Intervju: asist. mag. Tomaž Čakš, dr. med.

Asist. Mag. Tomaž Čakš, dr. med., nacionalni sodelavec SZO za tobak
Asist. Mag. Tomaž Čakš, dr. med., nacionalni sodelavec SZO za tobak (Foto: Diana Anđelič)

Ni varnega kajenja

"Ni varne cigarete in ni varnega kajenja!" opozarja mag. Tomaž Čakš, nacionalni sodelavec Svetovne zdravstvene organizacije za tobak. Opozorilu dodaja številke: v Sloveniji vsako leto za posledicami kajenja umre skoraj 3000 ljudi, desetina od teh je nekadilcev, ki pa so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu. Da bi ublažili škodljive posledice pasivnega kajenja, so se na Ministrstvu za zdravje odločili, da spremenijo obstoječi zakon o omejevanju porabe tobačnih izdelkov in bolj dosledno omejijo kajenje. Po novem bo tako prepovedano kaditi v vseh javnih zaprtih prostorih, starostna meja za nakup in prodajo tobačnih izdelkov pa bo polnoletnost.

Ministrstvo za zdravje je januarja poslalo v javno razpravo predlog sprememb protikadilskega zakona, ki še bolj dosledno omejuje kajenje. Zakaj potrebujemo nov, strožji zakon?

Zakon, ki smo ga sprejeli leta 1996 in je takrat veljal za enega najboljših v Evropi, je, kot ugotavljamo zdaj, v marsičem pomanjkljiv. Kot dokaj neučinkovita se je izkazala delitev prostorov na kadilski in nekadilski del, saj zgolj z napisi "kajenje prepovedano" in "kajenje dovoljeno" ni mogoče narediti kaj prida. Brez fizične ločitve prostora preprosto ni mogoče preprečiti prehajanja dima; to je približno tako, kot če bi v enem delu bazena dovolili uriniranje, v drugem pa ga prepovedali – in potem pričakovali, da bo v enem delu bazena voda ostala čista … Čista iluzija!
Poleg tega smo ugotovili, da je nadzor nad izvajanjem zakona pomanjkljiv, če ne skorajda nemogoč. V marsikaterem lokalu so nekadilski del zelo omejili, ponekod celo na eno samo mizo. Izkazalo se je tudi, da smo precenjevali učinkovitost klimatskih naprav. Četudi so še tako dobre, ne morejo povsem odstraniti škodljivih delcev, ki se izločajo s tobačnim dimom.

Slovenija ima v primerjavi z drugimi evropskimi državami sorazmerno majhno število kadilcev. V zadnjih letih se je njihovo število zmanjšalo za dodatnih 16 odstotkov, tako da danes kadi še slaba četrtina ljudi. Je to predvsem posledica zakona, ki smo ga uvedli pred dobrim desetletjem?

Zakon je papirnata stvar in samo z zakonom ne bi dosegli veliko. Zelo pomembno je, da smo v letu pred in med sprejemanjem zakona v javnosti sprožili razprave o škodljivosti kajenja. Ljudi smo intenzivno seznanjali s škodljivimi posledicami kajenja in jih ozaveščali o učinkih tobačnega dima na zdravje. Marsikdo o tem sploh ni razmišljal, tudi na zdravniških pregledih pogosto o kajenju sploh niso spraševali. Javna razprava je prispevala, da se je ta trend obrnil in da zdaj razmišljamo drugače. Res pa je, da smo po začetni evforiji nekoliko popustili, kar se je najslabše odrazilo na mladi populaciji. Najnovejši podatki namreč kažejo, da je v zadnjem med mladimi času vse več kadilcev.

Splošna stopnja ozaveščenosti je dokaj visoka: vsi vemo, da je kajenje škodljivo in da so posledice lahko zelo hude. Kljub temu tovrstna opozorila pri mladih ne zaležejo. Zakaj ne?

Mladega človeka opozorila o dolgoročnih škodljivih vplivih na zdravje ne zanimajo pretirano. Ko človek odrašča in se začne osamosvajati, se upira vsemu, kar je staro. Pri tem uporablja različne poti, tudi napačne. Če mladim kaj prepoveš, bo to zanje   pogosto prav zaradi prepovedi   še bolj privlačno. Dokaj zvito pobudo je pred časom dal znani proizvajalec cigaret Philip Morris: predlagali so posebne akcije, namenjene mladi populaciji, s katerimi bi jim sporočali, da je kajenje samo za odrasle. Kaj lepšega?! Če mladim povemo, da je nekaj samo za odrasle, jih bo to še bolj pritegnilo! Nasploh igra oglaševanje v današnjem času posebno igro. Tobačna industrija je zaradi omejitve neposrednega oglaševanja cigaret poiskala nove agresivne oblike oglaševanja ter svoja sredstva in napore usmerila drugam, v glasbeno industrijo, videospote, filme … Samo poglejte si zadnjega Jamesa Bonda: prejšnji Bondi ne kadijo, zadnji pa!

Za koliko bi z dodatnimi omejitvami še lahko zmanjšali število kadilcev?

Upamo, da bomo z novimi ukrepi vsaj za nekaj odstotkov znižali kajenje pri mladih. Največ pričakujemo od prvih mesecev, izkušnje od drugod, denimo iz Italije, namreč kažejo, da je v prvem letu prenehalo kaditi približno pol milijona ljudi. Med njimi je bilo največ tako imenovanih vedenjskih oziroma socialnih kadilcev, ki so prej kadili povečini v lokalih. Takega kadilca spodbuja h kajenju okolje; če spodbudnega okolja ni več, je verjetnost, da bo prenehal kaditi, veliko večja. In na to računamo tudi pri nas.

Po novem bo prepovedano kaditi v javnih in delovnih prostorih; tudi posebnih, kadilcem namenjenih ločenih prostorov, kot smo jih vajeni zdaj, ne bo več. Kadilci opozarjajo, da gre za diskriminacijo. Kaj jim odgovarjate?

Namen našega dela ni prepovedovati kajenja, naš glavni cilj je zaščita zdravja. Ljudje preživimo v notranjih prostorih več kot 90 odstotkov časa; če so ti prostori polni dima, je jasno, da je naše zdravje ogroženo. Želimo očistiti prostore in s tem zaščititi ljudi. Tu nikakor ne gre za diskriminacijo! Če že kdo, so diskriminirani nekadilci. Vsakdo ima pravico do kajenja: odločitev, ali se boš zastrupljal s cigaretami ali ne, je povsem osebna odločitev. Vprašanje je sicer koliko je ta odločitev svobodna, glede na to, da pri odvisnosti (in kajenje je odvisnost!) težko govorimo o svobodni izbiri.

Gostince skrbi, da bodo bolj restriktivni ukrepi povzročili slabši obisk v lokalih. Je njihova bojazen upravičena?

Izkušnje drugih držav kažejo, da je ta bojazen odveč. Še več, strožji protikadilski ukrepi so ponekod celo prispevali k povečanju prometa v lokalih, saj so vanje začeli zahajati tudi nekadilci, ki prej zaradi motečega dima tega niso počeli. Na Irskem se je v prvih mesecih po sprejetju zakona obisk v restavracijah povečal, v pubih pa je sprva upadel za približno šest odstotkov, nato pa se je na račun novih gostov znova povečal.

Po obdobju družbene sprejemljivosti se zdi, da zdaj ves svet bije boj proti tobaku oziroma cigaretam. Kaj se je spremenilo?

Raba tobaka je bila sprva zelo omejena. Potem ko ga je Kolumb prinesel čez ocean, naj bi ga prvi začel uporabljati francoski veleposlanik na portugalskem dvoru. Do 19. stoletja so tobak uporabljali le v nekaterih kadilskih klubih, široke porabe še ni bilo, prav tako ne odvisnosti. Leta 1880 so naredili prvo cigareto, ki se je v obdobju svetovnih vojn hitro razširila med vojaki. Delež kadilcev se je močno povečal tudi neposredno po drugi svetovni vojni, ko je marsikje primanjkovalo hrane, cigaret pa je bilo v izobilju. Po drugi svetovni vojni je bilo kajenje izredno razširjeno, kadilo se je povsod, nihče niti pomislil ni na morebitno ogrožanje zdravja. Prva odkritja o nevarnosti tobačnega dima so bila šokantna, tobačna industrija jih je skušala prikriti, toda stvari so počasi začele prihajati na plan.

Zakaj je cigareta tako nevarna? Kaj vsebuje?

V cigareti je več kot 4 tisoč kemičnih snovi, od tega je vsaj 40 rakotvornih in več kot 250 drugače strupenih. Glavne sestavine cigarete so nikotin, ogljikov monoksid in kancerogene snovi.

Nikotin povzroča zasvojenost, potrjujejo dokazi, ki jih zbirajo znanstveniki, tobačna industrija pa to ves čas vztrajno zanika.

Zasvojenost s tobakom danes uvrščamo med duševne in vedenjske motnje, povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi. Zasvojenost povzroči nikotin, ki po receptorjih potuje v možgane in prek nevrotransmitorjev sprošča serotonin, adrenalin in druge psihoaktivne snovi. Tobačna industrija je dolgo zanikala tako dokaze o zasvojenosti s kajenjem kot tudi ugotovitve o rakotvornosti cigaret. Grozljive ugotovitve so dolga leta skrivali pred javnostjo. Šele ko je prišlo do prvih tožb, so morali razkriti raziskave, hkrati s tem pa so prišle na dan zgodbe o najrazličnejših oblikah novačenja ljudi, celo otrok v šolah.

Odvajanje od cigaret je torej enako odvajanju od vsake druge zasvojenosti?

Načeloma da, vendar se vsakdo odziva po svoje. Medtem ko se nekateri spopadajo s hudimi odtegnitvenimi sindromi, jih drugi sploh ne občutijo. Lahko se tudi zgodi, da se isti človek različno odziva na vsak nov poskus odvajanja.

Več kot polovica kadilcev želi prenehati kaditi. Enim uspe hitro in brez težav, drugim ne. Od kod te razlike?

Ena od teorij pravi, da so pri tem ključne genetske zasnove. Pri nekaterih ljudeh se dopamin razgradi hitreje, zaradi česar hitreje potrebujejo nov odmerek nikotina, ki ga sprošča. Takšni ljudje se težje odpovejo cigaretam. Zelo pomemben dejavnik je tudi starost pri začetku kajenja: bolj zgodaj ko človek začne kaditi, težje se odvadi. Če otrok začne kaditi pri desetih letih, bo kot odrasli pri štiridesetih težko kar nenadoma nehal. Kar zadeva spol, so raziskave pokazale, da ženske običajno težje opustijo kajenje, prav tako je več žensk med deležem kadilcev, ki ne namerava prenehati kaditi.

Ali vsakdo lahko preneha kaditi?

Prepričan sem, da lahko vsakdo preneha kaditi.

Kaj svetujete kadilcem, ki se nikakor ne morejo odvaditi, pa si to želijo. Kam naj se obrnejo: naj verjamejo prodajalcem najrazličnejših tabletk in obližev, naj upoštevajo nasvete časopisnih svetovalcev ali poiščejo pomoč strokovnjakov?

Vsaka pomoč je dobrodošla. Kadilci, ki želijo nehati, lahko preizkusijo različne načine opuščanja kajenja, pomembno je le, da ne obupajo, četudi jim to prvič, drugič ali tretjič ne uspe. Najpomembneje pa je, da se najprej vsakdo sam odloči, da zares želi nehati, kajti prisiliti ga ne more nihče.

Je bolje prenehati na mah ali počasi zmanjševati število cigaret?

Pri opuščanju kajenja so uspešnejši ljudje, ki naenkrat opustijo cigarete. Kadilci, ki zmanjšujejo število cigaret, pogosteje ne dosežejo cilja. Poleg tega škatlica cigaret in vžigalnik pomenita nenehno skušnjavo, zato ju je najbolje odstraniti. Kajenje pogosto spodbujajo tudi nekateri rituali, kot je, denimo, pitje kave, zato je bolje, če se jim izognemo. Enako velja za zakajene lokale, ki ljudi spodbujajo h kajenju.
Vsakdo si mora najti sebi najustreznejši način. Posameznik sam najlažje ugotovi, kakšen je njegov način kajenja, kdaj in kje mu najbolj prija kaditi ipd. Na tej osnovi naj si nato izdela načrt, kako se izogniti okoliščinam, ki ga spodbujajo h kajenju.

Ali lahko bivši kadilec postane nekadilec oziroma ali je možno sledi kajenja povsem "izčistiti" iz telesa?

Po desetih, petnajstih letih nekajenja se nevarnost za nastanek srčno-žilnih in rakastih obolenj znatno zmanjša oziroma se izenači s stopnjo ogroženosti, ki velja za nekadilce. Drugače je pri posameznih pljučnih boleznih oziroma okvarah, ki jih ni možno ozdraviti, vendar tudi v teh primerih lahko z opustitvijo kajenja pomembno vplivamo na pljučne funkcije, ki bi se sicer znatno poslabšale.

Katere so najpogostejše bolezni, povezane s kajenjem?
 
Na prvem mestu je pljučni rak. Kar 90 odstotkov te zelo hude in težke bolezni povzroči tobak. V Sloveniji se je rast te vrste rakavega obolenja med moškimi ustavila pri približno 17 odstotkih, med ženskami pa še narašča, saj je med njimi več kadilk. Pljučni rak se vse hitreje širi v nerazvitem svetu; na Kitajskem, kjer kadi 60 odstotkov moških, v naslednjih letih pričakujejo pravo epidemijo.
Kajenje je pomemben dejavnik za razvoj bolezni ožilja, kot sta srčni infarkt in možganska kap, za katerimi zdaj umre največ ljudi. Zelo problematična je tudi kronična obstruktivna pljučna bolezen, ki jo v 75 odstotkih primerov povzroči prav tobak. Te bolezni se ljudje dolgo sploh ne zavedajo, saj navadno mislijo, da težko dihajo zaradi slabe telesne pripravljenosti. Potem so tu še številna druga rakasta obolenja, ki so tudi posredno povezana s kajenjem.

Do pet cigaret na dan ne škoduje, so prepričani nekateri. Se strinjate z njimi?

Nikakor ne. Ni varnega kajenja in ni varne cigarete! Drži pa, da je nevarnost za nastanek bolezni nekoliko manjša, če kadimo manj.

Za posledicami kajenja umirajo tako kadilci kot nekadilci. Kako tvegano je pasivno kajenje?

Pri človeku, ki živi v okolju, v katerem je izpostavljen cigaretnemu dimu, se nevarnost za nastanek bolezni srca in ožilja ter pljučnega raka poveča za 20 do 30 odstotkov. To je precejšnje tveganje. Po nekaterih podatkih naj bi v Sloveniji zaradi bolezni, povezanih s kajenjem, vsako leto umrlo več sto nekadilcev. Pasivno kajenje sproži tudi številne akutne težave, od razdraženosti oči do napadov astme. Raziskave, ki so jih opravili na Škotskem, so pokazale, da se je po prepovedi kajenja v zaprtih prostorih število dražečih napadov astme zmanjšalo z 80 na 40 odstotkov. Torej še en podatek več, ki govori v prid napovedanim spremembam zakonodaje!

Strožje protikadilske ukrepe sprejemajo v večini evropskih držav, kajenje so omejili tudi v ZDA, kjer so tobačni lobiji še posebej močni. Kljub temu bi bilo najbrž iluzorno pričakovati, da se bo tobačna industrija kar tako odrekla zaslužku.

Tobačna industrija se zagotovo ne bo zlahka odrekla zaslužku, to je dejstvo. Zato ni naključje, da v zadnjem času opažamo porast deleža kadilcev v revnejših državah. Medtem ko so tudi v deželah, kjer so doma močna tobačna podjetja, denimo v ZDA Philip Morris ali British American Tobacco, sprejeli nekatere ukrepe in zmanjšali število kadilcev, se delež kadilcev zelo povečuje drugod po svetu. To pomeni, da se tobačna industrija usmerja na druge trge. Predstavniki ameriške tobačne industrije so se, potem ko so doma izgubili nekaj velikih tožb, očitno dogovorili, da ne bodo več pritiskali na domači trg, zato so denar začeli iskati drugje, pretežno v manj razvitih državah.

Galerija

Asist. Mag. Tomaž Čakš, dr. med., nacionalni sodelavec SZO za tobak Diana Anđelič

Asist. Mag. Tomaž Čakš, dr. med., nacionalni sodelavec SZO za tobak Diana Anđelič

Asist. Mag. Tomaž Čakš, dr. med., nacionalni sodelavec SZO za tobak Diana Anđelič

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki