Intervju: Mojca Tomc, dr. med., spec. družinske medicine, Moja zdravnica 2007

Moja zdravnico 2007 - Mojca Tomc, dr. med., spec. družinske medicine
Moja zdravnico 2007 - Mojca Tomc, dr. med., spec. družinske medicine (Foto: Diana Anđelič)

Odprta, topla in nasmejana

"Pri delu skušam biti umirjena, čeprav je čakalnica običajno polna. Dopovedujem si, da ne smem hiteti, da si moram vzeti čas in bolniku pozorno prisluhniti. In ko včasih ob koncu delavnika, ki sem ga podaljšala za uro, dve ali tri slišim prijazno vprašanje: »Le kako vam uspe ohraniti nasmeh?«, je utrujenost v trenutku pozabljena," pravi dr. Mojca Tomc, splošna zdravnica iz Črnomlja, ki so jo bralci Vive in lokalnih radijskih postaj ter časopisov izbrali za Mojo zdravnico 2007.

Najprej seveda čestitke! Vas je priznanje, ki so vam ga z izborom za zdravnico leta izrazili vaši bolniki, presenetilo?

Da, bila sem presenečena, a hkrati tudi zelo vesela.

Ankete kažejo, da nasploh bolj zaupamo splošnim zdravnikom kot specialistom. Kaj menite, zakaj je tako?

Splošni zdravniki bolnika obravnavamo celostno, kontinuirano in dolgoročno; to zlasti velja za manjše kraje, kjer se ljudje dobro poznamo. Običajno smo bolniku najbolj dostopni, zdravimo ga v ordinaciji in občasno tudi na domu. Pri oceni zdravja upoštevamo telesne, duševne in socialne dejavnike, saj v večini primerov poznamo okolje, v katerem bolnik živi in dela. Stalen stik nam omogoči, da za vsakega posameznega bolnika najdemo najustreznejšo obliko ukrepanja. Vse to tudi bolnika navdaja z več zaupanja.

Zdravniki splošne medicine ste običajno ljudem najbližje, k vam prihajajo z najrazličnejšimi težavami. Področje vašega strokovnega dela je zato precej široko, zdi se, da se morate spoznati tako rekoč na vse.

Drži. Bela krajina leži na obrobju Slovenije. Od najbolj oddaljene vasice do novomeške bolnišnice potrebuješ z urgentnim vozilom več kot eno uro vožnje po ovinkastih cestah. Vsi zdravniki, ne glede na naše specializacije, smo enakovredno vključeni v urgentno službo. To od nas zahteva široko znanje, izkušnje in odgovornost. V dežurstvu porodiš dojenčka, defibriliraš bolnika v srčnem zastoju, rešiš šokovno stanje, nemara dihalno stisko − ali pa se odzoveš na prometno nesrečo. V ambulanti se ukvarjaš s trpinčeno ženo, z otroki in njihovimi težavami, a tudi z vsakodnevnimi respiratornimi infekti in vrsto drugih najrazličnejših težav. Vse to so raznoliki čari dela v splošni medicini, čari, zaradi katerih je lepo biti zdravnica v Beli krajini.

Kaj storite, ko se srečate s problemi, ki jim sami niste kos?

V takšnih primerih se pogovorim s kolegi v zdravstvenem domu, po potrebi pokličem tudi specialiste novomeške bolnišnice in drugih centrov ter se z njim posvetujem po telefonu.

Kakšne bolezni prevladujejo v Beli krajini, kaj denimo najbolj tare vaše bolnike?

Pri prvih obiskih pri zdravniku prevladujejo bolezni dihal, degenerativna obolenja skeletno-mišičnega sistema in bolezni srčno-žilnega sistema, v porastu so tudi poškodbe in alergijska obolenja. Zdi se nam, da je vse več onkoloških bolnikov, čeprav po statističnih podatkih ne izstopamo v slovenskem merilu. Poudarila bi še alkoholizem, ki je v naših vinorodnih krajih zelo pereč. Občasno opazimo višjo stopnjo absentizma, ki je povezana s slabimi gospodarskimi razmerami.

Ali ljudje prihajajo k vam po nasvet tudi zaradi težav, ki niso neposredno povezane z zdravjem?

V Beli krajini smo vsi prebivalci bolj povezani. Odnosi so pristni, odprti in zdravnik je pogosto socialni delavec, svetovalec, posrednik v odnosih …

Kako jih pripravite, da odkrito spregovorijo o svojih problemih?

Z bolniki poskušam vzpostaviti odprt odnos, predvsem pri delu z mladostniki si prizadevam biti karseda spontana. Včasih jim postrežem s kakšno svojo bridko življenjsko izkušnjo in jim tako pokažem, da smo ljudje resda raznoliki, da pa smo si tudi podobni, ko se znajdemo v kriznih situacijah. Ko se začnemo o težavi pogovarjati, jo s tem že rešujemo.

Kako pomembno je zaupanje med zdravnikom in bolnikom?

Enid Balint poroča o tako imenovanem »preblisku« − trenutku nadvse intenzivnega in tesnega stika med zdravnikom in bolnikom, ki vpliva na vse poznejše dogajanje med njima. Trudim se, da bi ga doživela s čim več svojimi bolniki. Rada jih imam, vanje se skušam čim bolj vživeti, jih razumeti in spoštovati. Brez zaupanja ne moreš graditi kakovostnega odnosa.

Bolniki se pogosto pritožujejo, da se zdravnikom preveč mudi. Kaj pravijo vaši bolniki: si vzamete dovolj časa zanje?

Pri delu skušam biti umirjena, čeprav je čakalnica običajno polna. Dopovedujem si, da ne smem hiteti. Problem preobremenjenosti rešujem s podaljševanjem delavnika. Včasih se najde bolnik, ki ob koncu delavnika, ki sem ga podaljšala za uro ali dve, pripomni: »Le kako vam uspe ohraniti nasmeh?« Takrat je utrujenost v trenutku pozabljena.

Podaljšan delavnik je, domnevam, prej ustaljena praksa kot izjema.

Res je. Moj delavnik se začne ob 7.30 in naj bi trajal do 14.30, vendar se skorajda ne spomnim, kdaj se mi je to nazadnje zgodilo. Skrbim namreč za skoraj 3000 bolnikov, zato se moj delavnik vsak dan podaljša za uro, dve ali celo tri. Če urgentne in dežurne službe niti ne omenjam … Težava majhnih in odmaknjenih zdravstvenih domov je pomanjkanje kadrov. Že leta v zdravstvenem domu pogrešamo dva zdravnika; tako si delo razdelimo vsi zaposleni in pri tem pogosto izgorevamo.

Kako usklajujete številne obveznosti v službi s tremi najstniki doma?

K sreči imam zlata starša, ki mi ves čas stojita ob strani ter veliko naredita zame in za moje otroke. Ker so otroci najstniki, ni vedno lahko, vendar se trudimo, da bi z ljubeznijo premagali težave.

Vam ostaja kaj časa zase?

Kadar nisem v službi, sem z otroki, zaradi česar zase nimam prav veliko časa, zato ga takrat, ko ga imam, skušam čim bolj polno izkoristiti. Zjutraj vstajam zgodaj, da sem lahko nekaj časa sama s seboj. Če le utegnem, grem teč v naravo, rada rolam, kolesarim, igram klavir in harmoniko, poslušam glasbo, zvečer pa veliko berem.

Življenja in navade mladostnikov dobro poznate, saj se z njimi ukvarjate doma in v službi − kot šolska zdravnica. Je odnos mladostnikov do zdravja drugačen, kot je bil v preteklost, denimo v času vaše mladosti?

Dandanes veliko govorimo o tem, kakšen naj bi bil odnos mladostnikov do zdravja, veliko se govori o zdravem prehranjevanju, gibanju, duhovnem razvoju … Toda v praksi, žal, ugotavljam, da je vse več otrok čezmerno prehranjenih, da narašča število motenj hranjenja, da je med mladimi veliko kadilcev, narašča tudi število mladostnikov, ki zlorabljajo alkohol in prepovedane droge. Mladi se premalo gibljejo in v ambulanto prihaja vse več šolarjev s psihičnimi težavami. Na področju dela z mladimi bo, po moji oceni, treba postoriti še veliko, predvsem s prenovljenimi preventivnimi programi, in sicer že v zgodnejšem obdobju njihovega razvoja.

Ali ljudje dovolj skrbimo za svoje zdravje? Kakšne so vaše izkušnje?

Prepričana sem, da ljudje še vedno premalo skrbimo za zdravje. Pogosto se tega, kako veliko vrednoto smo izgubili, zavemo šele tedaj, ko zbolimo. V zdravstvenih domovih potekajo številne delavnice o zdravem življenjskem slogu, o tem se veliko piše in govori, tako da se miselnost ljudi v zadnjem času vendarle premika v pravo smer, čeprav zelo počasi.

V zadnjem času smo slišali veliko kritičnih besed na račun zdravstva. Kako ocenjujete sedanje razmere?

Menim, da razmere niso kritične. Smo na poti sprememb v zdravstvu, ki prinašajo novosti. Počakajmo, kaj nam bo prinesel čas. Proces privatizacije naj bi potekal dobro nadzorovano, ohranjala naj bi se sodelovanje ter partnerstvo med zasebnim in državnim zdravstvom. Četudi se bo nadaljeval razmah privatizacije, menim, da bodo na primarni ravni morali ostati nekakšni zdravstveni domovi, ki bi združevali zasebnike. Potrebni bodo skupni programi za urejanje dežurne službe in preventivnih dejavnosti. Zdravstveno varstvo otrok in mladine je dobro urejeno; škoda bi ga bilo razrušiti.

Vas je kdaj zamikala zasebna praksa?

Zaradi preobilice dela preprosto nimam časa, da bi razmišljala o ekonomskih, pravnih in organizacijskih vidikih svojega poklica. Tudi zato ostajam v javnem zavodu, tako kot večina mojih kolegov. Najbrž pa je tudi moj značaj takšen, da imam premalo pobude za tovrstno odločitev (smeh).

Galerija

Moja zdravnico 2007 - Mojca Tomc, dr. med., spec. družinske medicine Diana Anđelič

Moja zdravnico 2007 - Mojca Tomc, dr. med., spec. družinske medicine Diana Anđelič

Moja zdravnico 2007 - Mojca Tomc, dr. med., spec. družinske medicine Diana Anđelič

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Vsi Viva strokovnjaki