Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Robert Friškovec, duhovnik in koordinator za duhovno oskrbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij

Robert Friškovec, duhovnik in koordinator za duhovno oskrbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij
Robert Friškovec, duhovnik in koordinator za duhovno oskrbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij (Foto: Diana Anđelič)

Človeka moraš slišati, saj vsakdo nosi odgovore v sebi

Robert Friškovec je v marsičem poseben, a ne zato, ker bi želel izstopati, marveč zato, ker želi biti zvest sam sebi. Nasmejani dolgolasec, ki prisega na rokovsko glasbo ter najraje posluša U2, Cranberries in Erica Claptona, je prvi in za zdaj edini zaporniški duhovnik pri nas. Na teden prevozi dva tisoč kilometrov in obišče trinajst zaporov, posluša številne zgodbe zapornikov in poskuša lajšati stiske žrtev. Ob ljudeh, ki me potrebujejo, se počutim uresničenega, pravi. To spoznanje je vplivalo tudi na odločitev za duhovniški poklic: »Ni se odprlo nebo ali se prikazala božja roka, sam sem začel odkrivati svoje poslanstvo ob ljudeh, ki sem jim stal ob strani.«

Najbrž vam veliko ljudi, ko vas prvič sreča, pove, da niste videti kot duhovnik. Imam prav?

Ko me ljudje prvič vidijo, se pogosto sprašujejo, ali je ta dolgolasec s prstani res duhovnik. Res je, da po videzu precej odstopam od prevladujočih stereotipnih predstav o duhovnikih, toda s svojo podobo ne želim nikogar žaliti, nikomur nasprotovati ali izstopati. Preprosto želim biti jaz, biti to, kar sem. Od nekdaj sem poslušal rokovsko glasbo, od tod najbrž dolgi lasje, prstane, ki jih nosim, pa so mi podarili prijatelji, ki delajo v zaporih po svetu. Vsak mi nekaj pomeni in vsi so del mene.

Kot vem, ne izhajate iz tradicionalne katoliške družine. Kaj vas je sploh pritegnilo v duhovniški poklic?

Kot otrok sem naredil marsikatero neumnost. Zdelo se mi je, da je vse nekako brez zveze, zato sem na razne načine iskal smisel življenja. V srednji šoli sem začel odkrivati vero in se nato kot laik vpisal na teološko fakulteto. Takrat še nisem razmišljal, da bi postal duhovnik, želel sem si predvsem najti smisel in izvedeti čim več o Bogu. Po prvem letniku me je poklical domači župnik  in me odpeljal k nekdanjemu nadškofu Šuštarju, ki me je vprašal, ali sem kdaj razmišljal o duhovniškem poklicu. Takrat sem se za hip ustavil: ne, nebo se ni odprlo, ni me poklical Bog − nič od tega, kar sem si predstavljal, da se zgodi v takih primerih, se ni zgodilo. Imel sem povsem klasične želje: žena, otroci, dobra služba … Ko je nadškof opazil mojo neodločnost, mi je svetoval, naj grem v semenišče in razmislim o možnosti, da se posvetim duhovniškemu poklicu. In sem šel. Najprej sem trpel, ko sem sedel na oknu in gledal parčke, ki se sprehajajo po tržnici. Najraje bi skočil dol. Potem sem začel odkrivati božjo navzočnost v vseh stvareh, ki so se mi dogajale: od trpljenja, ki sem ga prestajal, do neumnosti, ki sem jih počel v otroštvu, ko sem iskal smisel življenja. Spoznal sem, da lahko ljudem stojim ob strani, saj sem tudi sam marsikaj preživel. S tem ko sem pomagal, sem se sam počutil vse bolj uresničenega. Tudi zdaj vidim svoje poslanstvo predvsem v tem, da sem navzoč, da slišim ljudi in sem jim na voljo. To je nadvse pomembno: človeka moraš slišati, saj vsakdo nosi odgovore v sebi, nemara potrebuje le sočloveka, ki bo ob njem.

Je to poslanstvo vplivalo tudi na odločitev za delo v zaporih?

Pred približno petnajstimi leti sem na fakulteti zagledal plakat, ki je mlade prostovoljce vabil k obiskovanju zapornikov. Odzval sem se in se vključil v skupino prostovoljcev, ki prek centra za socialno delo spremljajo zaprte osebe. Ko je nadškof Šuštar izvedel, kaj delam, mi je ponudil možnost spoznavanja duhovnega dela v zaporu na Dunaju in v Rimu. Izbral sem rimski zapor Rebibbia. Potem se je vse nekako odvrtelo naprej, kar povleklo me je: v zaporih sem odslužil civilno služenje vojaškega roka, o delu v zaporih sem napisal diplomsko nalogo, kot diakon sem služboval v zaporih na Povšetovi, po posvetitvi pa so me škofje izbrali za koordinatorja zaporniške pastorale. Zdaj sem kot zaporniški duhovnik odgovoren za zaprte osebe in druge kaznjence, žrtve, družine, delavce v zaporu in prostovoljce. Ker sem zaposlen tudi na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, sem tudi koordinator za duhovno oskrbo.

Kaj pravzaprav dela zaporniški duhovnik?

Preprosto povedano: tam sem na voljo ljudem. K meni lahko pride, kdor hoče.

Ne glede na to, ali so verni ali ne?

Ne glede na to. Tukaj ni cene, ki bi jo določili glede na vernost. Pride lahko vsakdo in se pogovarja o čemer koli. Vsak teden obiščem trinajst zaporov po Sloveniji; v njih sem ob določenem času na voljo vsem. Ob duhovniškem delu v zaporu je moja vloga predvsem poslušati. Pogovori so zaupni, vse ostane pri meni, zato se marsikdo lažje odpre in ubesedi misli, ki ga preganjajo. Ljudje govorijo o stvareh, ki jih težijo, poslušam jih, jim svetujem … Pravzaprav gre za nekakšne razbremenilne pogovore, skozi katere si ljudje olajšajo dušo.

Kaj pa vi? Stiske ljudi v zaporih so pogosto velike. V kolikšni meri se vas dotaknejo?

Nisem njihov odrešenik. Zavedam se, da bi me, če bi vse to prevzel nase, uničilo v dveh dneh. Ali si predstavljate, kaj vse imam v glavi po dvajsetih pogovorih na dan?! Vse to moram spraviti ven, največkrat med vožnjo, na teden namreč prevozim 2000 kilometrov, v avtu pa kričim, vriskam, pojem … Včasih se grem tudi izkričat v gozd, kadar mi je še posebno težko, pa se pogovorim z ljudmi, ki so mi dragi.

Je vedno težko − ali ostane tudi kaj dobrega?

Veliko se naučim. Niso samo slabe stvari, so tudi dobre, pozitivne. Tako sem denimo vesel, če nekdo vztraja na dobri poti, če denimo abstinira. To je tudi spodbuda zame.

V slovenskih zaporih je trenutno kakih 1300 zapornikov. Koliko jih pride k vam?

Na pogovore jih prihaja približno tretjina. Pogosto se zgodi, da me sprva pridejo samo pogledat, iz gole radovednosti, nato pa se navadno vrnejo. Pomembno je, da pridejo, in prihaja jih iz leta v leto več. Vem, da se nekateri sprašujejo, češ, zakaj kriminalci sploh potrebujejo duhovnika. Vsem tem bi svetoval, naj pridejo in se prepričajo sami. Ko poslušam komentarje, se včasih vprašam, kdo je večja baraba: tisti, ki so po zaporih, ali tisti, ki zunaj blatijo vsevprek.

Kaj vas uči zaporniška izkušnja: smo vsi ljudje v osnovi dobri?

Zame je vsak človek dober, ne glede na različne teorije o genomu ipd. Nihče se ne rodi kriminalec, kajti če bi bilo tako, bi lahko samo čakali, kdaj bo iz človeka udarilo ven najslabše, kar nosi v sebi. Menim, da nas v prvi vrsti zaznamuje okolje: tako družinsko okolje kot tudi širše družbeno okolje. Okolje v veliki meri spodbuja in usmerja vzorce našega obnašanja.

Ministrstvo za pravosodje predlaga, da bi v Sloveniji znova uvedli dosmrtni zapor. Ste za ali proti?

Če gre res izključno in samo za najhujša oziroma skrajna dejanja zoper človečnost, sem za to, vendar se bojim, da bi se ta nivo z leti znižal in bi dosmrtno ječo jemali kot nekaj normalnega. Če smo res zmožni obdržati zelo omejen nivo, sem za, v nasprotnem primeru pa ne. Ker ne vem, čemu bi to zares služilo. Veliko se sprašujem o funkciji zapora, o tem, kaj zapor naredi iz človeka, predvsem pa o tem, kaj naredi družba po tem, ko se človek vrne iz zapora. Pogosto pozabljamo, da je zapor del družbe, še več: zame je zapor ogledalo celotne družbe.

Kaj bi torej rekli, kakšna je današnja družba?

Današnja družba je predvsem precej zaprta. S tem imam v mislih zaprtost v okostenelem smislu: držimo se starih predstav, vse skušamo popredalčkati in postaviti v vnaprej določene kalupe. Ljudje si pogosto že vnaprej predstavljamo, kakšni naj bi bili duhovniki ali denimo novinarji, aha, ta je pa to, saj vemo, kakšni so … in podobno. Enako ali še bolj to velja za ljudi, ki so v zaporih: okolica jih kaj hitro označi za barabe, nihče pa se ne vpraša, zakaj so postali takšni in kaj je v ozadju. Zapor dojemamo kot odlagališče slabih ljudi, ne pomislimo pa, da so taki postali med nami.

Kako spremeniti takšno miselnost? Kaj predlagate?

Vsakdo bi moral začeti spreminjati stvari pri sebi. Na predavanjih udeležence navadno pozdravim: »Dober dan, dragi obsojenci in obsojenke.« Ljudje se začnejo smejati, toda to ni šala. Zame je vsak človek zapornik predstav, ki jih nosi v sebi. Šele ko to začutijo sami, lahko začnejo spreminjati pogled na svet, se odpirati in postajati dojemljivejši.

Ljudje, ki vas poznajo, pravijo, da vas odlikuje pozitiven odnos do sveta in ljudi. Od kod črpate pozitivno energijo?

Zdi se mi, da mi uspeva ohranjati otroškost, marsikdaj sem kot majhno dete, kot otrok. Morda bom to še najlažje razložil s primerjavo iz knjige Mali princ, kjer v uvodu piše nekako takole: »Dragi otroci, oprostite mi, ker te knjige ne posvečam vam, posvečam jo Leonu Vertu. Prvi razlog je zato, ker je na svetu, drugi … , tretji pa, ker je moj najboljši prijatelj. In če vam to še ni dovolj, posvečam mu jo, ko je bil še otrok.« Vsi odrasli so bili nekoč otroci, toda le malo se jih tega zaveda. Sam nenehno odkrivam otroka v sebi, ne v smislu otročjosti, marveč spontanosti. Otrok vedno išče, ves čas je radoveden. Tak sem tudi sam in od tod tudi pozitivnost ali, bolje rečeno, radoželjnost oziroma radoživost. Ljudje so pogosto navdušeni nad tem, vendar opažam, da sami tega ne zmorejo oziroma nočejo, ker jih je strah odkriti otroka v sebi. Škoda, to je namreč zanimiva avantura … Poleg tega me močno opredeljuje tudi odnos z Bogom, ki me iz trenutka v trenutek preseneča in ves čas »drži gor«.

V kaj še verjamete: v ljubezen, iskrenost, zaupanje …
 
Nekaj sem se naučil od ljudi, ki ne verjamejo: doumel sem, da ker verjamem v Boga, verjamem tudi v človeka. Resnično verjamem v človeka, verjamem v ljudi, ki jih srečujem v zaporu, verjamem, da zmorejo. To želim pokazati tudi s svojim življenjem, ne z besedami, marveč z dejanji in vztrajnostjo. Rad bi pokazal ljudem, da je možno z vztrajnostjo narediti marsikaj. Če si nekaj res želiš, boš to zmogel.

Iz vas najprej govori duhovnik ali človek?

Najprej sem in moram biti človek. Poznam doktorje znanosti s po tremi doktorate, ki pa se doma grdo obnašajo do žene. Kaj jim torej pomagajo doktorati?! Najlažje se je skriti v določeno vlogo in blefirati, toda ljudje te prej ali slej spregledajo. Pomembno je, da si iskren, da ne igraš in da delaš tako, kot čutiš, da je prav.

Pogosto pozabljamo, da je zapor del družbe, še več: zame je zapor ogledalo celotne družbe.

Zapor dojemamo kot odlagališče slabih ljudi, ne pomislimo pa, da so taki postali med nami.

Zame je vsak človek zapornik predstav, ki jih nosi v sebi.

Sam nenehno odkrivam otroka v sebi, ne v smislu otročjosti, marveč spontanosti.

Najprej sem in moram biti človek. Preprosto želim biti jaz, biti to, kar sem.

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

človek , vera , duhovnik , zapor , darja zgonc , robert friškovec , zaporniški duhovnik , uprava za kazenske sankcije , bog , duhovna oskrba , katoliški

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.