Intervju: Penny Bailey, mati sina, ki je prebolel anoreksijo

Penny Bailey, mati sina, ki je prebolel anoreksijo
Penny Bailey, mati sina, ki je prebolel anoreksijo (Foto: Diana Anđelič)

Premagati občutke krivde

Pred dobrim desetletjem je Penny Bailey pospremila svojega dvanajstletnega sina v internat. Učitelji so ji ves čas zatrjevali, da se je dobro vključil v novo šolo, ko pa je za Božič prišel na obisk je zgroženo ugotovila, da je zaradi shujšanosti življensko ogrožen. Po neuspešnem iskanju ustrezne pomoči pri uradnih psihoterapevtih je sina poslala na zdravljenje v Kanado, skupaj z možem pa medtem v Norwichu ustanovila posebno kliniko za zdravljenje motenj hranjenja. Te so, kot poudarja, ena najbolj razširjenih bolezni sodobnega sveta. Skoraj vsako stoto dekle med desetim in dvajsetim letom ima bulimijo, vsako dvestoto se spopada z anoreksijo, desetina jih anoreksije ne preživi. Kljub resnim posledicam, ki pogosto nevarno ogrožajo življenja predvsem mladih ljudi, pa zdravljenju motenj hranjenja še vedno ne posvečamo dovolj pozornosti.

Število mladih, ki se srečujejo z motnjami hranjenja, v zadnjih letih skokovito narašča. Med njimi je največ deklet, saj obolevajo kar desetkrat pogosteje kot fantje. Ali torej lahko rečemo, da so motnje hranjenja predvsem ženska bolezen?
 
Res je, da se z motnjami hranjenja srečuje veliko več deklet kot fantov, zato se zdi, kot da gre za žensko bolezen. To po svoje drži, saj so ženske bolj podvržene težnji po popolnosti, ki se skriva v ozadju tovrstnih težav. V vsakodnevnem življenju so ženske pod velikim pritiskom, rade bi bile popolne, želijo si, da bi jih okolica dojemala kot uspešne. Moški so temu manj podvrženi, saj so bolj samosvoji in ne dajo toliko na mnenje okolice. Ženske se po drugi strani pogosto obnašajo tako, kot želijo drugi, skušajo slediti uveljavljenim družbenim merilom in navzven kazati čimbolj popolno podobo. Vsi vemo, da to ni vedno možno, in če si perfekcionist, lahko soočenje z realnostjo pripelje do težav, tudi do anoreksije ali bulimije.

Kar polovica najstnic meni, da je videz najpomembnejša stvar v življenju. Pod vplivom kulta vitkosti, ki ga izdatno podpirajo mediji, se marsikatera deklica že zelo zgodaj loti hujšanja. Koliko jih gre pri tem predaleč in tvega resne težave?
 
Sodobna družba narekuje nekatere modele popolnosti. V tem okviru vitkost pogosto povezujejo z uspešnostjo in privlačnostjo. Mlada dekleta, zlasti tista z nizko stopnjo zaupanja vase, verjamejo, da bodo priljubljena in sprejeta v družbi, če bodo zares vitka in lepa. Verjamejo, da jim bo dober videz prinesel čudeže in odprl marsikatera vrata. Toda pritisk družbenih norm sam po sebi ni vzrok za motnje hranjenja, lahko pa prispeva k njihovemu razvoju.

Kaj najodločilneje vpliva na razvoj anoreksije, bulimije in drugih motenj hranjenja?

Dejavnikov, ki vplivajo na razvoj bolezni, je več: od že omenjenih socialnih do genetskih, vsi pa se prepletajo. Zelo velik je vpliv dedne predispozicije. Če je v družini veliko odvisnosti, je verjetnost za razvoj motenj hranjenja večja. Bolniki pogosto izhajajo iz družin, v katerih so se posamezni člani spopadali z alkoholizmom ali zlorabo drog. Na morebiten razvoj bolezni lahko vpliva tudi vzgoja staršev, zlasti če so ti so v razmerju do otroka perfekcionisti in mu postavljajo previsoka merila. Precej manj možnosti za tovrstne težave imajo otroci, ki odraščajo v sproščenem družinskem okolju.

Strokovnjaki v večini primerov povezujejo motnje hranjenja s čustvi oziroma z osebnimi stiskami. Ali so motnje hranjenja duševna bolezen?

Vsekakor. Motnje hranjenja so duševna bolezen, ki pa ima izrazite zunanje oziroma telesne znake. Motnje hranjenja so zelo resna bolezen in bi jo tako morali tudi obravnavati. Še posebno hude so posledice anoreksije, ki se v več kot desetih odstotkih konča s smrtjo.

Anoreksija je v marsičem podobna boleznim odvisnosti. Bolniki nepretrgoma razmišljajo o hrani, srečujejo se z abstinenčnimi krizami in svoje težave karseda dolgo skrivajo.

Anoreksijo pravzaprav težko skriješ, saj je bolezen vidna navzven. Res pa je, da bolniki pogosto skrivajo svoje težave, saj hujšanja in anoreksije nočejo izgubiti, ker nočejo izgubiti oblike obvladovanja življenja, ki jim jo, po njihovem mnenju, ta bolezen prinaša. Šele ko anoreksija postane resna ovira v življenju, kakršnega hočejo živeti, se obrnejo po pomoč. Nekateri se za zdravljenje odločijo zelo pozno, poleg tega pogosto niti ne skrivajo odločitve, da bi anoreksijo kljub vsemu radi obdržali. Zato ni čudno, da se nam včasih zazdi, da zdravimo ljudi, ki nočejo pomoči.

Starši se ob razkritju bolezni najprej prizadeto sprašujejo, kaj so storili narobe; preveva jih občutek krivde in nemoči. Kako ste se sami soočili z dejstvom, da ima vaš otrok anoreksijo?
 
Občutki krivde so grozljivi. Pred petnajstimi leti, ko je zbolel moj sin, je prevladovalo mišljenje, da je za motnje hranjenja krivda vedno na materi oziroma starših. To so nama z možem takrat tudi povedali. Že tako ali tako za vse, kar se zgodi otroku, kriviš sebe, dodatni občutki krivde, ki ti jih vcepljajo od zunaj, pa v tebi sprožijo izredno močan stres. Nenadoma se izkaže, da je vse dobro, kar želiš otroku, postalo vzrok težav, da se je tisto, s čimer si skrbel zanj, nenadoma spremenilo v strup. To je materam težko sprejeti, kaj šele razumeti.

V zadnjih letih o vzrokih motenj hranjenja vemo veliko več. Kljub temu se zdi, da se še vedno premalo zavedamo resnosti posledic te bolezni.

Motnje hranjenja so resna bolezen, ki dobiva vse večje razsežnosti. Najnevarnejša je anoreksija, pri kateri je smrtnost najvišja, več kot desetodstotna. Kljub tem podatkom se marsikje tej bolezni posvečajo premalo in zlasti neustrezno. V Veliki Britaniji so se stvari v zadnjih letih precej spremenile, tako da prej omenjena razmišljanja, s katerimi sem se srečevala pred dobrim desetletjem, zdaj veljajo za staromodna in preživeta. Menim pa, da marsikje po svetu še vedno verjamejo, da je glavni vzrok za motnje hranjenja slabo starševstvo. To seveda ni res. Še več, rekla bi, da imajo bolniki, ki jih zdravimo pri nas, zelo razumevajoče starše, vsi so nadvse skrbni in bi naredili vse, da bi se otrok pozdravil. Vključujejo se v proces zdravljenja, zanje smo pripravili tudi posebno podporno skupino, v okviru katere jih seznanjamo z vsem, kar se dogaja z njihovimi otroki. Skupno delo je lahko zelo osvobajajoče in pozitivno za vse, medtem ko iskanje krivde hitro povzroči hudo škodo.

Kako ste pomagali svojemu sinu?

Najprej nas je zgrabila panika, nato smo začeli mrzlično iskati rešitev. Bili smo pri različnih zdravnikih, v psihiatričnih bolnišnicah … toda nič ni delovalo. Dejali so nam, da zanj ni več upanja. Bili smo pretreseni in razočarani, toda ostalo je upanje. Odločili smo se, da ustanovimo lastno kliniko, kjer bi mu lahko pomagali. V trenutku, ko smo kupili hišo, je bil hospitaliziran, saj je bilo njegovo stanje izredno resno. Dobili smo možnost, da ga pošljemo na zdravljenje v Kanado in to smo tudi storili. Tam je ostal dve leti, v tem času si je neverjetno opomogel in ko se je vrnil, je bil na dobri poti do ozdravitve. Zdaj je zdrav in zadovoljen človek.

Na temelju lastne izkušnje ste pred desetimi leti ustanovili posebno kliniko za zdravljenje motenj hranjenja. Kako pri vas pristopate k bolnikom, kako jih prepričate, da sprejmejo pomoč?

Bolniki ne zavračajo pomoči zato, ker ne bi hoteli ozdraveti; bojijo se poti, ki vodi do ozdravitve. Vsi se želijo znebiti bolezni in se pozdraviti, toda marsikoga je strah, da bo moral najti nekaj, kar bo nadomestilo anoreksijo. Bojijo se torej posledic ozdravitve. Prav zato jim moramo pomagati, da se naučijo sprejeti odgovornost za svoje življenje. Anoreksija po svoje pomeni, da so zate odgovorni drugi, ko pa ozdraviš, moraš sam sprejeti odgovornost zase. Mi smo tu zato, da jih prepričamo v to, da jim odpiramo še druga obzorja in pomagamo do drugačnega razmišljanja. Skupaj sprejemamo tudi odločitve, kako živeti naprej. Te odločitve sprva niso nujno enake njihovim željam, zato jim pomagamo do tega, da jih poskušajo sprejeti in razumeti. Predvsem pa jim ponudimo priložnost, da sami ugotovijo, kdo so in kaj hočejo. Toda to je zelo dolgotrajen proces.

Koliko časa traja zdravljenje?

Zdravljenje je zelo dolgo, v povprečju traja leto dni, lahko tudi več. Telo namreč potrebuje veliko časa, da si opomore.Veliko bolnikov k nam prihaja z zelo nizkim indeksom telesne maščobe, 12 ali 13, zato jih moramo sprva dobesedno hraniti iz roke.

Ali jih   kadar ocenite, da je to nujno tudi silite jesti?

Ne, nikogar ne silimo. Nekateri preprosto ne morejo dvigniti žlice. Zelo so oslabeli, poleg tega marsikdo v sebi nosi strahovit občutek krivde. Včasih pomaga že to, da mu dvigneš žlico. Ali da ga začneš hraniti tako, da začuti hrano in prežene občutek krivde. Toda nikoli nikogar ne silimo.

Kakšni so prvi odzivi na zdravljenje?

Bolniki se običajno najprej počutijo krive, ker so sprejeli zdravljenje. Zato skušajo sebe in svoje bližnje prepričati, da ustanovo sovražijo, da je osebje neprijazno, hrana zanič ipd. Skratka, prvi odziv je klic, ki govori: "Odpeljite me stran." Toda takšen odziv je pričakovan, nanj smo pripravljeni, prav tako družine, ki jih na to predhodno opozorimo. Tako rekoč vse družine bolnikov so deležne podobnih klicev, a se na lastne oči  lahko prepričajo, da nihče ni neprijazen, da je hrana okusna in da njihov bližnji dobiva vso potrebno podporo.
Sicer imamo pri nas veliko bolnikov, ki so se prej zdravili kje drugje. Ti so včasih tako hvaležni, da so prišli na kraj, kjer čutijo, da jih poslušamo in poskušamo razumeti, kaj prestajajo, da že zaradi tega laže sprejmejo zdravljenje.

Vaši varovanci imajo 24-urno oskrbo. Koliko ljudi skrbi zanje?

Trenutno se pri nas zdravi 16 bolnikov, deset jim imamo na akutnem oddelku, šest v rehabilitaciji. Zanje skrbi približno 70 izredno usposobljenih ljudi: od zdravnikov in psihiatrov do terapevtov in sester. Vsak bolnik ima 24 ur na dan in 365 dni v letu nekoga ob sebi. Reči moram, da je delo zelo zahtevno, saj bolniki potrebujejo nenehno pozornost in veliko strokovne pomoči.

Ali lahko bolnik z anoreksijo povsem ozdravi?

Seveda lahko. Veliko ljudi, ki so bili zelo bolni, je zdaj povsem zdravih. Zlasti  učinkovito je zdravljenje mladih ljudi v zgodnjih dvajsetih letih, nekoliko slabša je napoved pri starejših bolnikih, denimo pri štiridesetletnikih, ki imajo tovrstne težave že več kot dvajset let.
Celoten proces zdravljenja in okrevanja je dolgotrajen, končni cilj pa je dosežen, ko bolnik sam spozna, kdo je in kaj želi biti, ko se nauči biti vesel in neobremenjen z mišljenjem okolice, skratka, ko se dobro počuti sam s sabo. Ko mu to uspe, je zares zdrav.

Ali ohranjate stike z njimi tudi po končanem zdravljenju?

Bolnike spremljamo še lep čas po koncu zdravljenja, saj je vračanje v družinsko in delovno okolje za marsikoga zelo naporno. V Angliji delujejo tudi posebne skupine za samopomoč, ki večini ozdravljenih zelo pomagajo na poti v vsakdanje življenje.

V strokovni javnosti se že dalj časa krešejo mnenja o prisilnem zdravljenju. Zdravniki lahko brez privolitve hospitalizirajo bolnika, kadar je zaradi telesne oslabelosti resno ogroženo njegovo življenje, odločitev za nadaljnje zdravljenje pa mora biti prostovoljna. Nekateri opozarjajo, da bi morali obvezno zdravljenje nadaljevati tudi, ko bolnik ni več v smrtni nevarnosti, ima pa še naprej kritično težo. Kakšno je vaše mnenje?

Kadar je bolnikovo življenje ogroženo, zakon dovoljuje hranjenje po cevki, v drugih primerih morajo odrasli bolniki v naši državi podpisati, da se zdravijo prostovoljno. Iz lastnih izkušenj vam lahko potrdim, da človeka, ki se noče zdraviti, v to preprosto ne moreš prisiliti. Lahko pa ga prepričaš. Anoreksija ni samomor, nihče noče umreti, vsi predvsem potrebujejo in želijo ob sebi nekoga, ki bo dovolj močan, da jim bo pomagal. Da jim bo pomagal odpraviti krivdo, ki je najpogosteje najmočnejše čustvo, s katerim se srečujejo, in jih prepričal, da so vredni zdravljenja. Ko to spoznajo, je odločitev za zdravljenje hitra.

Galerija

Penny Bailey, mati sina, ki je prebolel anoreksijo Diana Anđelič

Penny Bailey, mati sina, ki je prebolel anoreksijo Diana Anđelič

Penny Bailey, mati sina, ki je prebolel anoreksijo Diana Anđelič

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Vsi Viva strokovnjaki