Gorazd Pretnar, mikrobiolog in ekolog
dr. Gorazd Pretnar, mikrobiolog in ekolog (Foto: Diana Anđelič)

Nalijmo si čiste vode

"Če raziskovalcem vzameš svobodo, ni napredka in se lahko vrnemo v kameno dobo," poudarja mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar, ki že desetletja odločno in glasno opozarja na uničevalce okolja in posledično našega zdravja. Zaradi svojega uporništva oziroma – kot sam pravi – vztrajanja pri znanstveni strokovni drži, je bil že večkrat profesionalno diskreditiran. Izgubil je prijatelje, vendar so prišli novi, s katerimi se bori naprej. Zadnja bitka je bila tista za boljšo vodo v vodomatih. Prepričan je, da je bila ta bitka ena od prelomnih: "Ljudem smo dali upanje, da lahko politiko in kapital udarijo po prstih."

Z javno objavo izsledkov raziskave o oporečnosti vode v vodomatih ste sprožili pravcati vihar. Medtem ko so v številnih podjetjih in ustanovah čistili vodomate in pregledovali vodo, je minister napovedal sankcije. Vas je tak odziv presenetil?
Sodeč po izkušnjah iz preteklosti me ministrov odziv niti ni presenetil. To je oblika zastraševanja, ki ji običajno sledijo še sankcije – in zadeva je urejena. Državne ustanove v takšnih situacijah praviloma obnemijo. Ko so začele padati grožnje, sem se odločil, da tudi sam ministru pokažem zobe. Na koncu so se stvari umirile: sankcij ne bo, raziskavo bomo nadaljevali, njeni izsledki pa bodo osnova za izboljšanje notranjega nadzora nad ponudniki vodomatov.

Marsikoga je zelo zaskrbela izjava vašega predstojnika dr. Kreka: "Tudi če bi zavod izsledke analize, do katerih je prišel, poslal na ministrstvo, glede na potek celotne zgodbe obstaja velika verjetnost, da se ne bi zgodilo nič oziroma da ne bi prišli v javnost." Koliko prikrivanja tovrstnih – neprijetnih – resnic je, po vaši oceni, v Sloveniji?
Veliko stvari se skriva, največ na ministrstvu za kmetijstvo. V zadnjih desetih letih znotraj slovenske politike delujejo različni lobiji, od industrijskih do farmacevtskih, ki tako ali drugače spreminjajo dikcijo pravilnikov in zakonov, da problemi, kakršen je ta, ne bi prišli v javnost. Ali pa v podjetju preprosto predpišejo, kakšna mora biti komunikacija: kaj sme iti v javnosti in kaj ne. Inštitut za varovanje zdravja, denimo, je imel popolne podatke o pesticidih v pitni vodi za celotno Slovenijo. Tudi inšpektorat za zdravje je vse to vedel, toda dokler se ni pojavil Tone (Anton Komat op. p.) s svojo knjigo o pesticidih in dokler nismo začeli pisati ovadb, se nikoli ni zgodilo nič.

Veliko hude krvi ste si nakopali tudi zaradi izjav o spornosti cepiva proti novi gripi. Konkretnih poročil o nevarnih neželenih učinkih še ni …
Trenutno je v fazi preverjanja primer s Primorske. Mislim pa, da bo k zdravnikom prihajalo vse več ljudi z neželenimi učinki, saj so nanje vse pozornejši. Prepričan sem, da še nismo videli vsega.

Vse glasnejši so očitki, da so bile napovedi o pandemiji nove gripe prenapihnjene, predvsem pa v interesu farmacevtske industrije. Na udaru je celo Svetovna zdravstvena organizacija.
Tozadevno se moram postaviti v bran Svetovni zdravstveni organizaciji: odzvala se je pravilno, morda je le nekoliko zamudila pravi trenutek, ko bi nam lahko prihranila marsikaj. Če bi takrat, ko je v Mehiki izbruhnil virus, s karanteno zaprla državo in tja poslala strokovnjake, bi jo ves svet odnesel znatno ceneje. Sicer pa je Svetovna zdravstvena organizacija ravnala povsem pravilno; informacije, ki so prihajale iz Mehike in Severne Amerike so namreč kazale, da poteka podobna pandemija, kakršno smo doživeli po prvi svetovni vojni. Medicina pri nas in po svetu ni pripravljena na to, da bi zagotovila primerno oskrbo za tolikšno število obolelih ljudi, zato je bilo cepljenje logična poteza. Napad na Svetovno zdravstveno organizacijo je po moji oceni predvsem obramba politike, saj bo zdaj morala vsaka država zaradi cepiva izstaviti račun svojim davkoplačevalcem.

V kolikšni meri so bili v ozadju preplaha zaradi nove gripe veliki apetiti farmacevtskih družb?
To je bil vsekakor trenutek, ki so ga farmacevtske družbe izkoristile, v kolikšni meri je bila farmacevtska industrija v vse skupaj vpletena, pa bo treba še raziskati. Vprašanje, ki se mi zastavlja, pa je, zakaj cepivo ni bilo v prodaji na prostem trgu. Ali smo se bali, da bi ga utegnile kupiti druge države? Kot se je izkazalo pozneje, so Francozi kupili dvojne odmerke, saj so pričakovali, da bo potrebno dvakratno cepljenje. Prav tako ne vemo, ali je naš minister kupil 800 tisoč ali 400 tisoč odmerkov.

Verjetno bi ministra kritizirali tako ali drugače – če bi kupil premalo ali preveč cepiva.
Minister bi moral ustanoviti preiskovalno komisijo, ki bi preverila, kako so stvari potekale pri nas. Javnost bo najverjetneje zanimala tudi provizija, ki jo je za nakup cepiva dobil Inštitut za varovanje zdravja. Vprašati bi se morali, ali je to sploh etično, pa tudi, za koliko ta provizija presega dogovorjene provizije. Pred leti se je te stvari že skušalo preveriti, vendar nekdo ni bil dovolj vztrajen.

Že desetletja opozarjate tudi na nevarnost pesticidov. V Sloveniji jih imamo registriranih med 300 in 400. Ali to, da so registrirani, pomeni, da so neškodljivi za zdravje?
Registracija še ne pomeni, da so neškodljivi, bili pa naj bi blizu tega. V laboratorijih, v katerih prakticirajo dobro laboratorijsko prakso, izdelke preizkusijo na živalih, na osnovi teh izsledkov pa se komisija odloči o varnosti in nato o registraciji izdelka. To je splošno sprejet protokol. Osebno sicer menim, da je slab, saj ne zajema najnovejših znanstvenih izsledkov in metod, vendar je boljši kot nič.

Kaj bi bilo treba spremeniti?
Oglejva si konkreten primer, denimo zadnje izsledke znanstvenih raziskav na področju pljučnega raka. Raziskovalci so ugotovili, da je v celicah pljučnega raka mogoče najti več kot 22.910 mutacij. Kadilec kadi vse življenje in izpostavlja pljuča kemikalijam, ko pa število mutacij preseže določeno točko, umre. Enako velja za fitofarmacevtska sredstva: vsakič ko pojemo paradižnik s pesticidi v dovoljenih mejah, nastane nova mutacija, in ko bo na pravem mestu, na genu, ki skrbi za delitev celice, bo to lahko usodno. Pravila o registraciji fitofarmacevtskih sredstev bi torej morali revidirati in se vprašati, ali bomo dovolili zaslužek na račun mutacij, ki nastajajo v našem telesu.

Leta 2008 ste zaradi sporne pridelave hrušk, v katerih je bila presežna vrednost pesticida klormekvat, kazensko ovadil sadjarja iz Krškega. Kakšne so lahko posledice uživanja hrušk, škropljenih s tem pesticidom?
Klormekvat negativno vpliva na plodnost in sintezo holesterola, povzroča pa tudi slabost pri otrocih. Kmeta, ki ga je uporabljal, smo ovadili, nevarne hruške so umaknili iz prodaje, zadeva pa je na sodišču. Pričakoval sem, da bo primer končal v košu za smeti na tožilstvu, vendar se to tokrat ni zgodilo. Kot vse kaže, bo to eden od prvih tovrstnih procesov pri nas, ki bo doživel sodni epilog.

Zaradi sporne uporabe pesticidov ste vložili že več ovadb.
Res je, doslej smo vložili pet ovadb, povezanih s pesticidi. Toda ker nihče od nas ni pravnik, zadeve, kljub pravni pomoči, morda niso bile profesionalno najbolje pripravljene. Kljub temu bi profesionalen odnos pričakoval od tožilstva. Menim, da bi moral minister naročiti revizijo teh kazenskih ovadb in ugotoviti, ali res niso stale – ali pa jih je pokrivala politika. Vpliv politike je namreč v naših primerih zelo očiten.

Prav zato, da bi se izognili pritiskom in vplivu politike na zagotavljanje varne hrane, se zavzemate za ustanovitev neodvisne agencije. Kako bi delovala?
Zavzemam se za oblikovanje strokovne agencije za varno hrano, ki bi bila zasnovana podobno kot je Sova. Bila bi torej neodvisna, poročala bi parlamentu in imela stalna sredstva. Znotraj takšne agencije vidim tudi naše laboratorije; zadnja raziskava vode v vodomatih bi denimo sodila prav v okvir takšne agencije. V okvir agencije bi prenesel tudi inšpektorat za zdravje, ki zdaj resda izvaja naključna testiranja, vendar se zdi, da predvsem po sistemu: če gremo nabirat karžlje na Pokljuko, že vnaprej vemo, da jih tam ne bomo našli. Tudi v primeru vode bi lahko odkrili marsikaj, pa niso. Manevrski prostor nove agencije bi bil večji prav zaradi neodvisnosti. Seveda to ne bi bila le pisarna, agencija bi morala imeti lastne laboratorije in ljudi, ki bi delali na terenu. Vodili bi jo direktorji, ki bi jih, da bi se izognili morebitnim pritiskom, po določenem času zamenjali.

Zaradi nenehnega opozarjanja na uničevanje ter uničevalce našega okolja in zdravja vas je pred leti eden od poslancev celo označil za ekoterorista.
Najprej si prepaden, da lahko kaj takega pride iz parlamenta. Potem pa sva se s Tonetom (Komatom op. p.) usedla pri pivu in ugotovila, da lepšega priznanja sploh ne bi mogla dobiti. Če naju primerjajo z islamskimi skrajneži, to pomeni, da sva tudi midva nevarna vsem, ki uničujejo okolje. In to je dobro.
 
Na spletnih forumih vas nekateri hvalijo, češ, končno znanstvenik, ki si upa povedati, drugi pa vas kritizirajo, češ da pretiravate zaradi želje po medijski pozornosti. Kako sprejemate vse te odzive?
Zelo slabo bi bilo, če bi se ljudje odzivali enotno. Vsi smo pod kožo krvavi; ko nekomu nekaj uspe, drugemu pa ne, pride na dan nevoščljivost. Ni mi do populizma, vendar bi bil zelo vesel, če bi ustanovili agencijo za varno hrano. Ta bi prevzela vse, kar zdaj delava s Tonetom, sam pa bi v Piranu dvignil jadra in odšel na kak potop. Tudi v laboratoriju bi se rad posvetil raziskavam, povezanim z morjem. Najbrž malokdo ve, da je v litru morske vode kar tri milijarde in pol različnih virusov. Zanima me denimo, ali je res jod tisti, ki blagodejno vpliva na ljudi, ki imajo težave s pljuči – ali pa je veliko število bakteriofagov v morskem zraku tisto, ki v določenih vremenskih razmerah pride v naša pljuča. To so stvari, ki me zanimajo, ne pa medijska pozornost. Na drugi strani sem tudi oče in kot tak sem kakor žival, ki želi zaščititi svoje mladiče. Ne more nekdo drug odločati o tem, s čim bodo cepljeni moji otroci, kaj bodo jedli in kaj bodo pili.

Že večkrat so vas poskušali profesionalno diskreditirati. Kako se spoprijemate s tovrstnimi pritiski?
Sprva je bilo zelo težko. Toda že mama me je učila, da ne smem obupati, in to je ostalo v meni. Ko sem se zjutraj pogledal v ogledalo, sem še vedno videl svoj obraz in si rekel, da se je treba temu upreti. In v uporu najdeš moč. To je resda naporno za družino in okolico, izgubiš tudi nekaj prijateljev, saj kot borec v skupini, ki deluje normalno, navadno izločiš samega sebe. Toda pridejo novi ljudje in meni je upor prinesel Toneta. Skupaj sva se borila naprej in se učila drug od drugega.

Pa je v zadnjem času kaj lažje? Zdi se, da se stvari vendarle premikajo na bolje, varovanje okolja in zdravja postaja vse pomembnejša tema.
Seveda je dandanes znatno lažje. Sprva je bilo vse še medlo in le malo ljudi je bilo občutljivih za te teme. Mislim, da je do prelomne točke prišlo, ko sva se s Tonetom začela ukvarjati z atrazinom in se odločila, da vloživa kazensko ovadbo proti ministru. Znanci so naju opozarjali, da naju bodo zaprli, vendar sva kljub temu vztrajala. Ljudje so videli, da sta povsem povprečna človeka z argumenti ovadila ministra, ne da bi se jima kaj zgodilo, še več: dosegla sta prepoved atrazina v Sloveniji. S to prepovedjo so dobile nevladne organizacije nov polet, pa tudi posamezniki so dvignili glavo. Sledilo je obdobje, ko so naju začeli spraševati za nasvete, ko sva ljudem razlagala, kako naj se lotijo te problematike, kako naj pridejo do informacij, kateri zakon je pravi ipd. Zdaj ima že skorajda vsaka vas najmanj enega naravovarstvenika oziroma nergača, ki ne dovoli, da bi se zgodilo prav vse. Čez nekaj časa bo zanimivo analizirati, kaj smo dosegli s to desetdnevno vojno za vodo. Tudi to bo prelomna točka. Ljudem smo namreč vzbudili upanje, da lahko politiko in kapital udarijo po prstih.
Galerija

dr. Gorazd Pretnar, mikrobiolog in ekolog Diana Anđelič

dr. Gorazd Pretnar, mikrobiolog in ekolog Diana Anđelič

dr. Gorazd Pretnar, mikrobiolog in ekolog Diana Anđelič

Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki