Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: prof. dr. Mario Poljak, dr. med., spec. klinične mikrobiologije

Prof. dr. Mario Poljak, dr. med., spec. klinične mikrobiologije
Prof. dr. Mario Poljak, dr. med., spec. klinične mikrobiologije (Foto: Diana Anđelič)

Najbolj so ogroženi mladi

Bomo v prihodnosti dokončno izkoreninili rak materničnega vratu, bolezen, ki velja za enega od največjih zdravstvenih problemov žensk? Vse kaže, da smo na dobri poti. V farmacevtskih laboratorijih so namreč na temelju presenetljivih znanstvenih dognanj o neposredni povezavi med nastankom te oblike raka in humanimi virusi papiloma (HPV) razvili posebni cepivi, s katerima bi lahko ženske zaščitili pred okužbo z virusoma HPV 16 in 18, ki sodita med najpogostejša povzročitelja raka materničnega vratu. Kandidatni cepivi še čakata na zeleno luč ustreznih ustanov, medtem pa se tako v ZDA kot v Evropi že pripravljajo na morebitno cepljenje. Odprtih vprašanj je sicer še veliko, poudarja prof. dr. Mario Poljak z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, že zdaj pa je jasno, da bi s preventivnim cepljenjem čez petnajst do dvajset let, ko naj bi bili vidni prvi učinki, občutno omejili obolevnost.

Znanstveniki ste po skoraj dveh desetletjih intenzivnih raziskav dokončno potrdili, da nastanek raka materničnega vratu povzročajo posebni virusi – humani virusi papiloma. Nam lahko poveste kaj več o teh virusih?

Humani virusi papiloma so majhni, nadvse raznovrstni virusi, ki imajo veliko različic ali genotipov. Človeka spremljajo že od nekdaj, v številne različne genotipe so se razvijali hkrati s selitvijo ljudi z ene na več celin. Zdaj poznamo približno 250 različnih genotipov teh virusov, kakih sto jih je tudi dokončno opredeljenih. Humani virusi papiloma so, kot so nesporno pokazale raziskave, nujen vzrok za nastanek raka materničnega vratu. Leta 1995 so pri tisoč vzorcih raka materničnega vratu z različnih delov sveta v 97 odstotkih primerov dokazali neposredno povezavo med virusom in boleznijo, dve leti pozneje pa je dodatna študija potrdila 100-odstotno povezavo. S tem je bila prvič v zgodovini medicine dokazana neposredna in nujna povezava med virusi in rakom .

Povezava med HPV in rakom materničnega vratu je torej veliko večja, kot je povezava kajenja z nastankom raka na pljučih?

Ko govorimo o snoveh, ki naj bi povzročale raka, govorimo o relativnem tveganju. Oseba, ki kadi, ima sedemkrat večjo možnost za razvoj raka na pljučih kot oseba, ki ne kadi. Seveda lahko zbolijo tudi nekadilci. Pri raku materničnega vratu pa je HPV vedno prisoten, zato je relativno tveganje vsaj 200. Pri nobenem rakotvornem dejavniku, ki jih poznamo, niti pri azbestu, ni tako trdne povezave kot med HPV in rakom materničnega vratu.


Sodobna medicina obravnava približno sto različnih tipov HPV. Kateri so najnevarnejši oziroma kateri sodijo med povzročitelje raka?

Približno polovica omenjenih virusov je nizkorizičnih; tovrstni genotipi povzročajo genitalne bradavice (benigne tumorje spolovil), ki so lahko zelo nadležne, vendar se ne razvijejo v maligne tumorje. Rakava obolenja povzroča 15 različnih visokorizičnih genotipov HPV, pri čemer delež vsakega posameznega genotipa ni enak. Kar polovico tumorjev, denimo, povzroča genotip HPV 16.

S HPV se enkrat v življenju okuži presenetljivo veliko ljudi: približno tretjina žensk in najverjetneje še več moških. Kdo je najbolj ogrožen?

Pogostost okužbe je odvisna od starosti. Na splošno velja, da so najbolj ogroženi mladi. Raziskave so pokazale, da bo 40 do 60 odstotkov deklet med štirinajstim in dvajsetim letom v šestih letih po prvem spolnem odnosu dobilo virus HPV. Za moške nimamo verodostojnih podatkov, ker je testiranje težavno; medtem ko pri ženskah zadostuje odvzem brisa materničnega vratu, bi bil podoben odvzem pri moških dokaj grob in boleč. Domnevamo pa, da je veliko moških okuženih, in da so prav moški prenašalci okužbe

Kako se prenaša okužba in kaj povečuje tveganje zanjo?

Okužba se prenaša s kože na kožo, zato je najpogostejši prenos z intimnimi stiki, kot so spolni odnosi in najrazličnejše spolne igrice, ki so značilne predvsem za mlajšo generacijo med 15. in 20. letom. Pri tem želim poudariti, da te okužbe nikakor ne gre enačiti s spolno promiskuiteto, saj je do nje lahko prišlo pred enim letom ali celo pred desetimi leti, zato je tako rekoč nemogoče ugotoviti, kdaj in kje smo se okužili. Vidnih znakov ob okužbi ni, poleg tega običajno mine veliko časa, preden se pojavijo znaki okužbe, če se sploh.

Ali lahko okužbo preprečimo?

Žal to ni povsem možno. Tudi kondom kot najuspešnejše sredstvo ne pomeni zadostne zaščite, saj se okužba širi s kože na kožo, tudi prek rok. Kondom sicer zmanjša tveganje, vendar okužbe ne more povsem preprečiti.

Večino okužb s HPV telo premaga samo, približno pet odstotkov okužb pa lahko povzroči nastanek tumorjev in posledično rakavo obolenje. Kaj vse vpliva na to?

Nevarne so predvsem trajne okužbe s HPV, saj lahko v kombinaciji z dodatnimi dejavniki pripeljejo do raka materničnega vratu. Če ima dvajsetletna mladenka z normalnim PAP-testom pozitiven HPV-test, to še ne pomeni veliko; če pa ima ženska trajno okužbo, se pravi, da je s HPV okužena več kot leto dni, so možnosti, da bi se ob delovanju drugih rakotvornih dejavnikov v naslednjih desetih do petnajstih letih razvil rak, večje. Kot rečeno, je s HPV okužena skoraj ena tretjina žensk do petintridesetega leta, vendar to ne pomeni, da bodo vse zbolele. Imunski sistem lahko sam pozdravi okužbo, pri manj odpornih organizmih pa utegnejo nastati trajne okužbe s HPV, ki so lahko nevarne.

Kateri so dodatni dejavniki, ki povzročajo razvoj bolezni?

O tem je težko govoriti. Pri trajni okužbi s HPV se dve virusni beljakovini vežeta na človeški beljakovini, ki nas ščitita pred razvojem večine rakov in tako izničita njuno zaščitno vlogo. Brez te zaščite se celica z mutacijami lahko nenadzorovano deli. Ko se nabere več mutacij, se lahko razvije rakava sprememba.

Kako lahko preprečimo, da se visokorizična in trajna okužba materničnega vratu ne bi razvila v rakavo obolenje?

Največ lahko naredimo z rednimi preventivnimi ginekološkimi pregledi, dovolj zgodnjim odkrivanjem morebitnih predrakavih sprememb in z njihovim ustreznim (kirurškim) zdravljenjem.

V različnih predelih sveta obstajajo različni genotipi virusov. Ali ste že odkrili, kateri so najpogostejši v Sloveniji?

Žal za zdaj dobivamo na testiranje le vzorce izbrane populacije žensk, zato so podatki izrazito nepopolni. Vemo sicer, da pri nas prevladuje HPV 16, vendar bomo natančnejše ugotovitve lahko podali šele, ko se bo zaključila raziskava, ki pravkar poteka, zajema pa vse ženske, obolele za rakom materničnega vratu v dvoletnem obdobju.

Kljub dobro zastavljenim preventivnim programom ginekoloških pregledov, ki naj bi zajel vse ženske med 20. in 64. letom, se obolevnost za rakom materničnega vratu ne zmanjšuje pomembno. Kateri so, po vašem mnenju, glavni razlogi za to?

Največji problem je dejstvo, da večina žensk, ki zbolijo za rakom materničnega vratu, ne hodi na redne ginekološke preglede. Prav zato smo pred desetimi leti, ko smo ugotovili povečanje števila bolnic, skušali povečati delež pokritosti. S programom ZORA vabimo ženske na redne ginekološke preglede; prvi učinki so že vidni, saj se je število obolenj rahlo zmanjšalo.

Program ZORA obsega PAP-teste, testiranja na HPV pa ne. Zakaj ne?

Pri primarnem presejanju raka materničnega vratu HPV-testa za zdaj ne uporabljajo nikjer v Evropi. Preverjena pot je, da skušamo s preventivnimi ginekološkimi pregledi in PAP-testiranji zajeti karseda veliko žensk. Na Finskem, kjer redno pregledujejo prav vse ženske, je pojavnost raka materničnega vratu najnižja v Evropi. V ZDA sicer ponekod že izvajajo dvojno testiranje, tako HPV kot PAP, vendar le pri ženskah, ki so zavarovane pri boljših zavarovalnicah. S programom HPV-testiranja bodo kot prvi v Evropi začeli v Nemčiji, vendar le na omejenem območju, projekt pa bo posredno, prek zavarovalnice, financiral znan avtomobilski koncern.

V Sloveniji je bilo lani opravljenih 300 tisoč PAP-testov, samo 1000 žensk pa so testirali tudi na HPV. V kakšnem primeru bi moral ginekolog ali kak drug zdravnik specialist naročiti HPV-test?

Predvsem takrat, ko je izvid PAP-testa nejasen (PAP 2). V takem primeru je treba žensko naročiti na HPV-testiranje. Če je tudi ta test pozitiven, je treba opraviti podrobne ginekološke in druge preiskave. Dodatni HPV-testi pri PAP 2 so v 80 odstotkih negativni. V takem primeru test ponovimo čez pol leta; če je znova negativen, žensko vrnemo v normalen oziroma reden program.

HPV-testiranje je priporočljivo tudi za nadzor uspešnosti operativnega zdravljenja predrakavih sprememb, torej po opravljenih posegih, kot je konizacija, kajti le tako najbolj zanesljivo ugotovimo, ali smo odstranili prav vse spremenjene celice.

Zelo dobro bi bilo, če bi HPV-testiranje vključili v primarno presejanje. V primeru, da bi bila oba testa, tako HPV kot PAP, negativna, bi lahko ženske nad 35. letom hodile na preglede vsakih pet do sedem let. Tako bi lahko privarčevali dodaten denar in omogočili HPV-testiranje tudi mlajšim ženskam. Za kaj takšnega so seveda potrebna dodatna zagonska sredstva, teh pa za zdaj nimamo.

Ali je položaj na področju HPV-diagnostike v Sloveniji primerljiv z drugimi evropskimi državami?

Vsekakor. Kar zadeva HPV-diagnostiko, Slovenija sodi celo v sam svetovni vrh. Naš laboratorij je po mnenju strokovne javnosti eden od najbolj cenjenih.

Na pohodu so cepiva proti okužbi s HPV, v raziskovalnih laboratorijih dveh znanih farmacevtskih družb so nedavno razvili cepivi proti okužbi z najpogostejšima tipoma, HPV 16 in 18. Kako učinkoviti sta ti cepivi?

Gre za tako imenovani kandidatni cepivi, ki za zdaj še nista odobreni, toda vlogi za registracijo sta bili že vloženi. Obe cepivi sta, kot kažejo raziskave, 100-odstotno učinkoviti pri preprečevanju okužb z genotipoma 16 in 18 ter imata zanemarljivo malo neželenih učinkov.

Prav genotipa HPV 16 in 18 naj bi povzročala kar 70 odstotkov primerov raka materničnega vratu, zato bi cepivi, o katerih govoriva, lahko pomembno omejili obolevnost. Gre torej za pravo revolucijo na tem področju?

Res je. Res je tudi, da bo učinek morebitnega cepljenja viden šele čez petnajst do petindvajset let. To je za katerokoli dnevno politiko, ki odloča o programih cepljenja, načeloma nezanimivo, zlasti zato, ker bosta cepivi domnevno dragi. Poleg tega smo od osamosvojitve naprej v nacionalni program vključili zelo malo cepiv; vprašanje je, ali bosta HPV-cepivi v Sloveniji sploh prišli na prosti trg.

V ZDA in marsikje po Evropi se medtem že pripravljajo na cepljenje.

Tudi v Sloveniji že pripravljamo strategijo cepljenja, vendar je za zdaj še veliko odprtih vprašanj. Tako bomo morali rešiti kar nekaj dilem, od tega, koliko cepljenj bo zadostovalo, do tega, koga bomo cepili: samo deklice ali tudi dečke, ali bomo ponudili cepljenje tudi starejšim osebam obeh spolov … Sicer pa moramo vsi skupaj najprej počakati, da bosta cepivi odobreni.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

cepljenje , ginekologinja , hpv , rak materničnega vratu , test pap , humani papiloma virus , mladostnik , darja zgonc , mladi in spolnost , mario poljak , virusna okužba , rodila , zora

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.