Intervju: asist. Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatovenerolog

Asis. Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatolovenerolog
Asis. Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatolovenerolog (Foto: Diana Anđelič)

Najpomembnejše je, da koži ne škodujemo

"Nočem strašiti ljudi in jim govoriti, naj živijo kot vampirji in se povsem izogibajo soncu, nikakor ne," pravi asis. Borut Žgavec, spec. dermatologije, z Dermatološke klinike v Ljubljani. "Kljub temu opozarjam, da ni zdravega sončenja. Zagorelost resda navidezno omili nepravilnosti na koži, denimo prikrije mozoljčke ali strije, toda v resnici je znak, da je koža poškodovana."

Koža odraža naše zdravje in počutje, na koži se tudi najprej pokažeta naša starost in življenjski slog − koža si namreč vse zapomni, opozarjate strokovnjaki. Zakaj?
Koža pokriva 98 odstotkov površine telesa in je naša prva obramba pred kemičnimi in fizikalnimi dejavniki ter številnimi mikroorganizmi, ki skušajo prodreti v telo. Koža se obnavlja zelo hitro: povrhnjica nenehno tvori nove celice, ki gredo proti površini kože, kjer poroženijo in nato kot odmrle rožene luske odpadejo. Proces zorenja in luščenja, ki mu pravimo epidermopoeza, je nadvse pomemben, saj omogoča, da se na koži težko kaj obdrži. Naše telo je torej ujeto v roževinast oklep, ki odpada, koža pa je narejena tako, da lahko v določeni meri prenaša vplive in poškodbe. Toda z leti se poškodbe in vplivi zunanjih dejavnikov seštevajo, kar se neizbežno zrcali na koži. Proces staranja, ki ga na eni strani pogojuje dedni zapis, na drugi pa zunanji dejavniki, se navzven najprej pokaže na koži − in prav koža je to, kar pri človeku vidimo najprej.

Med poškodbami kože so najpogostejše tiste, ki jih povzročijo sončni žarki. Ali je možno posledice čezmernega sončenja ozdraviti oziroma vsaj omiliti?
Naša koža ima nekatere sposobnosti samozdravljenja in nenehno popravlja poškodbe, ki jih povzročajo sončni žarki. Toda vsega ni možno popraviti; ta škoda se sešteva. Če se je človek v mladosti opekel z vrelim mlekom ali oljem, se opekline resda zacelijo, ostanejo pa brazgotine. Za nazaj torej ni možno vsega popraviti, zato je pomembnejše, kaj lahko naredimo zdaj, da bomo omejili prihodnje poškodbe.

Predvsem se moramo zavedati, da ni zdravega sončenja, poudarjate dermatologi.
Tako je, dokazano ni zdravega sončenja, kar velja tako za sončenje v naravi kot v solarijih. UV-žarki namreč kožo poškodujejo, zagorelost kože pa je odziv na takšno poškodbo. Če koža porjavi, pomeni, da je poškodovana. Poleg tega se odmerki sončenja seštevajo; zlasti pomembni so tisti, ki jih prejmemo pred tridesetim letom starosti. Ocenjujemo, da je kar 95 odstotkov zunanjega staranja kože posledica delovanja UV-žarkov. Ti žarki so tudi eden od glavnih vzrokov za nastanek kožnega raka.

Sončni žarki so torej lahko zelo nevarni, po drugi strani pa blagodejno vplivajo na naše počutje. V kolikšni meri si jih sploh lahko privoščimo?
Seveda nočem strašiti ljudi in jim govoriti, naj živijo kot vampirji in se povsem izogibajo soncu. Ne, nikakor, sonce imam tudi sam rad in vem, kako pomembno je biti v naravi in se ukvarjati s športom. Opozarjam pa, naj se ljudje ne izpostavljajo sončnim žarkom z namenom, da bi zagoreli. Rjava barva kože je obrambni odziv, znak, da je koža poškodovana. Pomembno se je zavedati, da smo soncu izpostavljeni, ko se vračamo iz službe, na sprehodu, v gorah, med kolesarjenjem … Torej se je treba zaščititi tudi med temi dejavnostmi. Prva zaščita je umik v senco, druga zaščita so primerna oblačila, tretja zaščita pa zaščitna sredstva. Če se res ne moremo izogniti soncu, se moramo z zaščitnim pripravkom namazati najmanj 15 minut pred izpostavljenostjo sončnim žarkom in nato še vsaki dve uri. Ne smemo se bati sonca, saj dobro vpliva na počutje, le zaščititi se je treba!

Zdaj o posledicah sončenja vemo veliko, vseeno pa število obolelih za kožnim rakom strmo narašča. Kaj je glavni razlog za ta porast?
Učinki sevanja se ne pokažejo takoj, marveč šele čez leta. Zdaj obolevajo generacije, ki so se čezmerno izpostavljale soncu že pred desetletji. Takrat o nevarnostih, ki jih prinaša izpostavljanje sončnim žarkom, nismo vedeli toliko kot zdaj. Dandanes vemo, da so UV-žarki eden od vzrokov za razvoj kožnega raka in da so v nevarnosti vsi, ki so pogosto na soncu. Pri tem nimam v mislih samo sončenja, temveč vsakršno izpostavljenost soncu. Pogosto pozabljamo, da sončni žarki nenehno delujejo na našo kožo, še posebno izpostavljeni so ljudje, ki delajo na prostem, denimo mornarji, kmetje, gradbeniki, športniki …

Kateri so najpomembnejši dejavniki tveganja za razvoj raka kože?
Rakov kože je veliko, saj jih poznamo več kot trideset vrst, kar 95 odstotkov od teh pa predstavljajo trije raki: bazalno celični karcinom, ploščato celični karcinom in melanom. Melanom je izrazito agresiven in učinkovitost zdravljenja je majhna, medtem ko je pri večini drugih kožnih rakov zdravljenje zelo uspešno: pri bazalno celičnem karcinomu v skoraj stotih odstotkih, enako velja za zgodaj odkrit ploščato celični karcinom. Dokazano pomemben dejavnik za razvoj vseh tipov rakavih obolenj kože je izpostavljenost soncu, pomembni pa so tudi dednost in drugi manj znani dejavniki. Pogosteje obolevajo svetlopolti ljudje, bolj ogroženi so ljudje z veliko pigmentnimi znamenji in vsi, ki imajo določen tip nevusov – displastični nevusi so bolj tvegani, ko gre za razvoj raka. Večje tveganje pomeni tudi melanom v družini, zlasti pozorni pa morajo biti ljudje, ki so že imeli tovrstnega raka.

Tudi pri tem raku velja, da je ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. Redno pregledovanje bi torej znatno povečalo stopnjo ozdravljivosti. Zakaj ne uvedemo obveznih pregledov, podobnih kot so preventivni ginekološki pregledi za preprečevanje raka materničnega vratu?
To je dobro vprašanje. Osnovna težava je v tem, da je pregled pacienta s številnimi znamenji dolgotrajen. Za vsakega pacienta si je treba vzeti od 30 do 40 minut časa, za ljudi z zelo številnimi pigmentnimi znamenji, pa celo po uro ali več. Poleg tega je diagnostika pigmentnih znamenj zahtevna, specializiranih dermatologov pa je znatno premalo. Ljudem seveda svetujemo, naj pridejo na pregled, toda v Sloveniji je le kakih deset dermatologov, ki se ožje usmerjeno ukvarjajo z dermatoskopijo. Na naši kliniki poleg mene delata še dva specialista in dva specializanta, vsi pa imamo še številne druge delovne obveznosti.

V Avstraliji, kjer imajo izredno veliko tovrstnih obolenj in se tudi spopadajo s pomanjkanjem zdravnikov, so začeli splošne zdravnike usposabljati za pregledovanje pigmentnih znamenj.
Res je, čeprav so mnenja o tem deljena. Diagnostika je namreč zelo zahtevna, zdravnik namreč pri tem potrebuje veliko izkušenj, splošni zdravniki pa so že tako ali tako preobremenjeni. Res pa je, da bi boljše poznavanje te tematike tudi pri nas razbremenilo velik pritisk na dermatologe.
Avstralci tudi uspešno osveščajo ljudi in jih ves čas pozivajo k samopregledovanju. Dandanes kar 60 odstotkov diagnosticiranih melanomov odkrijejo bolniki sami. Kljub temu je temeljno vprašanje − kako rakave spremembe odkriti v zgodnji fazi, ko je zdravljenje še učinkovito − še vedno nerešeno. Nova pigmentna znamenja, tudi melanom, namreč nastajajo počasi in ko so še majhna, jih celo z dermatoskopom težko razlikujemo med seboj. Za zgodnje odkrivanje je zato potrebno sledenje oziroma ugotavljanje dinamike znamenj. Ko bolnik pride na pregled, opravimo digitalno poslikavo kože vsega telesa in naredimo dermatoskopski posnetek vsakega znamenja. Na naslednjem pregledu iščemo novonastala znamenja in naredimo primerjalne dermatoskopske posnetke znamenj, ki jim sledimo. Tako lahko zgodaj ugotovimo celo najmanjše spremembe na znamenju; če sumimo, da gre za maligno spremembo, tako znamenje izrežemo in ga pošljemo na histopatološki pregled. Edina uspešna terapija melanoma je odstranitev, ki pa jo moramo opraviti pravočasno.

Kako pogosto bi si morali pregledovati znamenja? V kakšnih primerih bi morali nujno poiskati zdravniško pomoč?
Koristno je, če si nekajkrat na leto pregledamo znamenja. Če ugotovimo, da se njihova oblika ali barva spreminja, je to že znak za obisk zdravnika. Sicer pa pregled pri dermatologu svetujemo vsem, ki imajo večje število znamenj, ki imajo sorodnika z rakom ali so bili kdaj opečeni. Na pregledu ocenimo tveganje, ugotovimo število in tipe znamenj, se z bolnikom pogovorimo in ga na temelju stopnje tveganja uvrstimo v ustrezno skupino. Na osnovi tega mu svetujemo, kako pogosto naj hodi na preglede. Tiste, ki so že imeli melanom in so zaradi tega v skupini z najvišjim tveganjem, pregledujemo na tri mesece, druge pa večinoma enkrat ali dvakrat na leto.

Zdravniki že nekaj let glasno opozarjate na škodljivost sončenja. V zadnjem času se vam je pridružila tudi kozmetična industrija, ki vse več pozornosti namenja oglaševanju izdelkov z visokim zaščitnim faktorjem. Kljub nenehnim opozorilom in razmeroma dobri ozaveščenosti je kult zagorelosti še vedno močan. Kaj menite, zakaj?
Če smo zagoreli, si običajno bolj ugajamo, kajti zagorelost prikrije nepravilnosti na koži, kot so mozoljčki ali strije. Poleg tega zagorelost pogosto dojemamo kot znak dejavnosti, mladostnosti … Vsako obdobje in vsaka družba ima svoje estetske norme; če je še pred nekaj stoletji za lepo veljala izrazito svetla koža, je v naši družbi bolj cenjena zagorela polt.

No, to lahko dosežemo tudi s samoporjavitvenimi kremami. Na trgu jih je vse več, proizvajalci jih seveda na ves glas hvalijo in priporočajo − kaj pa pravi stroka?
Dermatologi kreme priporočamo za samoporjavitev, saj so veliko bolj sprejemljive kot sončenje. Res pa je, da je znatno ceneje ležati na soncu in dobiti lepo barvo. Poleg tega sredstva za samoporjavitev zahtevajo določeno mero angažiranosti, zato še niso zelo razširjena. Velja pa opozoriti, da se moramo kljub rabi sredstva za samoporjavitev dodatno zaščiti proti soncu. Tovrstna sredstva namreč ne zaščitijo kože, celo nasprotno, v povrhnjici tvorijo večje število prostih radikalov, zato je dodatna zaščita nujna.

Še močnejši od kulta porjavelosti je kult mladosti. Kaj menite, zakaj se ljudje tako bojimo staranja?
Staramo se od rojstva do smrti. Do petindvajsetega leta o tem niti ne razmišljamo, ko pa opazimo prve vidne znake staranja, kot so gubice ali sivi lasje, nas to običajno nekoliko strese. Zavedamo se, da gre čas naprej, da nas bo nekoč pobralo − in ta proces skušamo ustaviti ali vsaj upočasniti. Poleg tega smo ljudje radi lepi, radi ugajamo … In če to želimo, se moramo prilagajati nekaterim družbenim vrednotam in lepotnim idealom, ki veljajo v določenem trenutku. Trenutno denimo velja, da so večini moških všeč ženske, ki so videti stare od osemnajst do trideset let; ta ideal najpogosteje srečujemo tudi v filmski, modni in kozmetični industriji. Ženske in tudi moški, ki gredo čez ta leta, skušajo čim pozneje prestopiti to zunanjo mejo.

Ali lahko upočasnimo proces staranja?
Upočasnimo lahko procese, za katere vemo, da pospešujejo staranje. Na staranje vplivajo dedni in zunanji dejavniki, kar pomeni, da lahko v okviru dednega staranja zmanjšujemo zunanje dejavnike. Tako lahko poskušamo z različnimi metodami spodbuditi celice, da delujejo bolj dejavno, da torej naravni mehanizmi delujejo hitreje in močneje. Naslednja, agresivnejša stopnja, ki pa v Evropi še ni tako priljubljena, je pomlajevanje telesa z dodajanjem različnih hormonov, farmakološko aktivnih snovi ali celic, gojenih v kulturah. To so aktivne snovi (rastni hormon, ženski spolni hormoni …), vendar so hormonski dodatki lahko tudi nevarni, zato menim, da bi morali s tem še počakati.

Kozmetična industrija ponuja najrazličnejše izdelke, ki naj bi nas čudežno pomlajevali. Kako učinkoviti so ti izdelki v resnici?
Pri kozmetiki je treba razlikovati med zdravili in kozmetiko. Zdravila so podvržena strogim standardom in metodam, poznamo vse njihove učinkovine in koncentracije učinkovin, poznamo mehanizme njihovega učinkovanja, zato lahko z določeno verjetnostjo predvidimo tudi njihov učinek na bolnika. Na drugi strani za kozmetične izdelke velja le to, da ne smejo vsebovati strupenih snovi s trenutno veljavnega seznama prepovedanih snovi. Obljub proizvajalcev o takšnem ali drugačnem učinkovanju ne podpirajo strokovne študije, vsaj ne takšne, ki bi bile relevantne. Verjeti jim moramo na besedo. Prepričujejo nas z različnimi trženjskimi pristopi, trdijo, da posamezna krema gladi gube ali da so razvili nekaj revolucionarnega … Že desetletja kupujemo sredstva proti celulitu in ko pride nov izdelek, ga spet kupimo, čeprav vemo, da ne bo velikega učinka. Na drugi strani zdravniki težko rečemo, da je nekaj neučinkovito, ker o tem preprosto ni študij. Dejstvo je, da so v nekaterih izdelkih enake snovi, kot jih uporabljamo zdravniki, le da v manjših odmerkih. Sredstva proti prhljaju, sredstva za rast las ali za pomlajevanje pogosto vsebujejo snovi, ki jih v višjih koncentracijah uporabljamo v medicini, v zelo nizkih pa jih lahko tudi v kozmetiki. Toda če bi bila ta sredstva res tako učinkovita, bi bila v njih snov, ki učinkovito deluje na celice − torej bi bil takšen izdelek že po definiciji zdravilo.

Najbolje gredo v prodajo kreme za obraz: od krem za mastno ali suho kožo do dnevnih ali nočnih. V kolikšni meri je raba krem priporočljiva?
Če je naša koža zdrava, normalna in ni pretirano izpostavljena zunanjim dejavnikom, dodatno mazanje niti ni potrebno, vsaj pretirano mazanje ne. Res pa je, da je razlika med negovano in nenegovano kožo opazna, čeprav je najverjetneje tudi odraz večje skrbi za vse telo, denimo z gibanjem in ustrezno prehrano. Svetujem pa, da ne pretiravamo s kremami.

Kaj pa prehranski dodatki?
Nekatere sestavine so koristne, ne le za kožo, temveč tudi za splošno počutje. Prepričan sem sicer, da zdrav človek, ki se prehranjuje uravnoteženo in raznovrstno, ne potrebuje prehranskih dodatkov. Naše telo in koža sta namreč narejena tako, da dobro delujeta. Težava je v tem, da smo izpostavljeni stresu, da se nepravilno prehranjujemo, da uživamo preveč maščob … Če je koža obremenjena zaradi oksidativnega stresa in prostih radikalov, svetujemo antioksidante, ki so lahko zelo učinkoviti.

Kaj svetujete, kaj naj sami naredimo za zdravo in lepo kožo?
Najpomembnejše je, da koži ne škodujemo. Bolnike, ki pridejo k meni na pomlajevanje ali odstranitev tako imenovanih starostnih peg, vedno opozorim, da bodo vse, kar bomo popravili, z izpostavljanjem sončnim žarkom spet dobili nazaj. Če človek ne skrbi zase, če se nepravilno prehranjuje, kadi in se nastavlja soncu, tega ne more popraviti nobena kozmetika. Največ, kar lahko naredimo zase, je, da živimo zdravo.

Galerija

Asis. Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatolovenerolog Diana Anđelič

Asis. Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatolovenerolog Diana Anđelič

Asis. Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatolovenerolog Diana Anđelič

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Marko Hočevar

prof. dr. Marko Hočevar dr. med. spec. splošne in onkološke kirurgije

Postavi vprašanje

Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki