Intervju: asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater

Asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater
Asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater (Foto: Diana Anđelič)

Če nekaj skrivamo v sebi, če nismo odprti in iskreni ...

»Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov. Terapevti torej pomagamo ljudem, da spontano začutijo tudi ta drugi impulz, s čimer jim omogočimo, da uvidijo bolj celovito podobo svojega življenjskega položaja,« opisuje svoje delo psihiater in psihoterapevt Miran Možina, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Prepričan je, da je ljudi v Sloveniji še vedno sram priznati, da potrebujejo tovrstno pomoč − in da tudi zato o psihoterapiji vemo premalo. Tako marsikdo ne ve, da so dolgotrajne − tudi večletne − terapije dandanes prej izjema kot pravilo in da v sodobni psihoterapiji prevladuje kratkotrajno zdravljenje, ki je lahko zelo učinkovito.


Psihoterapija kot oblika obravnave ter zdravljenja človekovih duševnih in vedenjskih motenj temelji na pogovoru. Kako in komu lahko pomaga pogovor?
Pogovor kot pomemben del zdravljenja uporabljajo tako zdravniki kot psihologi, psihoterapevti pa smo to veščino najbolj razvili. V pogovoru razvijamo terapevtski odnos in z njegovo pomočjo zdravimo najrazličnejše motnje.
Vsi vemo, kako zelo nas opredeljujejo govor, jezik in komunikacija: pogovor je za človeka skorajda enako nujen kot dihanje. V terapevtskem pogovoru tako rekoč ni ničesar, o čemer se ni bi mogli pogovarjati; ni dileme ali vprašanja, ki ga ne bi mogli reševati s pogovorom. Celo pri ljudeh z omejeno sposobnostjo verbalne komunikacije je veliko manevrskega prostora za terapevtsko komunikacijo. Zdravljenje s pogovorom namreč ne obsega le verbalne govorice, temveč tudi neverbalno: pomembno je vzdušje, ki ga ustvarimo, pomembni so pogledi, ki jih izmenjujemo, ton glasu, s katerim se izražamo ipd.

Kakšno vlogo ima v tem odnosu zaupanje?
Zaupanje je nujno za vzpostavitev osebnega odnosa med terapevtom in klientom. Ta mora čutiti, da je prostor, v katerem se odpira, varen in da bo vse, kar je v tem prostoru izrečeno, v njem tudi ostalo. Terapevt in klient skupaj gradita in razvijata zaupanje, ki pomeni temelj čustvene vezi med njima. Še nekaj je nadvse pomembno: v terapevtskem odnosu ni presojanja, vrednotenja in moraliziranja. Terapevtu ne sme biti tuje nič, kar je človeškega; klient lahko ubesedi, pove in izpove prav vse.

Zakaj je tako pomembno, da travme, stiske ali strahove ubesedimo?
Ko nekaj, kar te teži, »daš ven«, ko o tem spregovoriš, se nekako očistiš. To je tako imenovani katarzični učinek. Terapevti so usposobljeni, da odprejo tudi skrivnosti, ki jih ljudje že dolgo zadržujejo v sebi in jih niso zmogli deliti niti z bližnjimi. Prav odpiranje skrivnosti je v psihoterapiji zelo zanimiv proces, ki je možen le ob postopni rasti zaupanja. Psihoterapevti smo za to posebej usposobljeni: ne pritiskamo na ljudi, naj se nam odpirajo, marveč jim damo dovoljenje, da povedo toliko, kolikor hočejo, in takrat, ko začutijo, da je za to dozorel čas.

Ali so skrivnosti vedno obremenjujoče?
Največkrat so. Če za primer vzameva partnerski odnos: eden od partnerjev skoči čez plot in to prikriva pred drugim, s prikrivanjem pa se vzpostavi območje molka, ki se postopno širi. To je neizogibno, saj skrivnosti v medčloveških odnosih ni možno omejiti: skrivnosti namreč zahtevajo laži, začarani krog laži pa se postopoma povečuje. Če nekaj skrivamo v sebi, če nismo odprti in iskreni, se to odraža v odnosu in ga najeda.

Zgolj odpiranje skrivnosti pa najbrž ni dovolj …
Res je. Samo odpiranje ni dovolj, ljudje morajo zatem udejanjiti želene spremembe, denimo zgraditi novo samozavest in novo življenjsko odločnost. Viri in sposobnosti, ki jih imajo v sebi in so jih v terapevtskem procesu na novo odkrili, so opeke, s katerimi lahko gradijo spremembe. Psihoterapevt jim seveda pomaga tudi pri tem.

V preteklosti je bila najbolj uveljavljena oblika psihoterapije psihoanaliza, ki je navadno trajala več let, bolniki so terapevta obiskovali večkrat na teden. So terapije še vedno tako dolgotrajne?
V zadnjih dvajsetih letih se je težišče premaknilo h kratkotrajnim oblikam zdravljenja. Razlogov za to je več, med njimi tudi takšni, ki so povsem ekonomske narave: zavarovalnice niso pripravljene plačevati petsto ali več ur psihoterapije, za dvajset ali trideset srečanj pa se denar običajno najde. Sodobne psihoterapije največkrat trajajo do dvajset srečanj, pomemben terapevtski učinek pa ima lahko že nekaj srečanj, denimo pet. Učinkovitost je v veliki meri odvisna od trenutka, ko nekdo  poišče pomoč. Če jo poišče, ko je v hudi krizi, zaradi česar je bolj odprt za novo in za sugestije drugih, ima lahko dober odgovor terapevta zelo dobre učinke. V takih primerih lahko hitro pomaga že minimalen poseg.

S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na psihoterapevte?
Največ ljudi išče pomoč zaradi anksiozno-depresivnih motenj, veliko je tudi drugih težav. Na psihoterapevte pa se vse pogosteje obračajo tudi ljudje, ki želijo zgolj izboljšati kakovost življenja, torej taki, ki niso pod bolezenskim pritiskom ali hudo obremenitvijo, temveč so osveščeni in želijo osebnostno rasti.

Pomoč pri osebnostni rasti ponuja tudi vrsta − pogosto samooklicanih − duhovnih svetovalcev. V čem se ti razlikujejo od psihoterapevtov?
Alternativne metode navadno ponujajo svetovanje oziroma poučevanje, psihoterapija pa ponuja znanstveno utemeljeno in zahtevnejšo obravnavo. Ta zahteva znatno večjo veščino, če naj se razvijeta zdravilen odnos in pogovor, ki ljudem ne narekuje, kaj naj se naučijo in kako naj se razvijajo. Kot terapevt vstopam v odprt prostor, v katerem iz položaja nevednosti drugemu dam možnost, da se odpre in raste. Vanj se ne vtikam, češ, kot strokovnjak že vem, kaj je za vas dobro, ampak mu pustim, da sam odkrije, kaj je zanj najbolje. To na prvi pogled zveni zelo preprosto, a ni – za to potrebuješ veliko znanja in veščine. Kot zdravnik sem moral tovrstno znanje in veščino dodatno osvojiti. Med študijem medicine so nas učili, da moramo vedeti, kaj se dogaja z bolnikom in najprej postaviti jasno diagnozo, nato pa bolniku povedati, kaj mora narediti. Psihoterapija je popolnoma drugačna zgodba! Psihoterapija je podobna sopotništvu, kot lepo pravi znani ameriški terapevt Yalom. Terapevt in klient skupaj − vendar vsak s svojimi izkušnjami − soustvarjata enkratno avanturo terapevtskega procesa in sta obenem življenjska sopotnika. Prednost psihoterapevta je samo v tem, da ima nekatere izkušnje, ki so pomembne za proces osebnostnega zorenja, bolj ozaveščene in da zna spodbujati proces spremembe. V katero smer se bo razvijal terapevtski proces in kakšna je rešitev za klienta, pa ne ve niti psihoterapevt. Svoje kliente vedno vprašam, kaj je njihov cilj in kaj hočejo doseči; na temelju tega nato skupaj odkrivamo pot, ki vodi do zaželene spremembe oziroma do cilja, ki so si ga postavili.
 
Kaj pa, če je cilj zgrešen?
Cilj nikoli ni zgrešen, razen v skrajnih primerih, kjer tudi za terapevta veljajo druga pravila. Pomembni so cilji, ki klienta motivirajo, in takih ciljev terapevt ne presoja ali vrednoti, marveč spodbuja klienta, naj jih nenehno raziskuje. Če nekdo reče, da se bo ločil, sam pa iz njegovih besed razberem, da je odločitev prenagljena in da še ni izkoristil vseh rezerv, skušam v njem oživiti dodatne vzgibe: »Odločil si se torej za ločitev. Kdaj se je pojavila ta misel, kako, v kakšnih okoliščinah …« Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov. V tem konkretnem primeru je na eni strani želja po novem, na drugi želja ostati s starim partnerjem. Terapevti torej pomagamo, da ljudje spontano začutijo tudi ta drugi impulz, da uvidijo bolj kompleksno podobo svojega življenjskega položaja. Z vsakim klientom soustvarjam novo terapijo, ki je ustrezna zanj. Zato je vsaka terapija nova zgodba tudi zame kot terapevta, vsaka terapija je nova avantura, v kateri se tudi sam spreminjam. Danes tako stvari doživljam drugače kot pred leti, saj premorem nove življenjske izkušnje.

Povpraševanje po psihoterapevtski pomoči v Sloveniji hitro narašča, psihoterapevtov pa je odločno premalo. Prav pomanjkanje terapevtov je trenutno ena od ključnih težav psihoterapije.
Res je, to je velik problem. V Sloveniji narašča število duševnih motenj in z njimi povpraševanje po pomoči, žal pa nimamo dovolj ustrezno izobraženih terapevtov. Zato smo se v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo odločili, da je edina konstruktivna rešitev izboljšanje možnosti za izobraževanje za poklic psihoterapevta. Jeseni 2006 smo v sodelovanju z zasebno Univerzo Sigmunda Freuda z Dunaja uvedli fakultetni študij psihoterapije, za zdaj kot izredni študij. Vpis je možen takoj po končani srednji šoli. Tako lahko vsakdo, ki to želi, izbere poklic psihoterapevta kot prvi poklic in ne več samo kot drugi poklic, kot je veljalo do zdaj.

V strokovnih krogih so mnenja o tem deljena. Nekateri poudarjajo, da psihoterapije ni možno študirati takoj po maturi, da so potrebna predhodna znanja s področja medicine ali klinične psihologije. Kaj menite o tem?
Sam sem zdravnik, najprej sem sedem let študiral medicino, nato štiri leta specializiral psihiatrijo in še skoraj desetletje študiral psihoterapijo. Da sem prišel do poklica psihoterapevt, ki sem si ga želel že med študijem medicine, sem torej potreboval dvajset let izobraževanja! To je predolgo, zato se zavzemam za možnost študija psihoterapije takoj po maturi. Poleg tega sem na lastni koži občutil, da so medicinska znanja za poklic psihoterapevta pogosto omejujoča in ovirajoča. Medicinska diagnostika duševnih motenj psihoterapevtu ni v veliko pomoč, saj bolj opisuje kot pojasnjuje. V pomoč mu nista niti model in drža avtoritete zdravnika v odnosu do bolnika, saj predpostavljata, da je zdravnik tisti, ki ve, kaj je dobro za bolnika. Če mora zdravnik stremeti k jasnim diagnozam in na njihovi osnovi k jasnim terapevtskim postopkom, mora psihoterapevt, če naj učinkovito pomaga klientu, sprejemati nejasnost, tvegati to, da ne ve, kaj je dobro za klienta, in ohranjati držo nevednosti. To je povsem drugačen svet! Sam sem potreboval dolga leta, da sem se odvadil navad, ki sem jih imel kot zdravnik.

Področje psihoterapije je pri nas še vedno neurejeno. Veliko je najrazličnejših ponudnikov duševne pomoči in marsikdaj ni jasno, kdo je ustrezno usposobljen in kdo ne.
Res je, v Sloveniji še nimamo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, poklic psihoterapevta tudi še ni registriran. Zato se zavzemamo za čimprejšnjo zakonsko ureditev, ki bo zaščitila našo dejavnost pred zlorabami in šarlatanstvom. Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, katere predsednik sem, sicer skuša na tem področju vzpostaviti red v skladu z evropsko priznanimi merili, ki natančno določajo, kdo lahko dobi naziv psihoterapevt. Naša zveza je tako prevzela nekatere funkcije, ki bi jih morala opravljati zbornica psihoterapevtov. Toda dokler je nimamo in dokler nimamo zakona, moramo sami vzpostavljati red na tem področju.

Kako naj izberemo dobrega psihoterapevta? Na koga naj se obrnemo?
Prav zdaj smo v sklepni fazi priprav na ustanovitev nacionalne mreže centrov za psihoterapijo in psihosocialno pomoč. Do poletja jih nameravamo odpreti v Kopru, Ljubljani, Celju in Mariboru, nato pa jih širiti tudi na druga območja. Na te centre se bodo ljudje lahko obrnili po informacije ter ustrezno in kakovostno pomoč. Seznam terapevtov bo na voljo tudi na posebni spletni strani. V mesecu ali dveh bomo torej v Sloveniji odprli novo poglavje, ko gre za preglednost in kakovost psihoterapevtske ponudbe.

Komu oziroma zaradi kakšnih težav bi priporočili obisk psihoterapevta?
Na psihoterapevta se lahko obrnejo ljudje z najrazličnejšimi težavami, tako rekoč s kakršno koli težavo. Res pa je, da marsikoga sram odvrne od obiska psihoterapevta. Ljudje se večinoma še vedno bojijo na glas priznati, da bodisi potrebujejo bodisi že imajo tovrstno pomoč. Če gremo k zobozdravniku, bomo to brez težave razlagali vsem, o obisku psihoterapevta pa bomo raje molčali. K sreči se stvari počasi izboljšujejo in upam, da bomo kmalu dosegli položaj, ko bo obisk psihoterapevta enak obisku zobozdravnika. V ZDA podatek, da nekdo obiskuje psihoterapevta, že zdavnaj ni več stigmatizirajoč. Kot sem že omenil, ljudje morajo vedeti, da tudi od kratkotrajnih terapij lahko dobijo veliko. Američani, ki so redni uporabniki psihoterapije, v povprečju opravijo pet srečanj s terapevtom.

Ali hodijo na redne psihoterapije tudi povprečni Američani − ali pa to velja predvsem za premožne ljudi?
Tudi povprečni, kajti če so zavarovani, jim velik del terapij − te so večinoma kratkotrajne − krije zavarovalnica. Pri nas zavarovalnice plačujejo le psihoterapijo pri psihiatrih in kliničnih psihologih ali v posameznih ustanovah, kot je klinični oddelek za mentalno zdravje. Ta ponudba pa je zelo majhna, zato je večji del samoplačniški.

Koliko stane ura psihoterapije?
Psihoterapevtska ura stane od 20 do 60 evrov, največkrat pa okrog 40 evrov. Partnerska in družinska terapija staneta več, skupinska nekoliko manj.

Velik del ljudi si tega ne more privoščiti.
Prav zato v nacionalni mreži centrov za psihoterapijo predvidevamo del storitev, ki bodo brezplačne. Tudi na področju psihoterapije mora namreč veljati etika solidarnosti in tudi terapevti moramo nenehno negovati občutek za socialno pravičnost.

Galerija

Asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater Diana Anđelič

Asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater Diana Anđelič

Asist. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater Diana Anđelič

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. družinske medicine

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki