Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: dr. sci. med. Janez Rugelj, dr. med.

Veliki izzivalec slovenske psihiatrije

Dr. sci. med. Janez Rugelj je v javnosti najverjetneje najbolj znan slovenski psihiater. Ne le zaradi uspešne tridesetletne terapevtske prakse, temveč tudi (oziroma predvsem) zaradi izjav v medijih, s katerimi marsikomu dviguje krvni tlak. Sam o sebi pravi, da ni klasični zdravnik, še manj psihiater; meni, da se je v desetletjih dela izoblikoval v specialnega inženirja za spodbujanja lagodnih, nesrečnih, izrinjenih in zakompleksanih ljudi. Ljudi v stiski skuša z lastnim zgledom usmeriti na pot elitizma in samouresničevanja. Dr. Rugelj je avtor več knjig o alkoholizmu in urejanju "ljudi v duševni stiski" ter ponosni lastnik izjemne knjižnice, v kateri hrani obsežno dokumentacijo o različnih odvisnostih ter približno deset tisoč knjig.
Obdajajo vas knjige, več kot deset tisoč jih imate tu, v svoji knjižnici. Branje ima pomembno mesto tudi v vaših terapevtskih programih. Koliko pa berete vi?

Preberem vsaj dve knjigi na teden. Poleg tega redno spremljam 85 domačih in tujih časopisov ter revij.


To je kar veliko branja ...

Seveda. Ampak vedeti morate, da strokovne knjige človek prebere hitro, saj kmalu ugotovi, kaj je novega in čemu se mora natančneje posvetiti.

Kaj pa leposlovje?

Z leposlovjem sem bil obseden v mladosti. Zdaj opažam, da so pisci znatno manj izkušeni kot jaz, njihovi stiki z ljudmi so v primerjavi z mojimi veliko manj globoki, zato je njihovo pisanje slabše od mojega videnja. Pravzaprav ne poznam nobenega pisatelja, ki bi me lahko popolnoma nasitil. Takšnih izpovedi in doživetij, kot jih meni zaupajo ljudje v programu, namreč v sebi nima noben pisatelj.

Kakšne knjige priporočate svojim bolnikom?

Filozofske, sociološke, poezijo ... Saj veste, ljudje, ki (po P. Sloterdijku) niso s strastjo brali debelih pisem filozofov, literatov in zgodovinarjev, sploh nimajo možnosti, da bi se v tej civilizaciji učlovečili. Z izjemo filozofov in posameznih družboslovcev le redko kateri Slovenec pozna filozofijo, in kdor je ne pozna, se ne zna izražati oziroma razodeti. Zato svojim bolnikom pravim: "Poslušajte, če že greste k psihiatru, morate znati natančno razložiti svoje težave, če ne - pojdite k veterinarju ali na opazovanje v psihiatrično kliniko, kjer vam bodo povedali, kaj je s tem, česar ne znate razložiti!" Bolnikom za vsako trimesečje priporočam približno petnajst socioloških, filozofskih in seksoloških tekstov, poleg tega morajo vsak teden prebrati katerega od pesnikov: Prešerna, Goetheja, Gregorčiča ... Vsak mora prebrati vsaj eno zbirko, posamezne pesmi pa tudi recitirati: razločno in glasno. Že po nekaj stavkih običajno ugotovim, ali se je "recitator" razvijal v Butalah ali kje drugje. Človek, ki od rojstva naprej ni ljubil pesnikov in jih s strastjo bral naglas, je namreč duhovno neprebujen.

Že več kot trideset let se ukvarjate z zdravljenjem alkoholizma, ki je najpogostejša odvisnost v Sloveniji. Kaj bi rekli: je to naša posebnost, je to skupna značilnost nekdanjih socialističnih držav - ali pa so vzroki kje drugje?

Alkoholizem je zgolj in samo simptom nezrelosti nevrotičnih ljudi! Nevrotične pa ljudi delajo slovenske matere, ki so tako nespametne, da izbirajo napačne oplojevalce. Zato so nesrečne že med nosečnostjo, nesrečne so, ko rodijo, a tudi pozneje, ko otroci odraščajo. S svojim mračnjaštvom in nepotešenostjo zastrupljajo družinsko ozračje. V Sloveniji je le pet do deset odstotkov zdravih družin, ostale so patološke. Kar 200.000 je alkoholikov, 200.000 je pohabljenih žensk, z njimi živi približno 400.000 otrok, potem so tu še narkomani, debeluharji, faliranci, kadilci, postopači, kriminalci ... To je zavoženo ljudstvo! Vsi ti nevrotiki izhajajo iz družin, v katerih otroci niso bili deležni spodbudnega okolja. Zato so v primerjavi z uspešnimi vrstniki zakompleksani. Za hip jim odleže, ko poskusijo alkohol. In mnogi nato pijejo naprej. Ključni vzrok za tolikšno razširjenost alkoholizma sta potemtakem nevrotičnost in nezrelost ljudstva. Oboje pa je proizvod norih slovenskih žensk oziroma mračnjaških mater!

Ampak pijejo predvsem moški ...

Da, seveda. Najgrše je videti pijano žensko, vojaka pod marelo in plenice okrog farovža. Zato ženske ne pijejo toliko, zato jih ni po gostilnah, ampak jokajo in stokajo okrog različnih zdravilcev. Moški, na drugi strani, postanejo alkoholiki. Ženske jih izberejo za oplojevalce, nato pa sitnarijo. Moški so v takšnih situacijah večinoma ponižni, zaprti vase, zavedajo se, da so zafurali življenje. Običajno tudi niso agresivni, pravzaprav še nisem videl alkoholika, ki bi bil primarno agresiven, če reagira, je to le v primerih, ko je izzvan.

Ali zdaj pijemo več ali manj?

Zdaj je pitja več in še več ga bo! Globalizacija bo namreč še bolj poglobila razlike med uspešnimi in neuspešnimi. Redno zaposlitev bo imelo zelo omejeno število pridnih in ubogljivih ljudi z vrhunsko izobrazbo, vsi drugi, butalci in manj oziroma neizobraženi, bodo delali zgolj občasno. Najverjetneje pa bo za vse dovolj alkohola, dovolj drog in nore glasbe. Alkoholizem in narkomanija bosta tako pod taktirko medicine (zaradi neustreznega zdravljenja alkoholizma, narkomanije in nevroze, ki je vzrok za alkoholizem in narkomanijo) služila za odstranjevanje odvečnih ljudi. In zdaj imamo kar 4 milijarde ljudi preveč.

Zelo črnogledi ste.

Tako pač je. Še več se bo pilo, saj se mora. Kaj pa naj počne nezaposlen, izgubljen človek?! Samo v Sloveniji imamo 100.000 nezaposlenih, še enkrat toliko je fiktivno zaposlenih, še več je upokojencev ...

Z alkoholiki ste se začeli ukvarjati leta 1971. Koliko ljudi ste doslej ozdravili?

Na stotine. Toda vedeti morate, da je zdravljenje alkoholika le polovično zdravljenje. Alkoholizem moškega je namreč posledica napačne izbire ženske. "Popraviti" žensko, ki je od rojstva zastrupljena, in moškega, ki je zraven nje postal alkoholik, je velikansko delo, ki traja vsaj deset let. Moj program je zasnovan antropološko: človeka so oblikovali delo, lov, partnerski odnosi, spolnost, glasba, umetnost ... in kdor zaostaja za uspešnimi vrstniki, mora na vseh teh področjih teči maraton, da bi jih dohitel ali se jim vsaj približal. Človek, ki ni len, je že od rojstva telovadec, je tekač, maratonec, planinec, transverzalec, je vrhunsko izobražen; toda ljudje so povečini primarno leni, utrudijo se že pri maturi, pri diplomi ... revčki.

Vaši bolniki tečejo, planinarijo, berejo ... Menda ste do njih precej strogi, je to res?

Ne, jaz samo odločno zagovarjam svoja stališča. Kdor pride k meni, natančno prebere mojo knjigo Pot samouresničevanja, ki šteje 1400 strani in v kateri je natančno opisan moj program, ki ga z vstopom v skupino tudi sprejme. Če se pozneje izmuzne, je pač psihopatska osebnost, karakterno pokvarjen. Ker je podobno počel že v šoli: čeprav je vedel, da mora znati, se ni učil. Seveda mu je to dopuščal šolski sistem, ki generalno kvari vse ljudi s tem, ko jim dovoljuje goljufanje.

Vi takšne ljudi, predvidevam, izključite.

Seveda! No, če bi bil povsem dosleden, bi moral izključiti tako rekoč vse, kajti le malokdo je discipliniran. Če bi bili disciplinirani, ne bi prišli k meni. Še najbolje bi bilo, če bi tako moške kot ženske poslali v vojsko, kajti edino vojska zares disciplinira človeka.

Kaj bi rekli, kako uspešna je vaša metoda zdravljenja?

Moja metoda je nadpovprečno uspešna. V zadnjih dvajsetih letih je zdravljenje uspešno zaključilo približno dvesto alkoholikov (in več sto nevrotikov) ter njihovih partnerjev. Samo pri štirih je prišlo do recidiva: dva sta se vrnila v program, dva sta propadla. Vendar o pravi ozdravitvi ne moremo govoriti, pretežno gre zgolj za zasilno uskladitev življenja na nekoliko višji ravni kot prej.

Je popolna ozdravitev sploh možna?

Čisto po pravici povedano - ne! Kdor je zafural življenje, ga v tej inkarnaciji, če obstaja samo ta, ne more popraviti. Uspešnih vrstnikov, ki drvijo naprej, namreč ne more dohiteti. Trajno zaostaja za njimi, zato je trajno obremenjen. Obstaja pa zasilna možnost: da se posveti poklicanosti, partnerstvu in starševstvu. Toda pravega partnerstva ni, tudi pravega starševstva ne, ker je mladina generalno zafurana: nori k nori glasbi, nobene normalne pevke ni več, vse bolj migajo z boki kot z "žnabli", kažejo popek ... to je degeneracija ženskega dostojanstva!

S takšnimi in podobnimi izjavami pogosto nastopate v javnosti. Zdi se, da nas ves čas provocirate. Ali to počnete načrtno - ali preprosto poveste to, kar mislite?

Vljudnost ni dolžnost, dolžnost je resnica! Moje znanje o partnerstvu, starševstvu, faliranosti in urejanju ljudi v stiski je ogromno. Nihče ni toliko časa presedel v skupinah, nihče nima tako intenzivnega programa in nihče ne pozna stvari, ki jih poznam jaz. Moja dolžnost oziroma dolžnost vsakega javnega delavca je, da iskreno posreduje svoja spoznanja in stališča. Vsak javni nastop mora biti tudi provokacija, kajti kdor ne provocira, je medla figura, je "pezdetek", ki naj raje molči. Ljudi je treba prebuditi. Treba jih je prizadeti, užaliti v jedru - zaradi njihove lenobe, slabe poučenosti, "butalosti" ... to jim je treba povedati!

Ste radi v središču pozornosti?

Jaz delujem in stojim za svojimi načeli. Pri svojem delu sem nadpovprečno uspešen, zato so me razni nevoščljivci večkrat skušali onemogočiti. Trikrat so me prisilno upokojili, dvakrat vrgli iz službe, izključili so me iz zdravniškega društva, a nisem nikoli kapituliral. Pri 75 letih še vedno delam in vse, kar počnem in govorim, počnem in govorim po pravici. Tak, kot sem, sem zanimiv za slovenski narod, zato k meni prihajajo novinarji iz najrazličnejših medijev.

Novinarji vas pogosto označujejo kot kontroverznega psihiatra. Kaj menite o tem?

To je ena velika bedarija. Novinarji, ki to pišejo, so, oprostite, bedaki. Kaj naj bi pomenilo kontroverzen?! To je nesmisel! Naj raje povedo, da sem nevljuden in prestrog, ne pa kontroverzen! Naj razložijo, kaj to je! Čvekajo tja v tri dni, nihče pa tega ne razloži.

Kako komentirate kritike nekaterih vaših kolegov?

Takole bom rekel: naj pridejo sem, naj preučijo literaturo, naj se udeležijo sestankov in tam povedo svoje stališče, obenem pa naj tudi povedo, kaj in kako delajo in kakšne rezultate dosežejo! Vse, kar je bilo doslej zapisanega o mojem delu, imam dokumentirano v več kot tisoč zbornikih. Nihče pa nima toliko jajc, da bi si upal priti sem, da bi pregledal, kaj je v njih zapisano, kaj delam. Če bi videl, kaj vse sem naredil, bi najverjetneje vzkliknil: "Mea culpa, saj sam nisem nič uspešnega naredil!" Pri meni namreč ljudje blestijo. Osnovni program traja tri leta, nadaljevalni deset, v skupnosti je približno 130 ljudi, med njimi je 10 doktorjev in 7 magistrov znanosti. Eden od bolnikov je pri meni že 26 let, iz črnolasega fanta se je spremenil v sivolasega moža. Tu se pogovarjamo o stvareh, ki so življenje! Govorimo o partnerstvu, spolnosti, literaturi, filozofiji, sosedstvu, politiki, a tudi o alkoholizmu in narkomaniji. Vendar je alkoholizem le eden od problemov, osnovni namen je spremeniti strukturo osebnosti in oblikovati ustvarjalnega človeka, ki bo blestel in se dobro počutil. To pa je izjemno težko.

Pri 75 letih še vedno delate, ste poudarili maloprej. Večkrat ste tudi dejali, da delate tako rekoč ves dan, od zgodnjih jutranjih do poznih nočnih ur. Je vaš tempo dela še vedno tak ali ste ga z leti vsaj malo upočasnili?

Tempo dela je enak, res pa je, da zaradi starostne okvare hrbtenice težko hodim, zato nisem več aktiven učitelj teka. Sicer pa delam približno enako, le da nisem več tako produktiven kot nekoč. Zdaj največ časa posvečam delu z ljudmi, zaradi tega tudi nekoliko zanemarjam publicistične obveznosti. Vsakodnevni sestanek skupine traja tri ure, še enkrat toliko časa porabim za pripravo sestanka in še dodatne tri ure za urejanje dokumentacije. Devet ur dnevno torej posvetim terapevtski skupini, potem so tu še dodatne skrbi, posamezni primeri ipd.

Še to. Menda iščete naslednika. Kako kaže: vam bo uspelo najti primerno usposobljenega kandidata, ki bi lahko nadaljeval vaše delo?

Težko bo. Najti bi moral zdravnika, ki bo doktor znanosti, učitelj telovadbe in planinarjenja, publicist, bojevnik - vse v eni osebi. Sam sem bil star štirinajst let, ko sem stopil med partizane, kjer sem se tudi izoblikoval. Kje pa naj se današnji moški izoblikujejo?!

Kaj pa če bi "posle predali" več ljudem, skupini?

Saj veste, kako je s tem: veliko babic naredi kilavo dete. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi imeli pet predsednikov namesto enega? To preprosto ne gre. Če jaz lahko vse vodim sam, bo to moral tudi nekdo drug.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravljenje , alkoholizem , odvisnost , gibanje , duševna motnja , psihiater , terapevt , darja zgonc , duševna stiska , odvisnost od alkohola , janez rugelj

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.