Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: akad. prof. dr. Jože Trontelj, dr. med.

Akad. prof. dr. Jože Trontelj, dr. med., predsednik komisije za medicinsko etiko
Akad. prof. dr. Jože Trontelj, dr. med., predsednik komisije za medicinsko etiko (Foto: Diana Anđelič)

Slovenski zdravniki nadpovprečno zavezani zdravniški etiki

"V slovenski javnosti se je izoblikoval lik zdravnika, ki je aroganten bog v belem, ki mu je bolnik drugotna skrb in ki je povrh še bolno pohlepen. Ne rečem, da med nami ni takih, ki imajo resnično prevelik ego, toda zdi se, kot da je javnost pozabila, da je zdravniški poklic humanitaren in da se zanj, kljub težavnosti in veliki odgovornosti, odločajo mladi ljudje, ki želijo predvsem delati dobro. In to marsikdaj počnejo do izgorelosti," v odgovoru na vprašanje o vse pogostejših kritikah na račun zdravniškega dela poudarja akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik komisije za medicinsko etiko. Obenem opozarja, da se številni zdravniki, ki so svojemu poklicu, pomoči sočloveku v bolezni in stiski, posvetili življenje, ob sedanjem sovražnem razpoloženju javnosti počutijo razžaljene in razočarane.

 V zadnjih mesecih je delo zdravnikov pod zelo kritičnim drobnogledom bolnikov, medijev in javnosti. Upravičeno ali ne, kaj menite?

Nočem braniti slabega dela in zanikati zdravniških napak. Medijsko kampanjo zoper zdravništvo nasploh, ki smo jo doživeli v minulih tednih, pa ocenjujem kot zelo pretirano in škodljivo.

Nedavno je zdravniška zbornica dvema zdravnikoma zaradi zmotne presoje oziroma premajhne skrbnosti (tragična primera v Mariboru in Ljubljani sta se končala s smrtjo mladih bolnikov) začasno odvzela zdravniško licenco. Nekateri zdravniki opozarjajo, da je kazen prestroga, velik del javnosti pa meni, da je premila in da so zdravniki še vedno preveč zaščiteni. Kaj pravite vi?

Glasni del javnosti me ne preseneča, saj se kaj rad nagiba k nestrpnosti, jezi, zavisti in celo sovražnosti. Večkrat se spomnim besed svojega palestinskega kolega in prijatelja, otroškega nevrologa dr. Bessissa: "Lahko si se izkazal s tisoči briljantnih diagnoz, s tisoči nadpovprečnih uspehov pri zdravljenju, z dolgoletnim zgledno požrtvovalnim delom za bolnike. Vse to je na mah pozabljeno ob tvoji prvi napaki, tudi taki, za katero nisi kriv."
Večina ljudi pa morda na zdravnike le gleda drugače. Ko sem poslušal odzive ljudi na nekatere članke in oddaje, ki so pri poročanju o aferi Nekrep Slovence izčrpno spomnile na celotno serijo zdravniških napak iz zadnjega poldrugega desetletja, sem opazil jasno razliko med zdravimi in bolnimi. Zdrave je medijska obsodba zdravništva večinoma kar prepričala, celo razvnela, bolni pa so začeli pripovedovati o svojih dobrih izkušnjah z zdravniki. Po teh dogodkih sem med pacienti, ki so prvič prišli v naše ordinacije, opazil strah, kakršnega prej nismo poznali. Strah, da bodo žrtve zdravniških napak, morda tudi spremenjenega ravnanja zdravnikov, ki jim prva skrb ne bo več bolnik, pač pa lastna varnost pred obtožbami o malomarnem zdravljenju.

Evropsko sodišče za človekove pravice je te dni znova ugotovilo, da Slovenija nima sistema, s katerim bi državljanom omogočala pravno varnost v primeru ugotavljanja napak v zdravstvu.

Z novim zakonom o pacientovih pravicah smo tak sistem dobili, treba ga bo le še dobro uveljaviti v praksi.

Zdravniki pravite, da je odziv medijev in javnosti na sporne dogodke pogosto enostranski linč, na drugi strani pa prav zdravniki v takih primerih največkrat molčite. Zakaj je tako? Ali ne bi odkrita beseda koristila vsem?

Ko pride do nesreče pri zdravljenju, torej do nepričakovano slabega ali celo katastrofalnega izida, je treba najprej ugotoviti vzrok. Javnost se je navadila, da mora po nesreči potniškega letala počakati na analizo podatkov iz črne skrinjice in nato morda še na izide raziskav, ki utegnejo trajati več mesecev in bodo morda pripeljale do presenetljivih odkritij, denimo da so bili vijaki, uporabljeni pri remontu letala, za spoznanje pretanki. Ko se zve za kako nesrečo pri zdravljenju, pa se javnost in mediji vedejo, kot da je medicina veliko preprostejša kot letalska tehnika. Resnica je nasprotna. Mehanizmi človeškega telesa in njegovi odzivi na bolezen in zdravljenje so izredno zapleteni, poleg tega se od človeka do človeka razlikujejo, dogajanje pa je pogosto nemogoče napovedati. Prenagljeno sklepanje in poročanje je lahko napačno, krivično in za prizadete celo usodno.

"Pritisk medijev kirurgom sporoča, naj se raje ne lotijo tveganega posega, če nočejo tvegati medijskega linča ob morebitnem zapletu ali neuspehu,“ je nedavno dejal eden od ljubljanskih kirurgov. V kolikšni meri tovrstne bojazni vplivajo na delo oziroma odločitve zdravnikov?

Kirurgi so začeli zavračati bolj tvegane operacije, celo take, ki so bile doslej običajna praksa. Vem tudi, da v operacijske dvorane odhajajo z novim strahom. Poleg tega se zmanjšuje število kandidatov za specializacije, ki zahtevajo hitro odločanje, odločitve pa pomenijo preživetje ali smrt. Upada celo zanimanje srednješolcev za študij medicine. Mnogi zdravniki, ki so svojemu poklicu, pomoči sočloveku v bolezni in stiski, posvetili življenje, so ob sedanjem sovražnem razpoloženju javnosti in medijev razžaljeni, razočarani in resignirani. V slovenski javnosti se je izoblikoval lik zdravnika, ki je aroganten bog v belem, ki mu je bolnik drugotna skrb in ki je za povrhu še bolno pohlepen. Ne rečem, da med nami ni takih, ki imajo res prevelik ego, toda zdi se, kot da je javnost pozabila, da je biti zdravnik eden od humanitarnih poklicev in da za se zanj kljub težavnosti in veliki odgovornosti odločajo mladi ljudje predvsem zaradi motiva delati dobro. Mnogi delajo dobro prav do izgorelosti. Kolikor imam vpogleda v položaj po Evropi, ocenjujem, da je slovensko zdravništvo nadpovprečno zavezano zdravniški etiki in skrbi za bolnike.

Ljudje pogosto ne razlikujejo med napako in zapletom pri zdravljenju. Kdaj torej govorimo o napaki in kdaj o zapletu?

Zdravniška napaka pomeni ravnanje v nasprotju s standardi stroke, ki je povzročilo škodo bolnikovemu zdravju. Zaplet pa pomeni nepričakovano neugoden potek bolezni, ki ga ne povzroči nujno neustrezno zdravljenje. Zdravniki imamo za nekatere bolezni ali zdravstvena stanja izdelane smernice, ki pa niso togo navodilo, kako ukrepati. So prej nasvet, ki usmerja zdravnikovo ravnanje, seveda ob upoštevanju vseh individualnosti posameznega primera. Seveda so vmes tudi trdna pravila, denimo glede največjih odmerkov zdravil ali nezdružljivih kombinacij. Kršitev takih pravil bi bila očitna napaka.

Mladi zdravniki opozarjajo, da jih na fakulteti niso dovolj pripravili na to, kako se spoprijeti z dejstvom,  da imajo lahko tudi pravilne odločitve neugoden izid, prav tako tudi ne, kako naj ravnajo ob nesrečnih primerih tragičnih zapletov, ko vsaka napačna beseda lahko povzroči veliko škodo. Bi morali v procesu izobraževanja temu namenjati večjo pozornost?

Vsekakor. Ena od glavnih slabosti zdravniškega dela je namreč prav slaba komunikacija. Toda na tem področju bo težko kaj prida popraviti, dokler bo vsemu pogovoru z bolnikom, celotnemu pregledu, pisanju recepta in napotnic in še nasvetu mogoče posvetiti le deset minut ali celo manj. Pri zdajšnjem številu zdravnikov (enem od najnižjih v Evropi), pri obstoječih normativih in denarju za javno zdravstvo bomo še naprej obsojeni na slabo komunikacijo in iz tega izvirajoče napake ali vsaj nezadovoljstvo.

Zdravniki se dan za dnem srečujete z dilemami, od katerih je odvisno življenje. Kaj je v takih trenutkih odločilen dejavnik: kodeks, zakoni, zahteve bolnikov, morda zdravnikova vest?

Vse, kar ste našteli. Toda pri tem velja hierarhija. Na prvem mestu je zagotovo skrb za bolnikovo najboljšo korist. To ni vedno podaljševanje življenja, npr. če gre onkraj razumnih mej, ko se samo podaljšuje predsmrtna agonija. Deontološki kodeks podaja etično veljavna navodila. Zakon je mogoče (neustrezno) razlagati tudi tako, da je zdravnika mogoče preganjati tudi v primeru, ko opusti nekoristno zdravljenje. Na drugi strani pa bolnik, ki je sposoben odločanja o sebi, lahko zavrne vsakršen poseg v svoje telo, celo takega, ki bi mu rešil življenje, in zdravnik mora to spoštovati. V nekaterih okoliščinah pa ima tudi zdravnik pravico, da se umakne zaradi ugovora svoje vesti.  Vendar tega ne sme storiti, kadar bi s tem ogrozil bolnikovo življenje ali zdravje.

Po vsem svetu je burne odzive sprožil primer Eluane Englaro, ki je po hudi možganski poškodbi zaradi prometne nesreče sedemnajst let preživela v vegetativnem stanju. Sodišče je očetu dovolilo, da ji omogoči smrt z zdravniško pomočjo, del javnosti pa je to razumel kot evtanazijo. Je bila to tudi po vašem mnenju evtanazija?
Nikakor. Šlo je za ukinitev nekoristnega, brezupnega medicinskega ukrepanja, podaljševanja biološkega preživetja telesa, lahko bi rekli preostankov bitja, ki je za vedno izgubilo lastnosti človeške osebe.

Kakšno je sicer vaše stališče o evtanaziji?
Evtanazija je etično nesprejemljiva, pomeni rušenje enega od temeljnih kamnov človeške civilizacije, prepovedi umora. Obenem je nepotrebna, saj je mogoče vsakomur ublažiti ali celo odpraviti predsmrtno trpljenje. Če bi hoteli uvesti evtanazijo, za to ni slabšega časa kot zdaj. Prakticiranje evtanazije bi sprožilo vrsto slabih posledic. Kot kaže nizozemska praksa, so napake neizogibne, neizbežne pa so tudi zlorabe. V letu dni je bilo v nasprotju z zakonom evtanaziranih nekaj več kot tisoč bolnikov, ne da bi bili za to prosili, od teh je bilo približno šeststo sposobnih odločanja o sebi, vendar jih ni nihče nič vprašal! Samo en odstotek teh primerov je bil prijavljen oblastem, čeprav je to zakonska obveza! Če se to dogaja discipliniranemu narodu, ki spoštuje zakone, kako bi se legalizirana evtanazija obnesla pri nas, ki imamo za seboj sedem desetletij balkanske tradicije? In kako bi se to šele izpridilo v obdobju ekonomske krize, ko bi zgodnja smrt vsakega bolnika z "drago" boleznijo pomenila ogromen prihranek javnega in zasebnega denarja?!

Eluanin oče se je skliceval na hčerino željo. Kako je to urejeno pri nas? Ali je zdravnik dolžan upoštevati predhodno izraženo željo bolnika?
Za položaj, v katerem se je znašla Eluana Englaro, bi bilo mogoče uporabiti 2. vrstico 1. odstavka 34. člena Zakona o pacientovih pravicah: "Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase." V takšnem položaju je treba vnaprejšnjo voljo upoštevati kot smernico pri odločanju o zdravljenju. Vsakdo pa lahko imenuje tudi zdravstvenega pooblaščenca, ki bo v primeru njegove nesposobnosti odločanja o sebi odločal o njegovi zdravstveni oskrbi.

Ali morajo zdravniki to željo upoštevati v vsakem primeru ali pa morda obstajajo izjeme, in če - kakšne?
Izjeme so možne, če obstaja utemeljen sum, da bi pacient v obstoječih okoliščinah voljo preklical.

Kdaj lahko zdravnik presodi, da je zdravljenje brezupno?
Zdravnik je dolžan nadaljevati prizadevanje, da reši pacientovo življenje, dokler obstaja kako upanje, da bo pri tem uspešen. Toda so tudi primeri, ko takega upanja preprosto ni več. Tedaj bi bilo nadaljevanje poskusov zdravljenja ne samo v nasprotju s pravili stroke, pač pa tudi dejanje proti bolnikovemu človeškemu dostojanstvu.

Kdaj, če sploh, lahko z zadostno mero zanesljivosti ugotovite, da ni prav nobenega upanja več?
To zdravniku povedo izkušnje, včasih pa že zdrava pamet.

Koliko sodobna medicina ve o tem, kaj se dogaja z ljudmi, ki so v vegetativnem stanju? Ali slišijo, čutijo, se zavedajo in podobno?
Ljudje v vegetativnem stanju po definiciji ne čutijo ničesar. O sposobnosti čutenja ali drugih duševnih sposobnostih nam lahko nekaj povedo moderne slikovne tehnike, na primer slikanje s funkcijsko magnetno resonanco, pa tudi nevrofiziološke metode (evocirani potenciali). Če dobimo odzive možganske skorje na dražljaje, vprašanja ali ukaze, seveda ne gre za vegetativno stanje. V trajnem vegetativnem stanju je nepovratno izgubljena sposobnost zaznavanja, zavedanja in vseh duševnih dejavnosti.

Vsakdo je že bral ali gledal filmske zgodbe o čudežnih prebuditvah iz večletne kome in uspešnih ozdravitvah. Se taki "čudeži" resnično dogajajo?
V takih primerih ne govorimo o komi. Koma običajno traja le nekaj dni, redkokdaj več kot kak teden. Pacient se po tem času bodisi prebudi bodisi gre v možgansko smrt ali pa v vegetativno stanje. Do čudežnih prebuditev po več letih, četudi redkih, je resda prišlo, vendar po mnenju avtoritet na tem področju to niso primeri vegetativnega stanja, pač pa stanja minimalne zavesti, ki je včasih, zlasti za površnega opazovalca, podobno. Ti pacienti imajo znatno manj poškodovane, vendar zaradi določenih motenj nedelujoče možgane.

Vrsto etičnih dilem sprožata tudi genetika in biotehnologija.  Ideje o kloniranju ljudi so že pred leti zelo razburile in razdelile tako strokovno kot laično javnost. Kakšno je vaše stališče?
Kloniranje za razplod je za večino ljudi, tudi zame, nesprejemljivo. Podobno nesprejemljivo je ustvarjanje človeških zarodkov-klonov ali otrok kot vira tkiv in organov za zdravljenje. Gre namreč za zlorabo človeških bitij kot sredstev za interese znanosti, farmacevtske industrije, bolnih ljudi.

Kaj pa menite o raziskavah matičnih celic zarodkov? Znanstveniki si obetajo pomembne nove metode zdravljenja, ki bi lahko koristile milijonom bolnikov.
Matične celice bodo morda dejansko prinesle revolucionaren napredek v medicini, toda sam o tem nekoliko dvomim. Spomnimo se optimističnih napovedi o genski terapiji in ksenotransplantaciji. O tem danes ni več slišati skoraj ničesar. Nekateri znanstveniki z obljubami o izrednih novih uspehih medicine spretno pridobivajo naklonjenost javnosti in denar za svoje sporno raziskovanje. Toda tudi z matičnimi celicami je mogoče opravljati etično neoporečne raziskave. Prav te obetajo največ.

"Svobodo raziskovanja na ljudeh omejuje človeško dostojanstvo," ste nekoč dejali. Toda zdi se, da nas znanost danes že prehiteva. Kaj lahko naredimo, da bomo ohranili človeka in njegovo dostojanstvo?
Zgodovina kaže, da vseh zlorab ne moremo preprečiti. S primernim družbenim nadzorom nad razvojem znanosti pa jih lahko znatno omejimo. In to smo dolžni storiti.

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

intervju , zdravnik , medicina , zdravstvo , jože trontelj , zdravniški nadzor , etika , kritika , mediji , javnost , darja zgonc , komisija za medicinsko etiko , zdravniška napaka , zdravniški poklic

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.