Intervju: prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine
Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine (Foto: Diana Anđelič)

Ločiti zdravilca od šarlatana

V Sloveniji smo po dolgih letih polemik in razprav končno dobili osnutek zakona o zdravilstvu, s katerim naj bi uredili doslej povsem nenadzorovano področje različnih metod t.i. komplementarnega zdravljenja. “Resnično je bil že skrajni čas, da uredimo to področje,” pravi predsednik Zdravniškega društva, “saj lahko le z doslednim nadzorom poskrbimo za večjo varnost bolnikov.” Prof. dr. Pavel Poredoš tudi sicer bolnika ves čas postavlja v ospredje, prepričan je, da mora med bolnikom in zdravnikom vladati partnerski odnos, ki temelji na obojestranskemu zaupanju. V primeru morebitnih zapletov je zdravnik dolžan bolniku odkrito pojasniti razloge zanje, v primeru napake pa se mu iskreno opravičiti.

Bili ste med prvimi, ki so pred leti opozarjali na nujnost ureditve nadzora nad delom zdravilcev. Zakonsko ureditev so obljubljali takorekoč vsi dosedanji ministri, zdaj je predlog zakona končno nared. Ste zadovoljni? 

Mislim, da je bil že skrajni čas za zakonsko ureditev zdravilstva. Res je, da smo potrebovali kar nekaj let, a po svoje to lahko razumem. Vprašanje, kako vzpostaviti odnos med  zdravilstvom in šolsko medicino, je namreč izjemno občutljivo, kajti že samo priznanje odnosa pomeni priznanje zdravilstva. Sam sem v imenu Slovenskega zdravniškega društva že pred časom dal pobudo za ureditev tega področja, ki je povsem nepregledno in brez nadzora. In kadar delo ni urejeno in nadzorovano, je lahko škoda, ki nastane, velikanska. Zato je bil, kot že rečeno, resnično že skrajni čas, da zdravilce zavežemo k večji odgovornosti, vzpostavimo nadzor nad njihovim delovanjem in pregled nad financami. Edino na ta način lahko zaščitimo bolnika, kar je tudi najbolj pomembno.

Zakon naj bi med zdravilske dejavnosti uvrstil predvsem tradicionalna zdravilstva, denimo kitajsko in indijsko, ter homeopatijo.  V Sloveniji je sicer preko 1200 ljudi, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi metodami zdravljenja. Katere, če sploh, se vam zdijo sprejemljive ali, bolje rečeno, učinkovite?

Posamezne metode lahko pomagajo, vendar predvsem v smislu izboljšave kakovosti bolnikovega življenja. Akupunktura, denimo, je poznana in priznana že dolga leta, opravljenih je bilo tudi nekaj raziskav, ki so potrdile, da lahko s to metodo odpravimo določene težave, zlasti bolečine. Seveda pa je tudi cela vrsta metod, ki niso preverjene, še več, nekatere so lahko celo škodljive.
 
Zdravilci sami opozarjajo, da so med njimi tudi šarlatani. Kakšne so vaše izkušnje?

Glede na poplavo ponudbe in številne reklame bi rekel, da je raznih kvazi zdraviteljev kar veliko. Samo poglejte, s kakšnimi nastopi vabijo potencialne uporabnike in kakšne tehnike vse ponujajo! Zdi se mi, da je pri marsikomu v ospredju zgolj dobiček. Seveda to ne velja za vse, ločiti moramo mazaštvo od zdravilstva. Zame je mazaštvo nekaj, kar ne temelji na nikakršnih preverjenih postopkih in zato lahko pričakujemo, da bo nastala objektivna škoda, zdravilstvo pa vključuje metode, ki temeljijo na izkušnjah in lahko privedejo do določenega izboljšanja kakovosti življenja.

Po novem zakonu bi osebni zdravnik lahko napisal mnenje o ustreznosti določene zdravilske metode, glede na zdravstveno stanje bolnika. Nekateri zdravniki opozarjajo, da "mešanje" medicine in zdravilstva ni smiselno, prav tako se jim ne zdi prav, da bi zdravnik dajal mnenje o primernosti zdravilske metode. Kaj menite vi?

Šolska oziroma klasična medicina je jasno ločena od zdravilstva, vendar je včasih težko preprečiti, da ne bi prišlo do prehodov iz medicine v zdravilstvo. Zdravnik je primarno poklican, da temelji svoje postopke na metodah, ki so preverjene, dokazano varne in učinkovite, za večino zdravilskih metod pa takšnih dokazov ni. S tega vidika se mi zdi, da bo zdravnik sam pri sebi težko združeval dva postopka, ki temeljita na povsem različnih izhodiščih. Skoraj neizogibno se bo v takih situacijah soočal s konfliktom na osebni ravni ter s konfliktom med različnimi izhodišči. Vsaj v nekaterih primerih bi sicer lahko ugotovil, ali je določena metoda koristna, toda vedeti morate, da je za ugotavljanje primernosti potrebno veliko izkušenj in preverjanj, pa se kljub temu marsikdaj zadeve ne obrnejo tako, kot smo pričakovali.

O zdravstvu nasploh je v zadnjem času veliko govora. Gibanje za ohranitev javnega zdravstva, denimo, opozarja na prekomerno podeljevanje koncesij zdravnikom, kar naj bi vodilo v divjo privatizacijo in celo razpad javnega zdravstva. Kakšna je vaša ocena: so  razmere zaskrbljujoče?

Sam ne vidim nikakršnega tehtnega razloga za alarm. V večini držav je zasebništvo dejstvo in tudi pri nas bomo morali to sprejeti. Javni in zasebni sistem sta v osnovi komplementarna in se ne izključujeta. Natančno pa moramo določiti sistem financiranja in z načrtnim pristopom vnaprej opredeliti, kolikšen bo delež zasebništva na primarnem in sekundarnem nivoju. Terciarni nivo oziroma urgenca pa mora tako ali tako ostati v rokah države, saj bi kakršenkoli drug način najverjetneje popolnoma ohromil celoten sistem. 
Kar pa se strokovnega dela tiče, bi si upal trditi, da je naše zdravstvo na zelo visokem nivoju. Veliko potujem po svetu in lahko vam iz prve roke povem, da naše znanje prav nič ne zaostaja za znanjem kolegov iz drugih držav. Tudi naš zdravstveni sistem je ohranil socialno noto; še več - mislim, da ga ni sistema v svetu, kjer bi bolniki iz javnih sredstev dobivali vsa vitalna zdravila ali najdražje operacije brez dodatnega plačila. Sistem kar dobro deluje, povprečni prispevek, ki ga naši državljani letno namenijo za zdravstvo, je za polovico nižji kot v večini bogatejših zahodnoevropskih držav. Kljub temu, da kupujemo opremo in zdravila po evropskih cenah, vzdržujemo razmeroma visok nivo zdravstvenega varstva, morda nekoliko zaostajamo le pri opremi na posameznih področjih ter pri nekterih vrhunskih storitvah.

Bolniki se pogosto pritožujejo zaradi slabe in pomanjkljive komunikacije. Pravijo, da zdravniki velikokrat nimate časa zanje in jim zato namenjate premalo pozornosti. Kaj lahko odgovorite na te očitke?

Mislim, da imajo bolniki prav. Komunikaciji resnično posvečamo premalo pozornosti. Razlogi za to so v veliki meri povsem objektivni: zdravnikom preprosto zmanjkuje časa. Za enega bolnika imamo na voljo od sedem do osem minut, za temeljit pogovor pa bi jih potrebovali vsaj še enkrat toliko. Bolnika bi morali ustrezno seznaniti z boleznijo, z možnimi zapleti, z načinom zdravljenja in s preprečevanjem bolezni, z zdravili, ki smo mu jih predpisali ... Za vse to bi potrebovali  čas, ki ga pogosto nimamo. Po drugi strani pa so včasih tudi bolniki premalo zainteresirani …

… in še vedno preveč potrpežljivi ter neinformirani, kar seveda prav tako otežuje komunikacijo.

 Tako je. Prav zato mlade zdravnike vztrajno opozarjam, da morajo bolnike, četudi so ti nedejavni in ne sprašujejo, podučiti o bolezni in morebitnih težavah ter o načinu zdravljenja in ustreznem jemanju zdravil, preden zapustijo bolnišnico  Pomembno je, da v medsebojnem odnosu bolnik nastopa kot partner. Zdravnik mu mora predstaviti bolezen in načine zdravljenja, nato pa skupaj izbereta najbolj primerno možnost. Zdravnik je tisti, ki mora stremeti k čim bolj kakovostni komunikaciji, žal pa ga, kot rečeno, pri tem pogosto ovirajo časovne omejitve.

Kako pomemben je medsebojni odnos zdravnika in bolnika?  

Kakovostna komunikacija je temelj za učinkovito zdravljenje, v to sem globoko prepričan. Vsak zdravnik, ki hoče biti uspešen, mora najprej vzpostaviti zaupen odnos z bolnikom. Če med njima vlada zaupanje, bo sodelovanje pri postopkih in nadaljevanju zdravljenja veliko. Če bolnik zaupa zdravniku, bo gotovo skušal storiti vse in še več, da tudi sam prispeva k zdravljenju.

Raziskava je pokazala, da kar polovico Slovencev skrbi, da bodo žrtev zdravstvenih napak v bolnišnicah, 17 odstotkom naj bi se to že zgodilo. Sodeč po teh številkah se zdi, da so napake velik problem, se strinjate?

Ljudje velikokrat ne ločijo med napakami in zapleti. Običajno govorimo o treh skupinah zapletov, ločimo pa jih po njihovih vzrokih. V prvi skupini so zapleti, do katerih pride kljub temu, da so bili upoštevani vsi principi dobre prakse. Organizem se lahko odzove popolnoma drugače, kot je bilo pričakovano. To se dogaja tudi v najbolj vrhunskih ustanovah povsod po svetu, zato je pri nekaterih posegih določen odstotek zapletov že vnaprej predviden. V drugo skupino sodijo zapleti, za katere ni neposredno odgovoren izvajalec oziroma njegovo neznanje, pač pa so posledica slabo organizirane službe. Sem sodijo, denimo, zamenjave postopokov ali zdravil. V tretji skupini pa so napake, ki so posledica nestrokovnosti, neznanja ali malomarnosti. Na prvo skupino zapletov ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na drugo in tretjo. Zaplete, ki sodijo v ti dve skupine, namreč lahko z izboljšanjem zdravstvene organizacije službe, stalnim izobraževanjem in povečanim strokovnim nadzorom v precejšnji meri omejimo.

Se vam zdi, da so zdravniške napake pri nas še vedno tabu tema?

Vedno manj. Zdi se mi, da na splošno to ne velja več. Sodnih postopkov je sicer še razmeroma malo, kljub temu pa je med zdravniki vse več zavedanja, da so tudi zapleti del našega dela. Sam sem prepričan, da bi bilo pritožb bistveno manj, če bi zdravnik odkrito povedal, kaj se je zgodilo. Vsak zdravnik je dolžan bolniku pošteno pojasniti vzroke za zaplete in se mu, če je zanje kriv on, takoj iskreno opravičiti. Stvari ne smemo skrivati in pometati pod preprogo, ampak moramo neposredno in čim prej podati čim bolj objektivno mnenje.

Med zdravniki je to poletje precej razburjenja povzročila informacijska pooblaščenka. Njen vpogled v zdravstveno dokumentacijo predsednika države Janeza Drnovška in evropskega poslanca Lojzeta Peterleta je v vaših vrstah sprožil precejšen odpor. Zakaj ste se odzvali tako silovito?
 
Varovanje bolnikove zasebnosti in skrivnosti je ena temeljnih pravic zdravstvenih delavcev. Kot sem že dejal, je temelj odnosa med zdravnikom in bolnikom zaupanje, osnova zanj je molčečnost, ki je ne smemo kršiti. Vpogled v dokumentacijo ima lahko samo tisti, ki mu bolnik zaupa in ga za to tudi pooblasti, vse ostalo je nesprejemljivo. Prav tako se mi zdi nedopustno, da bi po bolnikovi dokumentaciji brskal zdravnik, ki nima nič opraviti s postopkom zdravljenja.  Skratka, če že obstajajo potrebe in razlogi, naj pooblaščenka predhodno pridobi soglasje bolnika. To je naša temeljna etična norma in na ta način ščitimo interes bolnika, ki je tu primarnega pomena.

Pooblaščenka se je letos ukvarjala še z enim odmevnim primerom v zdravstvu: s kliničnim preizkušanjem zdravil. Ali lahko zagotovite, da le-to pri nas poteka varno?

Preizkušanje zdravil ima več faz. Začne se v tovarni, kjer proizvajalci zdravila preizkušajo na živalih, merijo neželene učinke in pozitivno delovanje. Ko ugotovijo, da substanca ni potencialno nevarna, jo preizkusijo na prostovoljcih. Tretja faza so klinične raziskave, ki se opravljajo na manjših skupinah bolnikov, v četri fazi pa preverjamo delovanje že registriranih zdravil in tega je pri nas tudi največ. Preverjanje vključuje pogostejše kontrolne preglede in krvne raziskave, kar pomeni, da je varnost še večja kot pri vsakdanjem predpisovanju zdravil.

Kljub temu so zlorabe ljudi v raziskovalne namene možne?  

Zlorabe so seveda možne in v svetu poznamo nekaj takih primerov, a pri nas ne. O zlorabi govorimo, kadar bolnika ne obvestimo in mu ne predstavimo morebitnega tveganja. Bolnik, ki ga želimo vključiti v raziskavo, mora namreč dati pristanek, obveščen mora biti o poteku dogajanja ter podrobno seznanjen z vsemi možnimi nevarnostmi. Vsakršno nenamensko zbiranje podatkov, ki ne služi zdravljenju, je neetično.

Slovenci smo znani po tem, da radi kopičimo zdravila. Doma imamo skoraj pol milijona zdravil, ki imajo še veljaven rok uporabnosti. Kako preprečiti tovrstno “razmetavanje”? 

V slovenskih gospodinjstvih je okoli 470.000 zdravil s še veljavnim rokom, ki jih najbrž ne bomo nikoli porabili. To je seveda ogromno, kot je ogromna tudi škoda, ki nastaja zaradi tega. V denarju to pomeni približno milijardo tolarjev letno, ki bi jih lahko porabili za več kot 400 operacij srca. Kako preprečiti to kopičenje zdravil? Najprej s spremembo odnosa. Eden od razlogov za tako nespoštovanje do zdravil tiči namreč v dejstvu, da so zdravila navidez brezplačna. Ker ni konkretnega plačila ali doplačila, si ljudje preprosto kopičijo zaloge in včasih celo silijo zdravnike, naj jim pišejo recepte.
 
Ali zdravniki predpisujete preveč zdravil?

Ne, število receptov na prebivalca pri nas ne odstopa, v povprečju je celo manjše od primerljivih evropskih držav. Večja težava je v tem, da bolniki zdravil ne jemljejo v skladu z navodili. Bodisi jih zdravniki ne podučijo dovolj ali pa ravnajo preveč brezskrbno in po svoje.

Kar sto tisoč Slovencev, predvsem starejših, jemlje več kot pet zdravil hkrati. To najbrž pomeni, da so možnosti za neželene učinke večje?

Pri ljudeh, ki jemljejo več kot pet zdravil hkrati, je kar 80 odstotkov možnosti za neželene učinke. Zato mislim, da bi se morala stroka organizirati in začeti razmišljati, kako bolj racionalno razporejati zdravila. Sam se še dobro spomnim predstojnika, ki me je vztrajno opozarjal: če predpišeš več kot tri zdravila, se moraš vprašati, ali si na pravi poti.

Zdi se, da se še vedno premalo zavedamo, kako nevarno je lahko neprimerno jemanje zdravil. 

Res je, nenazadnje to potrjuje tudi dokaj veliko število hospitalizacij zaradi zapletov, povzročenih z neustreznim jemanjem zdravil. Zdravila niso samo nekaj koristnega, lahko so zelo nevarna, če jih ne uporabljamo v predpisanem odmerku ali pa če jim preteče rok uporabe. Nepravilno jemanje zdravil je lahko usodno, katastrofalne posledice ima lahko tudi izmenjavanje zdravil med sorodniki, zato je prav, da ljudi naučimo varno in pravilno uporabljati zdravila. Osveščanje o pravilni rabi zdravil se mora začeti že v šolskih klopeh in nadaljevati skozi  vsa življenjska obdobja. Le na ta način bomo zmanjšali stroške in se izognili nepotrebnim hospitalizacijam.

Galerija

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine Diana Anđelič

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine Diana Anđelič

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine Diana Anđelič

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki