Intervju: Darja Pribožič, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2006

Darja Pribožič, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2006
Darja Pribožič, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2006 (Foto: Diana Anđelič)

Pomembno je dobro poslušati

Bralci Vive in lokalnih časopisov ter poslušalci lokalnih radijskih postaj so že desetič zapored izbirali najbolj cenjenega družinskega zdravnika. Tokrat so ta laskavi naziv prisodili zdravnici splošne medicine Darji Pribožič, dr. med., ki že sedemnjasto leto dela v Gorišnici pri Ptuju. Pravi, da se je v teh letih naučila predvsem dobro poslušati, kar je za družinskega zdravnika, ki dela v manjšem kraju, pomembna lastnost. Velikokrat se je namreč treba hitro znajti in diagnozo postaviti zgolj na osnovi temeljitega pogovora. Svoje bolnike skuša karseda podrobno spoznati: "Tako bolniku lažje pomagam, saj prej razberem, kaj se z njim dogaja in kje tiči najverjetnejši vzrok za težave."

Ste zadovoljni z delom, ki ga opravljate?

Moram reči, da sem. Prva leta sem se sicer pogosto spraševala, ali sem na pravi poti in ali je bila izbira družinske medicine res najboljša, zdaj pa sem prepričana, da sem se pravilno odločila. Zadovoljstvo, ki ga občutim pri delu, je iz leta v leto večje.

Kako pa ste zadovoljni z delovnimi razmerami in s plačilom? To sprašujem zato, ker je v zadnjem času iz zdravniških vrst znova slišati vse glasnejše izraze nezadovoljstva. Sindikat Fides denimo opozarja, da plače že vse od leta 2000 drsijo navzdol, zdravniki pa medtem dobivajo vedno nove odgovornosti.

Po pravici povedano sem s svojim plačilom kar zadovoljna. Od leta 2000 imam koncesijo in moje izkušnje z zasebno prakso so zelo dobre. Pacientov je veliko, celo preveč, poleg tega še vedno prihajajo novi. Kot zasebnica se seveda soočam s precejšnjimi materialnimi stroški, še posebno draga je različna oprema, vendar za zdaj ni večjih težav. Še največ problemov je z nadomeščanjem, k sreči pa na našem koncu zdravniki dobro sodelujemo, tako da lahko kolegi vskočijo in me po potrebi nadomeščajo.

V javnosti močno odmeva napovedani odhod nekaterih vrhunskih strokovnjakov iz Kliničnega centra med zasebnike. Kako gledate na to?

Kot spremljam, naj bi bil glavni razlog za odhod nezadovoljstvo z delovnimi razmerami in s plačilom. Strinjam se, da vrhunski zdravniki najverjetneje niso dovolj plačani, da bi jih morali dodatno stimulirati. Ne glede na status, ki ga želijo po novem uveljaviti, pa menim, da bi jim morali še naprej s pogodbami omogočiti tudi delo znotraj Kliničnega centra, saj je to ustanova, ki je najbolje in v številnih primerih tudi edina ustrezno opremljena za najzahtevnejše posege.

V Sloveniji kronično primanjkuje zdravnikov, zlasti pereč je položaj na podeželju. Zakaj se mladi tako neradi odločajo za delo na deželi?

Vsakdo, ki odhaja na delo na podeželje, mora vzeti v zakup, da ga tam čakajo slabše delovne razmere, kot so, denimo, v Ljubljani. Ordinacije so največkrat slabše opremljene, vsak zdravnik ne more imeti svojega laboratorija ipd. Poleg tega mora biti zdravnik, ki dela v bolj oddaljenem kraju, nekakšen vseved, po malem se mora spoznati na vse. Možnosti za takojšen strokovni posvet je neprimerno manj, pogosto se moramo znajti in postaviti diagnozo tudi na osnovi znatno manjšega števila podatkov, kot bi jih imeli v večjih zdravstvenih ustanovah. Ja, kar pogumen moraš biti ... Spomnim se, da sem, ko sem se s Ptuja, kjer živim, prvič peljala v Gorišnico, imela precejšen cmok v grlu.

Ga občutite še zdaj?

Ne (smeh), že dolgo ne.

Raziskave kažejo, da ljudje zdravnikovo sposobnost komunikacije postavljajo pred strokovno usposobljenost. Kakšne so vaše izkušnje? Je topel človeški odnos tisto, zaradi česar so bralci in poslušalci tako množično glasovali za vas?

Večina ljudi prav na osnovi načina komunikacije ocenjuje delo zdravnika, saj o strokovnosti težko presojajo. Vsekakor drži, da je pristen odnos nadvse pomemben za uspešnost zdravljenja. Sama skušam vsakega bolnika podrobno spoznati, izvedeti, kje in kako živi, kaj dela, ali je zadovoljen … Tako bolniku lažje pomagam, saj prej razberem, kaj se z njim dogaja in kje tiči najverjetnejši vzrok za težave.

Kako pristopite k ljudem, ki o sebi in svojih težavah ne želijo ali niso vajeni govoriti?

Za vsakega bolnika si je treba vzeti čas, za nekatere manj, za druge več. Včasih zadostuje že to, da si tiho in samo poslušaš, drugič moraš drezati in počasi vrtati v človeka, da se ti odpre in pove, kaj ga žuli. Meni ni težko govoriti z ljudmi, je pa res, da se je že zgodilo, da mi s kakšnim bolnikom preprosto ni uspelo vzpostaviti zaupnega odnosa. No, pri večini bolnikov ni težav s komunikacijo, še več, nekateri prihajajo tudi samo na krajši klepet.

Slovenci v povprečju večkrat obiskujemo zdravnika kot drugi Evropejci, močno prednjačimo tudi po številu nenujnih obiskov. Kako pogosto prihajajo k vam ljudje tudi takrat, ko nimajo zdravstvenih težav?

Prav pogosto ne, prihajajo pa. Marsikdo potrebuje zgolj pogovor, človeka, ki bi mu prisluhnil. Nekateri so osamljeni, drugi imajo težave v službi in podobno. Če le imam čas, si ga vzamem tudi za tovrstne pogovore.
 
Se vam je že zgodilo, da je odnos z ljudmi, ki jih zdravite, postal preveč pristen in ste morali zavestno postaviti mejo med bolnikom in znancem?

Splošni zdravniki običajno najbolj od blizu spremljamo bolnika in z njim praviloma vzpostavimo zaupen in dokaj pristen odnos. Pogosto k nam hodijo celotne družine, od babic in tašč do vnukov. Poznavanje družinskega okolja omogoča lažjo oceno zdravstvenega stanja bolnika, po drugi strani pa še dodatno utrjuje njegovo vez z zdravnikom. 
Seveda se skozi leta na marsikoga nehote navežeš, njegove težave nosiš domov, podoživljaš preizkušnje. Nikoli ti ni povsem vseeno, vendar se moraš obenem zavedati, da je to del poklica, ki si ga izbral, in dela, ki ga opravljaš.

"Največja bolezen zdravstva je naraščajoča birokracija," je pred časom opozoril predstojnik katedre za družinsko medicino. Se strinjate z njim?

Se, saj kar trideset odstotkov časa porabimo za administracijo. Namesto da bi pregledovali bolnike tako znaten del dneva pregledujemo in podpisujemo papirje. Poleg tega smo še nedavno kar nekaj energije vlagali v razlaganje različnih omejitev, ki jih narekuje zavarovalnica. No, reči moram, da je zdaj tega manj, saj bolniki razumejo, da o tem ne odločamo mi.

Kaj pa je tisto, kar vas pri delu najbolj razveseljuje?

Obiski na domu. Delo na terenu je tisti del moje službe, ki ga najraje opravljam. Doživetja so najrazličnejša: veliko je samote, osamljenosti, tudi zanemarjenosti in žalosti, a tudi veliko topline in veselja. Še posebno starejši ljudje se vedno znova razveselijo mojega obiska. Seveda je delo na terenu marsikdaj naporno in obremenjujoče, tako kot je obremenjujoče delo zdravnika nasploh. Včasih nam misli zaposluje tudi doma in z njim nehote obremenjujemo družino. Toda tako pač je, ne srečujemo se zgolj z zdravljenjem in veseljem, ljudje žal tudi umirajo.

Galerija

Darja Pribožič, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2006 Diana Anđelič

Darja Pribožič, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2006 Diana Anđelič

Darja Pribožič, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2006 Diana Anđelič

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Vsi Viva strokovnjaki