Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: asist. Gordana Živčec Kalan, dr. med., spec. družinske medicine

 Asist. Gordana Živčec Kalan, dr. med., spec. družinske medicine, predsednica Zdravniške zbornice Slovenija
Asist. Gordana Živčec Kalan, dr. med., spec. družinske medicine, predsednica Zdravniške zbornice Slovenija (Foto: Diana Anđelič)

Zdravnikom boljši položaj, bolnikom kakovostno oskrbo

Slovenski zdravniki so preobremenjeni in podcenjeni, opozarja predsednica Zdravniške zbornice Slovenija asist. Gordana Živčec Kalan, dr. med. Zdravnikov je odločno premalo in še ti odhajajo, saj je država do njih nadvse neprijazna. Ker je Slovenija za tuje zdravnike finančno nezanimiva, ti k nam ne prihajajo, zato pa v tujino odhaja vse več naših diplomantov, ki iščejo karierne priložnosti v okoljih, v katerih je zdravniško delo bolj cenjeno. "Skrajni čas je torej, da si prenehamo zatiskati oči in se lotimo ukrepanja!"

Po novem na pregled pri zdravniku ne smemo čakati več kot dvajset minut po tistem, ko smo naročeni. Tako določa uredba o poslovanju z uporabniki, ki jo je vlada sprejela, da bi skrajšala čakalne vrste v javnem zdravstvu. Zdravniki nad uredbo niste najbolj navdušeni. Zakaj ne?

Nova uredba je zelo površna. Dvajsetminutno čakanje na pregled pri osebnem zdravniku je norma, ki si jo je zastavila družinska medicina in temelji na raziskavah. Toda gre za povprečje in ne za standard, kot je to povzela vlada v svoji uredbi. Če bi zdravnik delal samo na enem delovišču in bi v ambulanto hodili samo naročeni pacienti, bi teh dvajset minut resnično lahko postalo standard; s tem bi bili zelo zadovoljni tudi zdravniki. Toda dejanske razmere so drugačne, predvsem pa je odločno premalo zdravnikov.

Ali bo torej nova uredba sploh lahko zaživela v praksi?

Prepričana sem, da ne, saj je zapisano nemogoče uresničiti v praksi in bo najverjetneje le mrtva črka na papirju. Vlada je zelo birokratsko povzela že dogovorjeni koncept naročanja. Z doslednim izvajanjem pravilnika o naročanju bolnikov pa se bo le še skrajšal že tako zelo omejen čas, ki ga ima zdravnik za obravnavo bolnika.

Pričakovanja bolnikov so velika. Kako jim boste pojasnili, da bodo kljub uredbi najverjetneje čakali enako dolgo kot doslej?

Če nekaj piše v uredbi vlade, državljani seveda imajo to pravico, toda nekdo jo mora izvajati. V razmerah, ki trenutno vladajo v zdravstvu, pa je to preprosto nemogoče. To je pač treba povedati naglas. Sicer pa bi zelo rada videla, kaj bi storili državni uradniki, če bi se denimo vsi gradbinci dogovorili, da imajo uporabniki pravico dobiti gradbeno dovoljenje v štirih dneh. Prav zanima me, ali bi bili to sposobni izpeljati!

Kakovost zdravnikovega dela ocenjujemo tudi po času, ki ga izgubimo v čakalnicah.

Res je, včasih vsa naša prizadevnost ne more popraviti slabega vtisa, ki ga pri bolnikih pusti dolgo čakanje. Lažje je v primerih, ko je kontinuiteta dela daljša, razumevanje med bolnikom in zdravnikom pa boljše. V moji ambulanti smo bolniku brez težav povedali, da bo kot primer, ki ni nujen, na pregled čakal od pet do sedem dni. Seveda je bolnik predhodno povedal, kakšna je njegova težava, in nato smo skupaj poiskali ustrezen termin. V stroki imamo posebna priporočila, ki način naročanja določajo glede na okoliščine. Starejše ljudi navadno pripeljejo svojci, zato je treba uskladiti čas svojca, bolnika in zdravnika. Spet drugi pridejo prej, ker jih pripeljejo ali pa pridejo z javnim prevozom, in zanje velja drugačen režim. Odnos med zdravnikom in bolnikom je torej treba individualizirati. V moji ambulanti so bolniki vedeli, da bodo, če bodo poklicali ob osmih zjutraj, naročeni enkrat do dveh in da bo termin, ki ga bodo dobili, približno držal.

Ponekod to preprosto ni možno. V nekaterih zdravstvenih domovih, v Ljubljani denimo na Fužinah, je gneča ogromna. Ljudje tudi po več ur čakajo na obisk pri zdravniku.

Položaj v Zdravstvenem domu Fužine je katastrofalen. Tam bi morali imeti šest zdravnikov, vendar imajo le dve zdravnici in še "pol" zdravnika, ki je obenem direktor Zdravstvenega doma Ljubljana. To pomeni, da imata dve zdravnici dela za šest zdravnikov; kmalu bosta zaradi izčrpanosti tudi sami potrebovali zdravniško pomoč. To je nedopustno in nepojmljivo.

In vendar se dogaja. S pomanjkanjem zdravnikov se srečujejo tudi drugje po Sloveniji, ne le na Fužinah. Poleg tega so zdravniki vse bolj obremenjeni, saj se število bolnikov, ki jih obravnavajo, povečuje. Kaj nameravate storiti?

Pomanjkanje zdravnikov ni značilno le za Slovenijo, to je splošni problem EU. Slovenija je posebna po tem, da do zdravnikov ni prijazna. Na nekem srečanju sem celo slišala, da bi morali zdravniki po dekretu delati na tem in tem delovnem mestu?! Oprostite, toda dekreti so preteklost in z novo Slovenijo smo iz tega uspešno izstopili.

Toda dejstvo je, da med zdravniki upada zanimanje za delo v javnih zdravstvenih domovih.

Ne upada samo zanimanje za delo v zdravstvenih domovih, tudi v drugih sistemih je položaj podoben, celo koncesionarji vračajo koncesije. Prav včeraj sem kolegici, ki je vrnila koncesijo, podpisala potrdilo o dobrem imenu, kar pomeni, da razmišlja o odhodu iz Slovenije. To je tragično. Grozljivo! Takšne stvari me zelo žalostijo, tovrstni dogodki pa le še potrjujejo ugotovitev, da je naša država neprijazna do zdravnikov. Politiki, ki o tem odločajo, se tega žal ne zavedajo. Spreminjanje javnega mnenja, ki odnos med zdravnikom in bolnikom vse bolj spreminja v potrošniški odnos, temelječ zgolj na pravicah bolnikov, zdravnika postavlja v vse težji položaj. Komunikacija z bolnikom poteka težje, zaupanje, ki je temelj njunega odnosa, pa je manjše. Prav dober odnos z bolnikom pa marsikateremu zdravniku najbolj olajša stisko zaradi čezmerne delovne obremenitve.

V kolikšni meri se je zaradi tega zmanjšalo zaupanje v zdravnike?

Po moji oceni se individualna stopnja zaupanja za zdaj ni zmanjšala. Povprečen državljan še vedno zaupa slovenskemu zdravniku, in to upravičeno. Toda dejstvo je, da v zadnjem času prihaja do poskusov rušenja splošnega družbenega zaznavanja zdravništva. Ustvarja se trend nezaupanja, poudarja se samo negativne primere in oblikuje vtis, da je v celotnem zdravstvenem sistemu nekaj hudo narobe.

Če so vam nekoč očitali, da se imate za bogove v belem, se je zdaj, kot se zdi, ugled vašega poklica nekoliko zmanjšal. Se zaradi tega počutite zapostavljene?

To z bogovi v belem je čista floskula! Reči moram, da sem se pred časom prav potrudila in raziskala, od kod sploh ta termin. Izraz bogovi v belem je nastal z razvojem družbe iz odnosa med bolnikom in zdravnikom. V zgodnjem krščanstvu je bilo znanje o medicinskih ukrepih tako redko in izjemno, da je bil vsakdo, ki je o zdravljenju vedel karkoli, nadvse čislan. Zdravniki se nikoli niso počutili kot bogovi, niti niso bili čislani kot bogovi, pogosto pa je bil izraz bogovi v rabi zaradi njihovega znanja. Znanje namreč človeku podeli poseben položaj.

Kako slabe razmere v zdravstvu vplivajo na ugled zdravnikov?

Zdi se mi, da državljani vedo, da nismo zdravniki tisti, ki jim jemljemo pravice; da je torej sistem oziroma država tista, ki jim jih ne zagotavlja. Ljudje so spregledali in vidijo, da razmere v zdravstvu niso rožnate. Položaj je nadvse problematičen, koncepta, kako ga urediti, pa ni. Nihče od politikov ni pripravljen povedati državljanom, kakšne so možnosti države in kakšne so njihove pravice. Slovensko zdravstvo izhaja iz socialističnega sistema, v katerem smo imeli socialnozdravstvene pravice. Te so se v veliki meri ohranile, nekatere tudi nadgradile. Ena od teh je nadomestilo nezaposlenim osebam v času bolniškega staleža, pri tem pa pogosto pozabljamo, da je to čista socialna pravica, ki so jo zaradi ljubega miru prenesli v zdravstveno blagajno. Podobno je z boleznino: namesto da bi ta denar preusmerili v zdravljenje, zdaj v veliki meri obremenjuje zdravstveno blagajno. Politika torej nima koncepta, s stroko se ne posvetuje, hkrati pa zagotavlja pravice v enakem obsegu – in v tem je problem.

Kaj torej narediti? Kaj predlagate?

Za to pa imamo vlado, da vlada. Sama zgolj opozarjam, kaj bi bilo sprejemljivo za zdravstvo. Medicina se razvija izredno hitro, in če hočemo stopati v korak s časom, potrebujemo sredstva. Pri nas imamo denimo petnajst aparatov za magnetno resonanco, evropski standard pa jih predvideva štirideset. Čakalne dobe za ta pregled so zato daljše kot drugod po Evropi.

Ali menite, da bi z racionalnejšo prerazporeditvijo denarja lahko kupili dodatnih 25 aparatov za magnetno resonanco?

V to sem prepričana. Če bi imeli dober koncept o tem, kakšno zdravstvo želimo v tej državi, bi se dalo postoriti marsikaj, žal pa preprosto nimamo koncepta, ki bi temeljil na dejanskih potrebah državljanov.

Koliko zdravnikov trenutno primanjkuje v Sloveniji?

Trenutno je prostih sedemsto delovnih mest, sistem pa bi lahko sprejel tudi dva tisoč zdravnikov.
Za sedemsto delovnih mest je torej denar zagotovljen. Kaj pa za ostalih tisoč tristo?
Tudi za te je denar, kajti če bi nas bilo dovolj, bi zdravniki naposled lahko delali v skladu z direktivo o evropskem delovnem času. Tako rekoč vsi zdravniki delamo nezakonito, ker pa se to dogaja marsikje, Evropa za zdaj miži na eno oko. Če bi direktivo o delovnem času dosledno izvajali, bi zelo hitro padel ves zdravstveni sistem v Evropi, delovale bi le še urgentne službe.

Pred leti se je veliko govorilo o uvozu zdravnikov iz novih članic EU, prišlo pa jih je zelo malo. Kako to?

Slab odziv je predvsem posledica finančne nezanimivosti Slovenije. Celo tistih nekaj zdravnikov, ki so prišli k nam – predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije – je odšlo naprej. Pri nas so namreč dobili karierno priložnost, ne pa tudi ekonomske priložnosti. Ko ugotovijo, da v tujini vladajo boljše razmere, pač odidejo naprej. Zdravnike iščejo tako rekoč povsod po Evropi, francosko podeželje je denimo povsem prazno, ponujene plače pa precej višje.

Če je zdravnikov premalo, pa vse bolj narašča število in priljubljenost zdravilcev. Dovolj zgovoren je že podatek, da vsak drugi Slovenec vsaj enkrat v življenju obišče zdravilca. V kolikšni meri pomanjkanje in preobremenjenost zdravnikov, ki imajo vse manj časa za pogovor z bolniki, vpliva na naraščanje zanimanja za zdravilce?

To morda ima nekaj malega vpliva, nikakor pa ni odločilno. Tudi v državah, v katerih zdravnikov ne primanjkuje tako zelo, je zdravilstvo razvito. Slovenija je postala odprta demokratična družba, ena od posledic odprtosti pa je tudi razmah zdravilstva. Osebno menim, da ljudi premami predvsem zanimanje za nekaj novega, nekaj drugačnega, za nekaj, kar jim je obljubljeno na zelo prefinjen način. Ljudje so radovedni, za zdravilstvom pa pogosto stoji močan oglaševalski aparat, ki marsikdaj zlorabi pričakovanja bolnikov.

Tak je primer spornega avstrijskega zdravilca Nikolausa Klehra, pri katerem so iskali pomoč tudi številni slovenski bolniki z rakom. Salzburško tožilstvo je proti Klehru vložilo obtožnico zaradi goljufij, na zbornici pa zbirate dokumentacijo slovenskih bolnikov, ki so bili pri njem. Ali to pomeni, da bo tudi slovenska zbornica kakorkoli ukrepala?

Bolnike in svojce smo pozvali, naj nam pošljejo dokumentacijo, ki jo zdaj pošiljamo salzburški zdravniški zbornici, ta pa bo ukrepala naprej. Nad tem primerom nimamo nobene jurisdikcije, zato spornega zdravilca ne moremo preganjati, celo nasprotno, če bi kakorkoli ukrepali, bi nas tožil.
Je to razlog, da ste se odzvali tako pozno? Ko ste bili izvoljeni, ste napovedali, da se boste dejavno odzivali na medijske informacije, ki zmanjšujejo zdravniški ugled, o primeru Klehr, ki je v Sloveniji sprožil veliko razburjenje, pa ste bili sprva kar tiho.
Klehr ni slovenski zdravnik, zato se nismo odzvali. Torej ne gre za slovenskega zdravnika ali za ugled slovenskega zdravništva …

Gre pa za dobro slovenskih bolnikov …

To je res, ampak mi ne moremo preganjati nekoga, do katerega nimamo dostopa. Vse, kar lahko naredimo, je, da posredujemo informacije, ki so nam na voljo.

V Sloveniji je ločnica med uradno medicino in zdravilstvom zelo ostra, v svetu je sodelovanje med medicino in alternativo precej tesnejše, opozarjajo nekateri zdravniki. Kaj odgovarjate?

Prepričana sem, da mora biti medicina v temelju konservativna, zato sem tudi na položaju predsednice zbornice ubrala konservativno pot: metodo majhnih korakov in počasnih sprememb, ki temeljijo na dogovarjanju. Prav primer Klehr je pokazal, kako zelo nevarno je, če je področje zdravilstva preveč liberalno. Ljudje, ki so obiskali Klehra, so bili prepričani, da gredo k zdravniku, ki ve, kaj počne in kaj je dobro. V Avstrijo so šli z velikim upanjem, zdravilcu so dali velike denarje, vemo pa, kako se je končalo.

Zdravniki in zdravilci naj torej ostanejo vsak na svojem bregu?

Da. Metode, ki ne temeljijo na znanstvenih dokazih, ne spadajo v medicino in tudi sama jih ne podpiram. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo v primeru, če bi morala zbornica zaščititi zdravnika, ki je uporabljal zdravilske metode? Zbornica preprosto nima sredstev, s katerimi bi utemeljila tovrstno zaščito. Mi operiramo z znanstvenimi dejstvi, in če ni znanstvenega dokaza, ni ne možnosti za preverjanje učinkovitosti in ne možnosti za zaščito. V takem primeru je prevaran tudi uporabnik, ki ne dobi storitve, kakršno je pričakoval.

Ob izvolitvi ste napovedali, da bo zbornica v prihodnje skrbela predvsem za ustrezen položaj zdravnikov in kakovostno oskrbo bolnikov. Vam bo v štirih letih to uspelo doseči?

Resnično upam, da mi bo uspelo premakniti vsaj nekaj stvari. V medicini ni radikalnih premikov, ne delamo revolucij, pač pa majhne korake. Slovenska družba se razvija, državljani imajo široko percepcijo razvojnih sprememb, pred nami je resda obdobje recesije, a sem kljub temu prepričana, da si zdravstveni sistem ta hip zasluži največjo pozornost. Z dogovarjanji z ministrstvom, zavarovalnico in drugimi partnerji bomo skušali doseči boljši položaj zdravnikov in bolnikom zagotoviti tisto, kar najbolj potrebujejo – to pa je kakovostna oskrba.

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bolnik , zdravstvo , zdravniški nadzor , čakalna doba , slovenija , odnos bolnik zdravnik , darja zgonc , gordana živčec kalan , zdravniška zbornica slovenije , zdravstveni sistem , zdravniški poklic , zdravniško delo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.