Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: doc. dr. sci. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater

Doc. dr. sci. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater
Doc. dr. sci. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater (Foto: Diana Anđelič)

Nezvestoba vedno pride na dan!

Psihiater doc. dr. Slavko Ziherl je strokovni direktor Psihiatrične klinike v Ljubljani, predava na medicinski in pravni fakulteti, kot sodni izvedenec sodeluje pri najodmevnejših primerih, ob vsem tem pa v svoji ambulanti pomaga ljudem, ki so v stiski zaradi težav v spolnosti. »Čeprav se marsikomu tovrstne težave zdijo enostavne, še zdaleč ni tako«, pravi, »kajti ljudje pogosto zelo trpijo, poleg tega sta zaradi težav enega vedno prizadeta oba partnerja. Razveseljivo pa je, da je psihoterapija na tem področju zelo učinkovita in da uspešno ozdravimo več kot 90 odstotkov spolnih motenj in težav.«

Kako pomembna je spolnost v našem življenju?

Spolnost je eden od najpomembnejših delov našega skupnega življenja. Res je, da smo si v tem različni: nekateri ji namenjajo večji, drugi manjši pomen, toda za večino ljudi velja, da je spolnost eden od izhodiščnih temeljev partnerskega odnosa.

Izpolnjenost v spolnosti naredi ljudi srečnejše, predvsem pa, kot poudarjate strokovnjaki, krepi zdravje. Kako?

Spolnost resnično krepi zdravje, zlasti če govorimo o zdravju kot o celostnem, duševnem in telesnem, blagostanju. Telo in duša sta namreč pomembno prepletena. Spolnost krepi zadovoljstvo s seboj in krepi dober občutek v odnosu s partnerjem. Ljubezen nasploh je začimba življenja, tako kot je tudi spolnost začimba, brez katere bi bilo življenje s partnerjem pusto. Zadovoljstvo in dobro počutje pa seveda blagodejno vplivata na zdravje.

Ali spolnost tudi neposredno vpliva na zdravje?

Dejavno spolno življenje krepi imunski sistem. Čim lepše in čim bolj izpolnjeno spolno življenje vpliva na telesno zmogljivost, ta pa  je pomemben dejavnik ohranjanja zdravja. Poleg tega spolnost neposredno vpliva na zdravje moške prostate, spolno dejavni ljudje imajo tudi manj težav s stresom ter nespečnostjo.

Spolna vzdržnost torej, z vidika zdravja, ni najbolj priporočljiva?

Spolna vzdržnost je lahko stvar posameznikove odločitve oziroma izbire, toda v večini primerov je vanjo potisnjen in takrat to lahko postane velik problem. Prisilna spolna vzdržnost namreč povzroči izredno nezadovoljstvo in nepotešenost ter posledično slabo samopodobo. Ljudje so prisiljeni v spolno vzdržnost zaradi najrazličnejših okoliščin. Nekateri si, denimo zaradi pomanjkanja samozavesti, ne zmorejo najti partnerja, drugi so ga izgubili, vse to pa lahko zelo slabo vpliva na duševnost in posledično na zdravje.

Spolnost je tudi zelo dober pokazatelj dogajanja v partnerskem odnosu. V kolikšni meri velja tista ljudska, da se vsak še tako hud prepir lahko hitro zgladi v postelji? Ali to res drži?

To je floskula. To nemara lahko velja za obdobje zaljubljenosti, ko je spolna privlačnost izrazito v ospredju, vendar se takrat običajno skregamo le izjemoma. Ko človek dolgo živi z nekom, je možnosti, da bi par prepir poravnal v postelji, zelo malo. Nekaj časa to še lahko deluje, dolgo pa ne.

Več partnerjev pomeni več izkušenj, več znanja in posledično boljše spolno življenje, so prepričani nekateri. Se strinjate s to trditvijo?

Sam sem drugačnega mnenja. Prepričan sem, da je za pridobivanje izkušenj boljši dolgotrajen odnos z enim partnerjem kot veliko kratkotrajnih odnosov z različnimi. Trideset mesecev, preživetih z enim partnerjem je vredno veliko več kot trideset partnerjev v tridesetih mesecih. Šele v daljšem odnosu z enim človekom lahko spremljamo razvoj in napredek, spreminjamo stvari in odnos sam ter ga nadgrajujemo.

Je monogamnost pogoj za bolj kakovostno spolnost ali je nemara precenjena?

Monogamnosti ali poligamije ne dojemam z biološkega vidika. Zagovorniki poligamije denimo pravijo, da v naravi ni monogamnih živali. To sicer ne drži v celoti, toda četudi bi, še vedno ne bi povedalo prav ničesar o ljudeh. Pri ljudeh so pomembni odnos, razumevanje in odkrit pogovor. Vsak par se mora sam dogovoriti o tem, kako si bo uredil življenje, kaj je zanj, kar zadeva zvestobo, varanje in spolnost, sprejemljivo in kaj ne. Vse, kar je sprejemljivo za oba partnerja, je sprejemljivo tudi zame. Kdo pa sem, da bi sodil?! Toda prepričan sem, da monogamija lahko daje možnost za bolj zadovoljivo oziroma boljšo spolnost, saj se partnerja bolje poznata, njun odnos je bolj zaupen in odkrit, to pa omogoči večjo delitev intimnih občutkov in lažje odpiranje drug drugemu. Vse to je v bežnih odnosih večinoma nemogoče.

V Sloveniji naj bi kar četrtina moških in petina žensk vsaj enkrat prevarala partnerja.
Kaj ljudi žene v varanje: je to radovednost, vznemirjenje, privlačnost, morda tveganje?

Monogamnost ne pomeni, da te kdo drug v ničemer ne vznemiri, nikakor ne. Vsi, tako ženske kot moški, se vsakodnevno srečujemo z ljudmi, ki v nas sprožijo vznemirjenje   in v tem ni prav nič slabega. Posameznikove vrednote in partnerski odnos pa so tisto, kar odločilno vpliva na to, ali bo kdo temu vznemirjenju podlegel ali ne. Ljudje se odzivamo različno: nekdo se bo impulzivno spustil v odnos, ki ga je nenadoma vznemiril, drugi bo iz tega odnosa zbežal, ker se boji, da bo popustil, vendar mu zvestoba pomeni veliko.

Neka britanska revija je nedavno poročala, da so raziskovalci londonske bolnišnice ugotovili, da ženske, ki varajo moža ali partnerja, to počnejo zaradi podedovanih lastnosti. V kolikšni meri je nezvestoba stvar genetike?

To zveni malce neresno. Ugotavljanje, da naj bi bila nezvestoba samo stvar genetike, je zame čisti izgovor. Vsak človek je preplet genetske osnove, vzgoje in okolja. Res je, da ima denimo nekdo lahko zaradi genetske osnove hiperprodukcijo testosterona in posledično močan spolni nagon, toda njegovo obnašanje že od rosnih let v veliki meri določata model staršev in model obnašanja drugih ljudi, torej ožje in širše okolje, v katerem živi.

Kriza srednjih let naj bi moške dokaj pogosto vodila v nove zveze z mlajšimi partnerkami. Je to res ali gre zgolj za še eno posplošeno prepričanje?

To je stereotip. Reči moram, da sam ne vem dobro, kaj pomeni kriza srednjih let, poznam krizo vseh let (smeh). Vem pa, kaj menijo ljudje: prepričani so, da gre za krizo srednjih let, če moški zamenja ženo za mlajšo partnerko ali si kupi boljši avto. Toda če ostaneva pri avtomobilih, to pogosto nima prav nobene povezave z nekakšno  namišljeno krizo, ampak prej s prestižem in finančno močjo. Moški ima pri 45 letih najverjetnje naposled dovolj denarja, da si kupi avto, kakršnega si je vedno želel. In vsi vemo, da so prav avtomobili za marsikaterega moškega nekakšna igrača … vsi smo malce otroci (smeh).. Kar zadeva partnerski odnos, je pa takole: v večini primerov za spremembe niso »kriva« srednja leta, marveč vsebina odnosa. Če je dvajsetleten odnos ujet v dolgočasje in ponavljajoče se vzorce, je razumljivo, da se začne krhati. Če se spolno življenje spremeni v fotokopirnico in je vse enako, na enak način, celo v enakih trenutkih, je jasno, da se čar porazgubi. Nekateri pari so se o tem zmožni odkrito pogovarjati, stvari poskušajo spremeniti in izboljšati, drugi tega ne zmorejo in odnos razpade.

Veliko ljudi po skoku čez plot pravi, da so naredili napako. Je to iskreno priznanje ali uporabna laž?

Marsikdo reče, da je bila napaka. Nekateri to tudi resno mislijo, saj jim skok čez plot oziroma bežen odnos ni pomenil nič in bi bil napaka tudi, če človek ne bi bil v zanj pomembnejšem partnerskem odnosu. Drugi z označevanjem prevare kot napake prikrivajo občutke krivde ali tolažijo partnerja. Odzivi partnerjev so različni, v večini primerov pa v odnosu pride do težav oziroma krize.

Kaj je bolje, povedati ali ne povedati?

Odgovora na to vprašanje nimam, menim pa, da je odvisen predvsem od vsebine posameznega partnerskega odnosa oziroma od vrednot, na katerih ta temelji. Lahko je vrednota zvestoba, še bolj pomembna sta lahko odkritost in zaupanje. Kaj je boljše in kaj slabše, je odvisno od človeka do človeka in od para do para. Iz izkušenj vam lahko povem, da so ljudje pogosto obžalovali, da so povedali, kajti takrat se je zanje začela kalvarija. Ampak pri tem so vsi zanemarili dejstvo, da bi se prej ali slej nekaj zgodilo, kajti v obdobju, ko je človek imel afero, se je njegovo/njeno obnašanje spremenilo, kar je partner nedvomno zaznal. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo vse skupaj prišlo na površje. Ne verjamem, da kdorkoli lahko dolgoročno prikrival nezvestobo, morda le tisti, ki mimogrede zgrabi vsako enkratno priložnost … Toda že dejstvo, da človek intenzivno vara in to hoče prikriti, ker  ve, da je nesprejemljivo za partnerja, veliko govori o vsebini odnosa.

Sodeč po anketah, tako ženske kot moški neradi odpuščamo partnerju, ki nas je prevaral. Je zamero sploh možno preseči ali jo celo obrniti v dobro odnosa?

To je odvisno od več dejavnikov. Ključnega pomena je vzrok oziroma povod za prevaro, zelo pomembna sta tudi način, kako je prišlo do nje, in obdobje, v katerem se je zgodila. Za poznejše odpuščanje je pomembno dogajanje po varanju, a tudi vsebinska trdnost odnosa nasploh. Odpuščanje je seveda v prvi vrsti povezano z razumevanjem. Če se s partnerjem pogovarjamo zelo podrobno in odkrito, če mu povemo , kako nam je žal in to tudi resno mislimo, je možno, da bo to razumel. Večina ljudi namreč razume, da se načeloma vsakdo lahko znajde v položaju, ko se nekaj lahko zgodi, vendar je predelovanje takšnega dogodka navadno zelo dolgotrajno.

In navadno vpliva tudi na spolno življenje …

Seveda. Obdobje pogovarjanja, očitanja, prepiranja in razjasnejvanja je, kot rečeno, dolgo in se zelo odraža tudi v spolnosti. Četudi spolni odnosi na videz potekajo enako, se prevarani partner pogosto sprašuje, kaj je narobe z mano, kako je bilo z drugim, je on/ona boljši/boljša ipd. Takšno samoizpraševanje je razumljivo, saj se prevarani partner čuti prevaranega tudi v spolnem smislu.

Kako pomagate partnerjema, ki poskušata prebroditi krizo zaradi nezvestobe?

Najprej oba spodbudim, da povesta, kaj in kako razmišljata o dogodku. Pogosto se izkaže, da sta se že prej narobe sporazumevala in da se nista dovolj dobro poslušala, da bi razumela, kaj kdo pripoveduje. Slaba komunikacija je pogosto tudi eden od posrednih vzrokov za varanje. V krizi se stvari samo še zaostrijo: partnerja poskušata drug drugemu dokazati, da imata prav. Prevarani poskuša partnerju dokazati, da je baraba, pokvarjen, nepošten, lažnivec in vse drugo, kar sodi z raven, ta pa odgovarja, češ, saj sem ti poskušal dopovedati, pokazati, pa nisi hotel nič spremeniti, ne v spolnosti ne sicer … Tako se napadata, zagovarjata in spet napadata. Temu sledi trening komunikacije, ko skupaj iščemo poti kako se drugače pogovarjati. Šele ko jima to uspe in se zares poslušata, se lahko lotita razčiščevanja posameznih stvari v odnosu. Nemalokrat se primeri, da je potem njun odnos boljši, saj se znata bolje pogovarjati, bolj sta zadovoljna drug z drugim in tudi v spolnosti sta bolj odkrita.

Koliko parov po takšni krizi ostane skupaj?

Približno 60 do 70 odstotkov parov po psihoterapiji ostane skupaj. To je kar velika številka, vedeti pa morate, da so to motivirani ljudje, ki se imajo še toliko radi, da bi radi ostali skupaj in se zato obrnejo po pomoč.

Slovenci nasploh neradi govorimo  o spolnosti, kaj šele, da bi se odkrito pogovarjali o morebitnih težavah. Zakaj smo do teh tem še vedno tako zadržani?

Na zadržanost vpliva več dejavnikov: na eni strani je močan vpliv okolja, tako družinskega kot tudi širšega, na drugi občutek negotovosti, ki jo v posamezniku sproža spolnost sama po sebi, svoje pa doda še občutek sramu, ki je tradicionalno zakoreninjen v naši družbi. Če starši ne govorijo o spolnosti oziroma jo tabuizirajo ali celo negativno stigmatizirajo kot nekaj grdega, bo otrok to negativno konotacijo najverjetneje obdržal tudi v odrasli dobi. Enako slabo je, če se starša obnašata hiperseksualno in denimo spolno občujeta pred otroki. Tudi tu bodo posledice slabe, saj se bo otrok v odrasli dobi težko spopadel z okoljem, v katerem so norme in odnosi drugačni.
Na splošno velja, da je v spolnosti večina ljudi negotova; govoriti o nečem, v kar nismo povsem prepričani in ne vemo natanko, ali smo v tem dobri ali ne, pa je zelo težko. Poleg tega nas mediji nenehno bombardirajo z raznovrstnimi normami tako imenovanega dobrega seksa, ki obsegajo tako rekoč vse: od količine in dolžine seksa do števila orgazmov in podobno. In verjemite mi, da je vse to težko selekcionirati, še težje pa je svojo podobo primerjati z medijskimi.

Kaj bi vi rekli: kakšna je dobra, kakovostna spolnost?

Dober seks je tisti, ki ga partnerja določita za dobrega. Če se ima par dobro in seksa samo enkrat na leto, a je s tem zadovoljen, je to to. Enako velja za par, ki seksa vsak dan in je zadovoljen. Spolno življenje obeh parov je dobro, zdravo in povsem normalno, četudi se kdo s tem ne bi strinjal. Kdo pa naj odloča, kaj je prav in dobro, če ne prav partnerja? Pomembno je, kaj čutita onadva in ne kaj si o tem mislimo drugi.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

spolni odnos , psihiater , seks , spolnost , nezvestoba , varanje , razmerje , psihiatrija , odpuščanje , zamere , težava , darja zgonc , zasvojenost s seksom , seksualne težave , slavko ziherl , partnerski odnosi , partnerska zveza , spolne težave

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

16. 12. 2010 17:57:13
za Doc. dr. sci. Šlavka Ziherla:
- želel bi Vaše izvedensko mnenje-( po napotilu nevrokirurga akad. prof. dr. Vinka V. Dolenca, pri katerem sem bil dva meseca in pol v UKC),
- moj osebni zdravnik je dr. Viljem Krese v Tržiču,
- prosim za datum in kraj pregleda, kjer Vam bom predložil vse dokumente in napotnico svojega zdravnika.
S spoštovanjem
Rado Ažman, Ravne 24, Tržič, tel. 040 660 512