Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, agrometeorologinja

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, agrometeorologinja
Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, agrometeorologinja (Foto: Diana Anđelič)

Podcenjujemo moč narave

Poletna vročina zadnja leta dosega rekordne vrednosti 36 stopinj Celzija in celo več so zdaj tudi za Evropo povsem običajne poletne temperature. Vse pogostejše so tudi suše, poplave in druga vremensko pogojena dogajanja, ki siromašijo in ogrožajo življenja ljudi. Strokovnjaki za naslednja leta napovedujejo še višje temperature in še več skrajnih vremenskih razmer. Podnebnim spremembam, za katere smo v prvi vrsti odgovorni sami, se ne moremo več izogniti, lahko pa jih omilimo, opozarja agrometeorologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj: "Vreme ne sme biti naš sovražnik; z znanjem, spoštovanjem in pametnim načrtovanjem ga raje izkoristimo sebi v prid."

Vsako poletje na veliko govorimo o vremenu: bodisi je prevroče bodisi prehladno, enkrat je dežja preveč, drugič premalo … Kaj bi rekli o letošnjem poletju?

Letošnje poletje se je začelo zelo nenavadno, saj je bil začetek junija izrazito prehladen, končal pa se je s skoraj rekordno vročimi dnevi. Julij je za zdaj nadpovprečno topel in morda bo tak tudi preostanek poletja. Precej nenavadna je tudi prostorska porazdelitev padavin: na Primorskem je huda suša, Prekmurje pa ima vode preveč.

Tudi letos so pred začetkom poletja nekateri napovedovali rekordne temperature. Ali se nam znova obetajo vročinski udari?

Napoved je bila za Evropo kar ustrezna, poglejte samo vreme v Nemčiji, Belgiji in Italiji. Vroči dnevi se tam kar vrstijo, marsikje se že spopadajo s sušo. Podobno je v zadnjih dneh tudi pri nas. Hvala bogu pa, kot vse kaže, letos ne bomo dosegli poletja iz leta 2003.

Takrat je zaradi izjemno visokih temperatur samo v Evropi umrlo več deset tisoč ljudi. Ali lahko v naslednjih letih pričakujemo še pogostejše in še bolj žgoče vročinske valove, in če to drži – zakaj?

Poletje leta 2003 je v Evropi podrlo najmanj petstoletne vročinske rekorde. Klimatologi v šali pravimo, da nam je v živo prikazalo razmere, ki bodo pri nas običajne čez trideset do petdeset let. Odgovor na vprašanje, zakaj bo tako, je dokaj zapleten. Na kratko: klimatski sistem (ozračje, oceani, vegetacija, večni led, torej vsi dejavniki, ki oblikujejo podnebje) se v zadnjih sto letih drastično spreminja. Atmosfera vsebuje več toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida in metana, dušikovih oksidov in drugih troatomnih plinov. Poleg tega je človek močno spremenil rabo tal, vse manj je gozda in vse več puščav. Večni led se topi, oceani se segrevajo, skratka: podnebni sistem deluje drugače. Posledica vsega tega je globalno segrevanje in vse, kar je povezano z njim.

Zemlja se je v zadnjih sto letih segrela za 0,7  stopinj Celzija, temperatura zraka v Evropi se je v povprečju dvignila za eno stopinjo, v Sloveniji še za malenkost več.

Res je, ogrevanje je na različnih koncih sveta različno. Oceani se ogrevajo počasneje, celine hitreje. Obstajajo tudi razlike med ekvatorskimi in severnejšimi predeli; slednji se ogrevajo izraziteje. Slovenija se bo   predvidoma v naslednjih tridesetih letih   ogrela manj kot, denimo, Skandinavija..

Vreme pri nas instrumentalno merimo že več kot sto let, v nekaterih mestih celo dlje. Katero leto je bilo v zadnjem stoletju najtoplejše in katero najhladnejše?

Najtoplejše leto kot celota je bilo leto 2000, sledi mu leto 2002, najhladneje je bilo leta 1940, v zadnjem obdobju pa leta 1978. Sicer pa od leta 1980 hladnih let pri nas tako rekoč ni več.

Simulacije podnebnih sprememb kažejo, da se bodo temperature zraka do konca tega stoletja v Sloveniji povišale za 3 do 6 stopinj Celzija. Kaj nas čaka, če ne bomo ukrepali?

Do leta 2030 se bodo v Sloveniji temperature zraka predvidoma povečale za 0,5 do 2,5  stopinje Celzija, do leta 2060 pa za 1 do 3,5 stopinj Celzija. Manj zanesljive so napovedi sprememb povprečne količine padavin; razpon je od 10 odstotkov več do 30 odstotkov manj dežja. V naslednjih letih torej lahko pričakujemo še višje povprečne temperature, še bolj sušna poletja in zime z več padavinami kot v preteklosti, če pogostejših ujm niti ne omenjam.

V zadnjih dveh desetletjih je segrevanje ozračja še posebno izrazito. Najbolj so na udaru urbanizirana okolja, zanimivo pa je, da močno naraščanje temperature zraka opažate tudi v visokogorju. Kako to?

Mesta se hitreje ogrevajo zaradi vse večje rabe energije, prometa, rasti prebivalstva … Seveda ti dejavniki lahko zelo hitro zamaskirajo podnebne spremembe. Prav zato nas najbolj skrbi segrevanje visokogorja, kajti meritve, ki so opravljene tam, povedo veliko več o dejanskem stanju ozračja. Na Kredarici, ki nam lahko služi kot dobra ocena splošnega ogrevanja, se je temperatura v zadnjih 50 letih povišala za 1,5  stopinje Celzija. Zato tudi ni nenavadno, da Triglavski ledenik počasi izginja.

Kaj kažejo projekcije: s kakšno hitrostjo se bo ozračje segrevalo v naslednjih letih?

Poglavitno dejstvo je, da podnebnih sprememb ni več možno ustaviti, možno pa bi bilo zmanjšati njihov obseg. V najslabšem primeru bo svet čez dobrih 90 let za kakih 6 stopinj Celzija toplejši, z resnim pristopom in z drastičnimi spremembami življenjskega sloga pa bi stopnjo ogrevanja lahko znižali na 2 do 3  stopinje Celzija.
.
O tem, kdo je kriv za podnebne spremembe, se strokovnjaki še nedavno niste zmogli uskladiti: eni so trdili, da gre za naraven pojav, drugi, da je glavni krivec človek. Zdaj dvomov ni več   k izrazitemu dvigu temperatur naj bi v zadnjih desetletjih največ prispeval prav človek s svojo dejavnostjo.

O, saj so še zdaj skeptiki … ne toliko med znanstveniki kot med ljudmi, ki so kakorkoli povezani z nafto. Ti trdijo, da se ne dogaja nič posebnega, da je vse to del naravnih ciklov. Žal vse meteorološke meritve jasno kažejo drugačno podobo. Vsebnost ogljikovega dioksida v atmosferi je bila pred 200 leti približno 280 ppm, zdaj je 380 ppm. Ljudi na Zemlji je zdaj šestkrat več kot leta 1800, s tem, da zdaj v povprečju vsak Zemljan porabi sedemkrat več energije kot pred dvesto leti. Če pogledamo Slovenijo: pred 40 leti je bilo pri nas približno 120 tisoč avtomobilov, zdaj jih je več kot 850 tisoč, torej sedemkrat več v borih štirih desetletjih. Vse to se še kako odraža v sestavi ozračja in posledično v ogrevanju.

Poleg višjih temperatur je v zadnjih letih tudi vse več ekstremnih vremenskih pojavov: od poplav do suš. So ti neposredno povezani s segrevanjem ozračja?

Žal so. Toplejši atmosferi je na voljo več energije za proženje neurij vseh vrst. Dežuje redkeje, vendar intenzivneje, menjajo se vremenski vzorci: v srednji Evropi je vse več suš, v severni je več poplav, manj je megle in bolj je vetrovno. Vreme namreč ni samo temperatura, temveč splet vseh možnih meteoroloških pojavov.

Število žrtev naravnih nesreč po svetu v zadnjih letih strmo narašča. Zdi se, da se vreme vse bolj spreminja v človekovega sovražnika.

Pri žrtvah in škodi ne gre le za vreme. Gre tudi za našo vse večjo ranljivost. Naj omenim samo napačno prostorsko načrtovanje, nepremišljene posege v okolje, neustrezno gradnjo hiš in splošno podcenjevanje moči narave. Naši dedje so razumno spoštovali naravne zakonitosti, naša generacija pa precenjuje tehnologije, zato jo vreme vedno znova preseneti. Vreme ne sme biti naš sovražnik; z znanjem, s spoštovanjem in pametnim načrtovanjem ga raje izkoristimo sebi v prid.

Slovenija je zaradi svoje lege pogosto območje skrajnih vremenskih razmer. Ali smo ustrezno pripravljeni na morebitne vročinske valove, ujme, poplave in druga nevarna vremenska dogajanja?

Smo in nismo. Imamo sicer službe, ki opozarjajo na ujme, imamo službe za reševanje … nimamo pa nobene strategije dolgoročnega prilagajanja. Še vedno premalo izobražujemo ljudi. Zavarovalniška politika ni jasno začrtana. Kmetje so vajeni državnih odškodnin, toda teh bo vse manj. Po poplavi ali zemeljskem plazu gradimo na istih mestih. Infrastruktura ni dovolj robustna, varčujemo pri gradnjah. Skrajni čas je, da temu naredimo konec.

Kako? Kaj vse bi morali še narediti?

Vse se začne pri strategiji in politični volji. Najprej poglejmo, kje nas vreme največkrat udari. Izkušnje iz preteklosti imamo, torej bi se iz njih lahko učili, saj bo v prihodnje le še slabše. Prvi cilj mora biti čim manj žrtev, kajti človeško življenje je nenadomestljivo. Na drugem mestu je varnost in za njo ekonomija. Zavarovanje bo izredno pomembno, prav tako spremembe v gospodarjenju z vodnimi viri. Zelo malo naredimo za čistejši zrak, ki bi omejil kronične bolezni dihal in ožilja. Zdravstvo bi se moralo še bolje pripraviti na vročinske valove in na nove bolezni, ki jih bodo prinesle podnebne spremembe. Politična volja bi morala delovati v smeri skupnega dela ministrstev za okolje, kmetijstvo, obrambo, zdravstvo in drugih.

V zadnjih letih zdravniki in drugi strokovnjaki prek medijev dokaj redno opozarjajo na nevarnosti poletne vročine. Je tovrstnega obveščanja dovolj ali še vedno premalo?

Upoštevaje načelo previdnosti, trdim, da je v ljudeh še premalo zasidrana zavest, da vreme ne bo več tako, kot je bilo. Zatorej bo dobrodošla vsaka kampanja osveščanja. Pri tem so mediji izredno pomembni, saj ne smejo niti pretiravati niti zmanjševati problema. Država za osveščanje naredi odločno premalo.

V teh počitniških dneh so zlasti aktualna opozorila o škodljivih posledicah pretiranega izpostavljanja soncu. Se vi sončite ali se raje skrivate pred žarki?

Že nekaj let se soncu nastavljam bolj pozimi kot poleti, če se malo pošalim. Ne odobravam solarijev in pomilujem vse, ki zagorelo kožo še vedno enačijo s kakovostnim dopustom ali celo z lepoto in zdravjem. Starše, ki otroke nenadzorovano prepuščajo soncu, naravnost obsojam. Sama imam veliko raje slamnik in ohlapno bluzo kot kreme s še tako visokim zaščitnim faktorjem. No, iz nečimrnosti pa malo sončim noge, priznam.
 
Meteorologi nas dnevno seznanjajo s podatki o UV-indeksu. Kaj natančno pomenijo?

UV-indeks je mednarodno sprejeta mera za moč sončnih žarkov. Spreminja se čez dan ter v odvisnosti od količine oblakov in zemljepisne širine. Lestvica se začenja z 0; višja ko je vrednost, večja je možnost, da bo UV-sevanje škodilo koži in očem ter prizadelo imunski sistem. Na primer: če smo opoldne ob jasnem vremenu na vrhu Kilimandžara blizu ekvatorja, znaša UV-indeks kar 17, pri nas pa lahko opoldne preseže vrednost 8. Če znaša UV-indeks manj kot 2, potrebujemo samo pokrivalo, pri vrednostih 3 do 4 potrebujemo še sončna očala, svetlopolti ljudje pa že zaščitne kreme. Pri vrednostih UV-indeksa od 7 do 9 in visoki stopnji izpostavljenosti pa se najbolje zaščitimo tako, da smo med 10. in 16. uro karseda malo na soncu, torej v senci.

Od česa je odvisna količina UV-žarkov, ki doseže površino Zemlje?

Največ UV-sevanja je v gorah, pri nas ga je do 15 odstotkov več kot na obali. Oblaki seveda močno zmanjšajo UV-sevanje, a ne povsem. Za porjavitev in zadosten odmerek vitamina D zadostuje že količina UV-žarkov, ki jo dobimo v popolni senci na prostem. Prav zato se zavzemam za slamnik ter vsaj še zaščito ramen in zgornjega dela telesa.

Ali se pred močnim ultravijoličnim sevanjem zgolj s kremami sploh lahko učinkovito zaščitimo?

Menim, da se lahko, vendar le, če smo dosledni in disciplinirani. Torej raba najvišjega zaščitnega faktorja in nenehno nanašanje. Kljub kremam pa med 11. in 15. uro ne smemo biti na soncu. Mislim pa, da kreme za živahne otroke in športnike preprosto ne zadostujejo; če že ne zdržijo v senci, naj bodo vsaj primerno oblečeni.

Zaskrbljujoči so tudi podatki o visokih koncentracijah troposferskega ozona, ki je zdravju nevaren. Vrednosti ozona so se v zadnjem stoletju povečale kar za stokrat. Kaj je najbolj prispevalo k temu?

Prizemni ozon je poleti vse večji problem. Povedano zelo preprosto: nastane ob visokih temperaturah zraka, če je zraven še promet ali industrija … V mestih je tako, žal, na vsak vroč dan. Ker se zrak premika in meša, lahko tudi sredi kočevskega gozda ali na Krvavcu izmerimo visoke koncentracije ozona. Z ozonom je prava ironija: pri tleh, kjer ga ne potrebujemo, ga je vse več, v stratosferi, kjer nas je tisočletja ščitil pred UV-sevanjem, pa ga je vse manj.

Ozon ne vpliva slabo le na zdravje ljudi, temveč tudi na rastline. Kakšni so najpogostejši negativni učinki?

Ozon lahko povzroči poslabšanje akutnih bolezni, pospešuje razvoj srčno-žilnih obolenj, draži dihalne poti in oči … skratka, ozon v čezmernih vrednostih je za človeka nevaren. Povečane vrednosti ozona vplivajo tudi na rastline; sami lahko opazite poškodbe listov, zmanjšan pridelek kmetijskih rastlin, tudi propadanje gozda. Vse to težko dokažemo, saj ni sistematičnih opazovanj, vendar pa rezultati raziskav v laboratoriju jasno kažejo na škodljive učinke.

Ali in kako lahko dolgoročno zmanjšamo koncentracijo ozona?

Temperature zraka, žal, ne moremo znižati, lahko pa poleti omejimo promet v mestih in zmanjšamo druge industrijske izpuste. Da bi se izognili škodljivim posledicam za zdravje, ljudem svetujemo, naj bodo v vročih dneh doma. To zlasti velja za otroke, starejše in bolnike. Še bolje bi bilo, če bi Ljubljano, Maribor, Celje in še kako drugo mesto poleti vsaj skupno gledano za okrog dvajset dni preprosto zaprli za promet. Vem, da to zveni utopično in da je sredi turistične sezone težko izvedljivo, toda če želimo zdravje postaviti na prvo mesto, bomo morali storiti tudi to. 


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

narava , poletje , ekologija , vreme , temperature , darja zgonc , varstvo okolja , lučka kajfež bogataj , podnebne spremembe , suša , poplava

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.