Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Anton Komat, samostojni raziskovalec in publicist

Anton Komat, samostojni raziskovalec in publicist
Anton Komat, samostojni raziskovalec in publicist (Foto: Diana Anđelič)

Narava vrača udarec

Okoljevarstvenika Antona Komata v zadnjem času najpogosteje srečate na kateri od razprav o predvideni gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Prepričan je, da bi uresničitev tega projekta dramatično ogrozila ekosistem na širšem območju ob slovensko-italijanski meji. Svobodni raziskovalec in publicist že dalj časa v številnih knjigah in člankih opozarja na domišljavo brezbrižnost našega odnosa do narave. Ta nas lahko pripelje do skrajnih situacij, razlaga: "Samo poglejte, kako ravnamo z vodo. Manj kot tretjina slabega odstotka vse planetarne vode je dosegljiva človeku, a še to onesnažujemo z vso možno svinjarijo. Toda – narava vrača udarce in voda nam vse strupe vrača v kozarcih in na krožnikih."

Zadnja dva meseca se zavzeto udeležujete razprav o plinskih terminalih v Tržaškem zalivu. Načrtovana gradnja dveh terminalov v neposredni bližini italijansko-slovenske meje je tako na italijanski kot na naši strani dvignila veliko prahu. Okoljevarstveniki vztrajno opozarjate na številne negativne vplive na okolje. Kaj se lahko zgodi?

Plinski terminali povsod po svetu stojijo na odprti oceanski obali, kjer je voda globoka in se učinek segrevanja hitro izniči. V Tržaškem zalivu je voda za kaj takega preplitva, poleg tega je zaliv izjemno občutljiv in zaprt. Sprememba temperature morja, ki bi jo povzročil terminal, bi negativno vplivala na mešanje vode, to pa je nujen pogoj za vnos kisika v globino ter posledično za preživetje živalskih in rastlinskih vrst. Spremenjene temperature lahko spremenijo morske tokove in lahko se zgodi, da bi velika količina hladne vode preusmerila jadranski tok. Celotno območje Tržaškega zaliva bi tako postalo nekakšno slepo črevo, v katerem se voda ne bi mešala, zaradi česar bi najverjetneje zelo kmalu prišlo do množičnega pogina morskih organizmov. Poleg tega predvidevamo, da bi tovrstno stanje povzročilo tudi mikroklimatske spremembe na širšem, približno 200-kilometrskem območju okrog Tržaškega zaliva. Če se izrazim bolj slikovito: v bistvu bi imeli fenomen El ninja v nekoliko manjših razmerah.

To bi najverjetneje pomenilo tudi veliko katastrofo za turizem na slovenski Obali?
 
Na turizem bi najverjetneje lahko kar pozabili, ne le zaradi onesnaženosti, temveč tudi zato, ker bi Tržaški zaliv spremenili v strogo varovano območje: tankerje bi namreč morali varovati pred morebitnimi terorističnimi napadi, raketiranjem iz zraka ali s kopnega in podobno. Promet na morju bi bil enosmeren in strogo nadzorovan, območje militirazirano, svoboda gibanja omejena. Poleg tega bi voda tako ali tako postala navadna greznica, v kateri se najbrž nihče ne bi želel namakati.

Kot prepričan okoljevarstvenik se že dalj časa ukvarjate s problematiko voda. Zakaj? Je stanje naših voda res tako zaskrbljujoče?

Prepričan sem, da je o vodah treba veliko govoriti, saj je voda pomemben strateški vir. Zdi se mi, da se v Sloveniji tega ne zavedamo dovolj, še več, rekel bi, da živimo v iluziji o obilju vode. Naša država je res vodnata, toda če bi prisluhnili opozorilom vodnarjev, bi ugotovili, da imamo že dobri dve desetletji negativno vodno bilanco. V zadnjem času se zadeve dodatno zaostrujejo: v Pomurju se srečujejo s problemi  klasičnega vodnega stresa, na številnih območjih zaznavajo splošen upad podtalnice ipd. Človek s svojo dejavnostjo vse bolj posega v vodni krog. Ta krog bi moral biti sklenjen, moral bi krožiti, a ga vedno znova prekinjamo in iz njega jemljemo posamezne dele. Kmetijstvo potrebuje vodo za namakanje, industrija za hlajenje … Vsakdo bi z vodo nekaj počel in jo zaradi svojih potreb jemal iz kroga in celotna količina vode tako iz leta v leto upada.

Kakšno vodo pijemo v Sloveniji?

Vir pitne vode v naši državi je v kar 97 odstotkih podtalnica, samo tri odstotke je površinska voda. Poročilo kmetijskega ministrstva pravi, da je četrtina vodnih zalog ustreznih, približno polovica jih je na meji kontaminacije, četrtina pa pod njo. V Sloveniji imamo približno tisoč vodovodov, od teh sta dva večja, ljubljanski in mariborski, ostali so lokalni   in ti so bolj ali manj ves čas ogroženi. Glavna težava malih vodovodov so predvsem greznice, ki v večini primerov puščajo, bodisi zaradi dotrajanosti bodisi zato, ker jih ljudje sami navrtajo, da ne bi plačevali odvoza fekalij. Zaradi nekaj tisoč tolarjev prihranjenega denarja onesnažujejo vodni vir, distributerji pa nato za dezinfekcijo dodajajo klor.

Dodajanje klora pitni vodi je v zadnjih letih postalo tako rekoč samoumevno.

Res je. V času, ko se bojimo različnih črevesnih bakterij in okužb, je dezinfekcija s klorom marsikje postala navidez nenadomestljiva, najverjetneje tudi zato, ker je poceni. Zdi se, kot da nikogar ne zanimajo morebitne zdravstvene posledice in neželeni učinki kloriranja. Teh ni malo, saj je klor eden od najbolj aktivnih kemičnih elementov.

Strokovnjaki opozarjate, da klor povzroča vrsto obolenj. Katera konkretno?

Že dejstvo, da so klor v 1. svetovni vojni uporabljali kot bojni plin pove vse, stotisoči umrlih vojakov so neme priče njegovega delovanja.
Klor oži stene žil ter tako pospešuje razvoj srčnih obolenj in ateroskleroze, vpliva na dvig ravni holesterola ter uničuje črevesno floro in vitamin E, ki je ključen antioksidant v našem telesu. Kemične reakcije, ki jih v stiku z organskimi snovmi v vodi sproža klor, povzročajo nastanek nevarnih snovi, ki lahko poškodujejo ledvice ali jetra ter dokazano vplivajo na nastanek nekaterih vrst rakavih obolenj.

V kakšni obliki je klor najnevarnejši?

Najnevarnejše je vdihavanje klora. Eden od najhitrejših dostopov klora v človekovo telo je, denimo, med prhanjem z vročo vodo v zaprti kopalnici, saj takrat klor izredno hitro izpareva in gre neposredno v dihala. Zato je med prhanjem priporočljivo imeti odprto okno, saj je bolje, da nas malce zebe, kot da vdihavamo klor. Nevarno je lahko tudi pranje stare in gnile zelenjave s klorirano vodo; interakcija klora in razpadlih organskih snovi namreč povzroči nastanek nevarnih kancerogenih snovi.

Kaj torej priporočate? Naj se, če je v naših pipah klorirana voda, prhamo ob odprtem oknu in ne izpiramo zelenjave?

Tveganju pri prhanju se izognemo s posebnimi filtri, ki jih pritrdimo na nastavek za prhanje. Kar zadeva zelenjavo, je takole: seveda jo lahko izpiramo, vendar uporabljajmo le svežo, zdravo oziroma predhodno obrezano zelenjavo brez nagnitih delov.

Bi bilo bolje, če bi za izpiranje uporabljali ustekleničeno vodo?

Vsekakor.

Kaj pa pitje: ali priporočate ustekleničeno vodo ali vodo iz pipe?

Prisegam na vodo iz pipe. In želim si, da bi tudi naši zanamci lahko brez strahu spili kozarec doma natočene vode (smeh).

Ali sami pijete vodo iz pipe?

Po pravici povedano, doma pijemo vodo iz studenca. Nosimo jo iz Belega studenca pri Rašici, ki med domačini že stoletja velja za zdravilni izvir.

Domnevam, da tudi hrane ne kupujete v navadnih samopostrežnih trgovinah. Drži?

Prav imate. Hrano kupujem na ekološki tržnici, običajno pri štirih izbranih branjevkah, tako da natančno poznam poreklo vseh izdelkov. V trgovinah je ne kupujem. Pred časom sem sam prideloval hrano, odkar živim v Ljubljani, pa te možnosti, žal, nimam več. Moram reči, da se, odkar uživam biološko pridelano hrano, počutim bolje, še posebno dobro je moje duhovno in intelektualno počutje v zadnjih mesecih, odkar sem dosleden vegetarijanec.

Zakaj ste se odločili za vegetarijanstvo?

Nobenih posebnih načrtov nisem delal, meso mi je preprosto vse manj dišalo in počasi je izginjalo z jedilnika. Zdaj ga ne jem več, tudi doma ga nimamo, ne moram pa z gotovostjo trditi, da ga ne bom jedel nikoli več. Čeprav uživam enako količino hrane kot prej, sem v dveh mesecih izgubil 8 do 9 kilogramov. In kar je še posebno pomembno: zdi se mi, kot da so se mi sčistili možgani, misli mi namreč skačejo veliko hitreje (smeh).

Kaj določa zdravo hrano, ali drugače, za katero hrano lahko rečemo, da je varna za zdravje?

Za določanje zdrave hrane poznamo najmanj dva pomembna kriterija: prvi je vsebnost biološko aktivnih snovi, drugi pa prisotnost kontaminatov. Zagrebška Pliva je pred časom analizirala vsebnost bioloških aktivnih snovi v zelenjavi. Primerjali so podatke izpred štiridesetih let z zdajšnjimi in ugotovili, da je v tem obdobju prisotnost biološko aktivnih snovi upadla za skoraj 40 odstotkov. To pomeni, da je hrana, denimo sveža zelenjava, ki jo uživamo zdaj, v primerjavi s tisto, ki so jo uživali naši starši oziroma stari starši, močno degradirana. Podobne podatke so dobili tudi Američani.
V današnjem času rastline zaradi osmotskega tlaka absorbirajo velike količine vode, tkiva so bolj vodéna, vsebnost aktivnih snovi se manjša. Zaradi vodénosti je manjša tudi odpornost rastlin, škodljivci jih hitreje napadejo in uničijo, zato pridelovalci uporabljajo vse več pesticidov. Na ta način kemija v pozitivni povratni zanki  pospešuje samo sebe.

Neškropljena, negnojena, biološko pridelana hrana je torej bolj zdrava kot običajna, v večini primerov industrijsko obdelana hrana, ki jo lahko kupimo v trgovinah.
 
Seveda. Prav v Sloveniji imamo glede na lastninsko strukturo posesti veliko možnosti za pridelavo tovrstne hrane. Nosilci razvoja sonaravnega kmetovanja so namreč mali kmetje. Neki ekonomist mi je pred časom dejal, da bi, če bi male kmetije preusmerili v biopridelavo, lahko odprli od 150 do 180 tisoč delovnih mest. Ne bi samo bolj zdravo jedli, tudi kmetijstvo in gospodarstvo nasploh bi dobila dodaten zagon.

Zdi se, da se tega zaveda vse več ljudi in da se nekdaj usodna povezava med kmetijstvom in industrijo vendarle počasi, a vztrajno krha.

Res je. To novo usmeritev potrjuje tudi nedavna uredba londonskega župana, s katero je zelo obdavčil transporte hrane z vlačilci v London. Hrano tudi sicer v svetu v večini primerov brez potrebe prevažamo na velike razdalje in s tem potencialno ogrožamo prehransko varnost celotnih območij, saj so ta v veliki meri odvisna od zanesljivosti prevoza. Zaradi energetske krize bomo z globalnega trga prehrane prisiljeni kaj kmalu preiti na lokalne trge, ki oskrbujejo svojo okolico. S spodbujanjem lastnega kmetovalstva in skrajšanjem transportnih poti se bodo cene hrane znižale, omogočen bo boljši nadzor, posledično bo tudi kakovost hrane znatno višja.

Slovenci radi prisegamo na domače izdelke, vendar proizvajalci včasih kot slovenska prodajajo tudi živila, ki to niso. Kako lahko preverimo, ali je izdelek resnično domačega porekla?

V globalni trgovini je možno spremeniti vse, kar ni prijetno za kupca: zamenjamo lahko embalažo, prelepimo oznake in s tem zameglimo poreklo. Sistem nadzora pri nas še ne deluje, zato je tovrstnih manipulacij, po moji oceni, kar veliko. Pri tuji hrani kakšnega posebnega vpliva nimamo, pri domači pa bi se morali še bolj zavzemati za transparentnost. Menim, da ni nobenega razloga, da ne bi kupovali naše hrane, tudi z nakupom bomo namreč vplivali na izboljšanje kakovosti.

Raziskave kažejo, da potrošnike zelo skrbi gensko spremenjena hrana. Koliko tovrstne hrane je na naših policah?

Za gensko obdelano hrano veljajo posebna pravila, ki jih določi EU in jih v Sloveniji tudi upoštevamo. Tako imamo pri nas transgeno koruzo, oljno repico in sojo ter tudi bombaž oziroma oblačila, ki so transgenirana.. Največji problem je danes soja, saj je kar 60 odstotkov soje transgene.

Kakšne so posledice uživanja gensko spremenjenih organizmov v hrani, strokovnjaki še preučujejo, že zdaj pa opozarjajo, da tovrstno poseganje v naravo lahko pripelje do pojava novih bolezni.

Tako je. Eno od največjih tveganj predstavlja dejstvo, da lahko katerakoli vrsta bakterije postane odporna na antibiotike. Večina gensko spremenjenih rastlin namreč vsebuje označevalne gene, ki so nosilci odpornosti na antibiotike.  Če bakterije “ukradejo” ta genski paket, pridobijo odpornost. Na ta način lahko bakterija, ki je danes pod antibiotično kontrolo, naenkrat postane nevarna, mi pa na kaj takega enostavno nismo pripravljeni, saj nimamo več nobenega instrumenta, s katerim bi jo ustavili.

Večina živil, ki so na voljo v trgovinah, vsebuje različne dodatke, s katerimi proizvajalci ohranjajo kakovost izdelkov. Dovoljene koncentracije teh dodatkov so majhne in zato neškodljive, pravijo. Se strinjate?

Pri industrijski obdelavi zaradi podaljšanja trajnosti ali zaradi večje privlačnosti za kupca v hrano dodajajo najrazličnejše aditive. Teh, tako imenovanih E-jev, je ogromno, približno 450; med njimi je veliko takih, ki so potencialno nevarni za naše zdravje. Rekorder po vsebnosti aditivov je žvečilni gumi, ki jih vsebuje kar 12. Toda ni število tisto, ki je pomembno. Posamezen izdelek ima lahko deset E-jev, ki niso kaj prida nevarni, ali pa tri, ki so.

Je med dovoljenimi dodatki hrani veliko takih, ki so lahko nevarni za zdravje?

V EU je, po moji oceni, od tretjine do četrtine E-jev potencialno nevarnih. Niso sicer smrtno nevarni, pomenijo pa tveganje za zdravje. Če za primer vzameva E 621 oziroma t. i. peti okus. Ta aditiv dodajajo laboratorijskim miškam, da jim izčrpa trebušno slinavko in sproži čimveč inzulina v kri. Po več zaporednih injekcijah imajo miške dobesedno skurjeno slinavko. Pri človeku to pomeni, da bo zbolel za sladkorno boleznijo. Poleg tega E 621 v možganih sproža serotonin, ki vzbuja občutek ugodja in povzroča zasvojenost. Ljudje lahko postanejo odvisni, saj instinktivno iščejo hrano, ki vzbuja občutek ugodja. Tega se očitno zavedajo tudi proizvajalci, saj je na trgu vse več hrane, ki vsebuje E 621.

Ali in kako lahko to preprečimo?

V EU bodo še letos dodatno preverili vse dodatke hrani ter omejili seznam dovoljenih. Menim, da bi pri vseh spornih stvareh morali dosledno uporabljati previdnostno načelo, ki velja za osrednje evropsko načelo pri kemično-biološki varnosti. Če obstaja en sam sum, da je snov nevarna, jo ima vsaka država pravico prepovedati. In vsaka država bi morala ravnati tako, seveda pa bitke ne bodo lahke, saj so v živilski industriji interesi in lobiji zelo močni.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vegetarijanstvo , voda , narava , okolje , bio hrana , ekologija , strupi , anton , komat , ekološka proizvodnja , darja zgonc , varstvo okolja , ekohrana , ekosistem , odnos do okolja , onesnaženje , onesnaženo , kakovost vode , sožitje , odnos do narave

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.