Intervju: Vera Feguš, dr. med., spec. splošne medicine

Moja zdravnica 2008: Vera Feguš, dr. med., spec. splošne medicine
Moja zdravnica 2008: Vera Feguš, dr. med., spec. splošne medicine (Foto: Diana Anđelič)

Moja zdravnica 2008

"O sebi lahko povem le to, da vsakega bolnika, ki pride v ambulanto, spoštujem, mu naklonim pozornost in mu prisluhnem," pravi Vera Feguš, dr. med., specialistka splošne medicine, ki so jo bralci Vive izbrali za zdravnico leta 2008. Dr. Feguš, ki že tri desetletja dela z onkološkimi bolniki, na vsa njihova vprašanja skuša odgovarjati iskreno, preprosto in razumljivo. Veliko dela na terenu − kot poudarja, so prav hišni obiski pomembno vplivali na njeno razumevanje dela zdravnika splošne medicine.

Več kot tri desetletja že opravljate zdravniški poklic. Kaj je za vas največji izziv in kaj največje zadoščenje pri tem napornem delu?

Dela z bolnimi ljudmi ne morem v celoti načrtovati vnaprej, zato pogosto ostane nedokončano, vselej pa zahteva strokovno medicinsko znanje ter miselno in čustveno angažiranost. Za opravljanje tega dela je potreben določen čas, izpolnjeni pa morajo biti tudi nekateri pogoji fizične narave. Usklajevanje vsega naštetega je vsekakor izziv. Kadar za bolnika naredim kaj dobrega in izboljšam njegovo zdravstveno stanje, me prevzame občutek zadovoljstva, ki me osrečuje še dolgo.

Delate v onkološkem dispanzerju. Kako to, da ste se odločili za tako zahtevno področje: delo z onkološkimi bolniki?

Sprva sem delala v ambulanti medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Maribor, vendar sem se že po nekaj mesecih preselila v onkološki dispanzer. Opravila sem tečaj za vodenje kemoterapije in se nato v tej smeri strokovno izpopolnjevala na podiplomskih izobraževanjih, ki jih je prirejal Onkološki inštitut v Ljubljani. Naš dispanzer je pravzaprav nekakšen strokovni most med kirurškimi oddelki Splošne bolnišnice Maribor in Onkološkim inštitutom v Ljubljani. Od leta 1980 je to žal zadnji tovrstni dispanzer, čeprav so potrebe velike. Za delo v onkološkem dispanzerju sem se odločila predvsem zaradi načina dela − veliko smo na terenu in v nenehnem stiku z bolniki. Tri dni na teden sem v ambulanti, dva dneva pa preživim v avtomobilu, na hišnih obiskih pri bolnikih z območja Maribora in okoliških občin. Prav zdravljenje bolnika na domu oziroma hišni obiski so pomembno vplivali na moje razumevanje tovrstnega zdravljenja kot izredno pomembne sestavine dela zdravnika splošne medicine.

Bolniki se pogosto pritožujejo, da jim zdravniki posvečajo premalo časa in pozornosti, po drugi strani pa je zdravnikom za enega bolnika v povprečju na voljo le sedem minut. Kako vam v tako kratkem času uspe vzpostaviti ustrezno komunikacijo z bolnikom?

Ko bolnik odpre vrata, ga spremljam s pogledom, pozdravim, se nasmejem in mu rečem, naj sede. To je pomembna začetna komunikacija. Pripravim se na poslušanje in ga gledam. Bolniku je na voljo le sedem minut, zato moram karseda hitro izvedeti za razlog njegovega prihoda. Bolnik ima navadno od tri do pet bolezni, toda ukvarjala se bova s težavo, zaradi katere je prišel tokrat. Pregledam ga, določim potrebne preiskave in mu predpišem zdravila. Razložim mu svoj pogled na njegovo zdravstveno stanje, razloge za preiskave in režim jemanja zdravil. Če opazim, da bolnik ne sprejema mojih navodil, ga naročim čez kratek čas na kontrolni pregled, vendar ne preiskav in ne jemanja zdravil nikomur ne vsiljujem brez njegove privolitve.

V dispanzerju delate z bolniki, ki so pogosto duševno izčrpani in v hudi stiski. Kako se spopadate s tem − domnevam − velikim čustvenim bremenom?

Vsi ljudje smo čustvena bitja, zato je razumljivo, da tudi zdravnika prizadeneta bolnikova stiska in bolečina. Pogosto je to bolečino težko odmisliti. V takih primerih pri sebi uporabim mehanizme racionalizacije bolnikove težave kot njegovega osebnega problema in avtosugestijo, s katero misli preusmerim na nekaj čisto drugega.

Pa vam vedno uspe preusmeriti misli?

Že pred leti smo imeli v mariborskem zdravstvenem domu Balintonove skupine, srečanja zdravnikov, ki jih je vodil psiholog, na katerih smo se učili, kako ravnati s svojimi občutki. Žalost, zaskrbljenost, razočaranja in strah sprva doživljam kot breme. Ko pa jih človek začne urejati, začenja graditi lasten odnos do bolezni, bolnika, umiranja in smrti. O svojih občutkih, ki nastajajo pri delu z bolniki, doma pogosto spregovorim z možem, občasno tudi s sinovi, vendar vedno govorim samo o dogodku, ki jih je sprožil, brez navedbe imen ljudi.

Čeprav je zdaj veliko rakavih obolenj ozdravljivih, če so le odkrita pravočasno, je soočenje s to boleznijo navadno hud šok za bolnika. Kako mu ga pomagate prebroditi?

Ko bolniku sporočim, da ima rakavo bolezen, je to zanj resna in težka diagnoza. Bolniki so navadno zbegani in nebogljeni. Na kratko jim razložim zdajšnje možnosti zdravljenja: operacija, obsevanje in zdravila, največkrat pa vse to kombiniramo. Vprašam jih, ali je kdo od svojcev imel rakavo bolezen, zanima me, kakšen reakcijski odnos imajo do te bolezni. Če ob postavitvi diagnoze pokažejo strah ali žalost, čustvo takoj poskušam ublažiti − bodisi s pogovorom bodisi z zdravili. Ker sem osebna izbrana zdravnica teh bolnikov, jih spremljam ves čas specifičnega zdravljenja rakave bolezni, saj se v ambulanto nenehno vračajo po pomoč. Pogosto se bolniki sprva niti ne zavedajo, kaj vse bodo morali prestati na poti od diagnostike do zdravljenja in rehabilitacije. Poleg drugega bodo morali temeljito spremeniti življenski slog, kar je nadvse zahteven proces. Na tej poti jim lahko v veliki meri pomagajo ljudje, ki so uspešno prebrodili bolezen in ki iz plemenitih vzgibov svoje izkušnje delijo z bolniki, ki se šele pripravljajo na zdravljenja.

Kljub temu marsikdo, ki je premagal bolezen, nerad govori o njej. Zakaj?

Najverjetneje tiči glavni razlog v dejstvu, da ljudje diagnozo rak še vedno povezujejo s smrtjo, čeprav je rak v številnih primerih ozdravljiv. Po podatkih Registra raka za Slovenijo ozdravi približno polovica bolnikov. Leta 2004 je v Sloveniji zbolelo za rakom približno deset tisoč ljudi, od tega jih je umrlo pet tisoč.

Kako pomagate bolnikom, ki jih ne morete ozdraviti?

Bolnikom v terminalni fazi predvsem lajšamo simptome. Bolnik je tedaj v domačem okolju, potrebuje pomoč pri izvajanju osebne nege, pripravi hrane in urejanju življenjskega okolja. Ta problematika je zapletena. Najbolje je, če paliativno zdravljenje vodi in izvaja bolnikov izbrani osebni zdravnik, saj najbolje pozna bolnika, njegove svojce, razvade, kulturne in duhovne posebnosti ter potrebe, socialno in ekonomsko stanje … Specialist splošne ali družinske medicine vodi zdravljenje med obiski bolnika na domu, vanj pa postopoma vključuje tudi patronažno medicinsko sestro.

Ste v pogovorih vedno odkriti in iskreni?

Ko obiščem bolnike na domu, imajo veliko vprašanj, na katera poskušam odgovoriti iskreno, preprosto in razumljivo. Zanimivo je, da kljub terminalni fazi bolezni sprašujejo le to, kaj narediti, da bi ozdraveli. Le malokdo spregovori o smrti. Smrt in umiranje preložijo za pozneje. Želijo živeti. Borijo se za vsak posamezen dan. Ob pomiritvi ene same težave, denimo bolečine, so že zadovoljni in mi pogosto po telefonu poročajo, da jim je bolje, čeprav so nepremični ali povsem shujšani. Poleg komunikacije in podpore bolniku je v takih primerih pomembna še komunikacija s svojci. Ti pogosto nepričakovano in nepripravljeni prevzemajo nego bolnika, kar je zanje velika obremenitev. Prav zato jih pokličem v ambulanto na pogovor, med katerim jim razložim položaj, jih oborožim z navodili, dam jim naslove negovalk, največkrat tudi Hospica.

Kako pomembno je za takega bolnika zavedanje, da je deležen podpore, tako čustvene kot strokovne?

Podpora je izrednega pomena. Zlasti pomembna je podpora družine, saj je družina naravno okolje, ki daje umirajočemu pravo človeško podporo. Ljudje, s katerimi je živel in jih imel rad, so v obdobju umiranja največja opora bolniku.

Paliativna oskrba je pri nas zelo slabo razvita, opozarjajo nekateri strokovnjaki. Slovenija je celo edina država v Evropi brez tovrstnega nacionalnega programa. Zakaj na tem področju tako zelo zaostajamo?

Celostna oskrba neozdravljivega bolnika obsega obvladovanje bolečine in drugih spremljajočih simptomov (paliativna medicina), nego ter lajšanje duševnih, socialnih in duhovnih potreb. V Sloveniji se s paliativno medicino, kirurgijo, kemoterapijo in radioterapijo ukvarjajo zdravniki specialisti v bolnišnicah in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Bolečine in druge spremljajoče simptome zdravimo in spremljamo zdravniki, zdravstveno nego v paliativni oskrbi pa strokovno oblikujejo ter izvajajo medicinske in patronažne medicinske sestre.
Za lajšanje duševnih težav bolnika v terminalni fazi skrbi tudi psihiater, za lajšanje socialnih in duhovnih problemov pa slovensko društvo Hospic. V Mariboru so v ekipi redno zaposlene diplomirana medicinska sestra, višja medicinska sestra in socialna delavka.
Preden ocenimo položaj paliativne oskrbe v Sloveniji, je treba opraviti pregled služb in dejavnosti, ki že potekajo na tem področju. Koristno bi bilo primerjati podatke o paliativni oskrbi v Sloveniji s podatki iz katere od držav članic EU. Kar zadeva nacionalni program: oblikovali ga bodo strokovnjaki, ki so pri nas že zdaj dejavni na področju paliativne oskrbe.

Vaši bolniki so vas izbrali za zdravnico leta. Kaj menite, zakaj vas tako cenijo?

Iskreno povedano – priznanja nisem pričakovala, zato me je pošteno presenetilo in seveda tudi razveselilo. Na vprašanje, zakaj so glasovali prav zame, pa vam ne bi vedela odgovoriti. O sebi lahko povem le to, da vsakega bolnika, ki pride v ambulanto, spoštujem, mu naklonim pozornost in mu prisluhnem. Vsakemu povem nekaj spodbudnih besed, ga opozorim, da je odgovoren za svoje zdravje, da je bolezen njegova in da sva v njegovi bolezni partnerja.

Poklic zdravnice usklajujete s "poklicem mame"? Imate štiri otroke, kar je precej več od slovenskega povprečja. Domnevam, da ni bilo vedno lahko usklajevati dela in družine, zlasti ko so bili sinovi mlajši …

Odločila sem se za oba poklica, za poklic zdravnice in mame. Prav zato sem tudi izbrala delo v ambulanti, tako da sem bila lahko popoldne doma in imela manj dežurstev. Doma sem se posvečala otrokom, jih navajala na red in delo, se z njimi igrala, učila in veselila. Reči moram, da sem danes zelo ponosna mama.

Kaj počnete v času, ko niste ne zdravnice in ne mama, torej tedaj, ko si vzamete čas zase in za sprostitev?

Ugotavljam, da je že sprememba dela največkrat blagodejna. Priti iz ambulante domov zame pomeni tudi prehod z intelektualnega na fizično delo. Večerni sprehod poskrbi za potrebno telesno dejavnost, ki jo pri primarni preventivi tudi pogosto predlagam ljudem. Zelo rada obiskujem razstave, gledališke in operne predstave ter koncerte. Te umetnine v meni sprožijo nove misli, lepše od moje poklicne stvarnosti, in mi pričarajo prijetne občutke. Sem pa prava ženska, saj me sproščajo tudi klepeti s kolegico ob kavi, nakupi oblek in čevljev ter dolgi sprehodi z možem ob Dravi.

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Veronika Podgoršek

dr. Veronika Podgoršek psihoterapevtka

Vsi Viva strokovnjaki