Intervju: prof. dr. Onja Grad Tekavčič, klinična psihologinja

Prof. dr. Onja Grad Tekavčič, klinična psihologinja
Prof. dr. Onja Grad Tekavčič, klinična psihologinja (Foto: Diana Anđelič)

Huda stiska ne izbira, mi pa lahko

Leta 1953 so v Veliki Britaniji ustanovili prvi zaupni telefon, namenjen ljudem v stiski. Sedemindvajset let pozneje smo telefonsko krizno linijo dobili tudi v Sloveniji. "Klic v duševni stiski" pod okriljem Psihiatrične klinike Ljubljana je ob pomoči sodelavcev ustanovila klinična psihologinja prof. dr. Onja Grad Tekavčič in je še vedno edini, ki deluje v okviru zdravstva in kjer na klice odgovarjajo strokovnjaki. Nočni telefon zvoni pogosto. Kličejo ljudje, ki so osamljeni, žalostni in nemočni; ene je zapustil partner, drugi so ostali brez službe, tretji imajo težave z alkoholom. Kar tretjina jih razmišlja o samomoru: "Marsikdaj poskušamo doseči zgolj to, da bo nekdo preživel do naslednjega jutra," pravi dr. Gradova. "Če nam uspe, da človeka, ki je pred klicem nameraval narediti samomor, razbremenimo najhujše čustvene stiske in ga prepričamo, da gre spat in naslednji dan obišče zdravnika, je to velikanski dosežek."

Klic v duševni stiski deluje že več kot četrt stoletja. Ali se ljudje pogosto obračajo na vas? Ali so dovolj seznanjeni z vašo dejavnostjo in s pomočjo, ki jo lahko ponudi krizni telefon?

Sodeč po številu klicev, ki smo jih prejeli v teh letih, lahko rečem, da je seznanjenost ljudi z našim delom kar dobra. Zdaj v Sloveniji deluje več kot dvajset zaupnih telefonov in tako rekoč vsi pogosto zvonijo, kar na eni strani pomeni, da je seznanjenost ljudi dobra, in na drugi, da je potreba po tovrstni pomoči razmeroma velika.

Vaš telefon je edini, ki deluje v okviru zdravstvenega sistema, na klice odgovarjajo strokovnjaki, medtem ko se na drugih podobnih telefonih nanje odzivajo prostovoljci. Kakšne so še razlike med strokovnim in laičnim zaupnim telefonom?

Ena od osnovnih prednosti našega telefona je v tem, da deluje v okviru zdravstvene ustanove, v psihiatrični kliniki. To pomeni, da lahko po potrebi nemudoma poskrbimo za konkretno pomoč ali hospitalizacijo. Naši svetovalci so že po osnovni izobrazbi usposobljeni za delo z ljudmi, saj so med njimi zdravniki, diplomirane medicinske sestre, psihologi, sociologi in pedagogi. Izbor svetovalcev je zelo strog in selektiven, pred začetkom dela jih tudi izčrpno izobražujemo. Ob človeškemu entuziazmu, brez katerega bi seveda težko delali, se ves čas dodatno izpolnjujejo, poleg tega nenehno nadzorujemo raven kakovosti njihovega dela. Povrhu naš telefon dela ponoči, torej v času, ko druge pomoči skorajda ni oziroma jo je zelo težko najti.

Zdi se, da so prav ponoči stiske najtežje.

Res je, ponoči so stiske največje. V nočnih urah običajno ni nikogar, ki bi ga ti ljudje lahko obiskali in mu potožili, saj vsi spijo. Zadeve hitro postanejo veliko težje kot podnevi, težave se zdijo nerešljive in situacije brezizhodne. V takih primerih je zelo dobro, če pokličemo in se s kom pogovorimo.

Kaj najbolj muči ljudi, ki kličejo?

Najpogosteje so stiske povezane z odnosi. V mislih imam najrazličnejše odnose, ki so odvisni predvsem od obdobja, ki ga preživlja posameznik. V najbolj aktivnem obdobju so v ospredju odnosi v družini in službi. Kot vemo, se dandanes veliko ljudi srečuje s težavami zaradi pritiskov na delovnem mestu in te težave pogosto nosijo domov − in obratno. V življenju se srečujemo s številnimi med seboj prepletenimi problemi, samo ene, izolirane težave tako rekoč ni, je pa res, da na površje običajno "udari" ena konkretna težava, ki se kaj hitro lahko spremeni v kapljo čez rob. Ljudje največkrat pokličejo prav zaradi te kaplje čez rob, takrat ko je stiska najhujša in zanje v tistem trenutku nerešljiva.

Kaj se zgodi potem? Krizni telefon zazvoni, svetovalec dvigne slušalko, na drugi strani je nekdo, ki je najverjetneje v akutni duševni stiski …

… in ta − klicalec − se predstavi ali ne, kot želi, ter sam ali na pobudo svetovalca začne pogovor o tem, kaj ga je sploh pripeljalo do klica na zaupni telefon. Svetovalec mu mora pokazati, da ga njegova težava zanima in vzpostaviti prijazno atmosfero za pogovor o intimnih stvareh, o katerih je težko pripovedovati tujcu. Ko pogovor steče in so težave, občutki ter strahovi ubesedeni, lahko skupaj začneta iskati izhod iz stiske. Pri tem velja poudariti, da svetovalec ne ponuja rešitve, ampak klicalca zgolj usmerja in skupaj z njim išče poti rešitve, ki so zanj najbolj sprejemljive. Nekomu, ki že dvajset let živi v konfliktnem zakonu in kljub nasvetom bližnjih ni zmogel oditi stran, seveda ne moremo reči, naj že enkrat odide in konča ta zakon. Ne, razmišljati moramo o tem, kakšne poti so zanj realne, kaj bo lahko naredil, da bo jutri morda živel nekoliko lažje kot nocoj. Morda mu bo koristila dolgotrajna terapija, morda mora k svetovalnemu delavcu v šoli, morda bi se moral zdraviti zaradi alkoholizma … vse je odvisno od konkretnega problema. Izhajajoč iz konkretnega problema je treba sestaviti konkreten načrt, ki ne sme pomeniti popolne spremembe življenja, marveč mora biti prilagojen konkretnemu človeku in upoštevati njegovo realnost.


Vašo telefonsko številko zavrtijo tudi ljudje, ki resno razmišljajo o najbolj skrajnem dejanju, o samomoru. Koliko je takih?

Približno 30 odstotkov ljudi, ki kličejo, razmišlja o samomoru. Nekateri so tik pred tem, nekateri celo v procesu. Zgodilo se je že, da so nas poklicali potem, ko so že nekaj naredili, a so si premislili in poklicali pomoč − ali pa so si zgolj zaželeli pogovora. Cilj našega telefona je zajeti ljudi, ki šele razmišljajo o samomoru. Tem poskušamo pomagati: skupaj iščemo stvari, ki so jih do zdaj obdržale pri življenju in jih bodo še naprej, skupaj prepoznavamo zaščitne faktorje, na katere se lahko oprejo, in možne rešitve. Marsikdaj je cilj samo to, da človek preživi do naslednjega jutra. Toda če si nekoga, ki je pred klicem nameraval narediti samomor, razbremenil najhujše čustvene stiske, ga prepričal, da bo šel spat in da bo jutri nekam prišel, je velik dosežek. To je tudi cilj tega telefona.

Slovenija po številu samomorov še vedno sodi v sam svetovni vrh. Vseh samomorov seveda ni mogoče preprečiti, v kolikšni meri in kako pa lahko samomorilnost omejimo?

Samomor je stalnica celotne zgodovine človeškega življenja, ki je nikoli ne bomo mogli povsem izkoreniniti. Vseh samomorov ni mogoče preprečiti, toda prepričana sem, da bi jih z ustreznimi programi in večjo osveščenostjo lahko veliko. Nekatere na rob in čez potisnejo zunanji, okoljski in družbeno-ekonomski vzroki, druge notranji. Med temi igra pomembno vlogo bolezen – depresija. Nemara je nismo ustrezno zdravili, ker ni bila pravočasno prepoznana. Če bolnik ne pove, kaj ga muči, je težko najti pravo diagnozo. Slovenci nasploh neradi govorimo o sebi in svojih težavah, tudi to je problem. Zdi se nam, da bodo ljudje sami opazili, da se z nami dogaja nekaj čudnega ali da bodo vprašali, na drugi strani pa si mislimo, da bo človek, ki je v stiski, to že sam povedal in da vanj ne smemo drezati. Samomorov bi bilo zagotovo manj, če bi bili bolj pozorni in skrbni do soljudi, če bi znali poslušati in si za to tudi vzeli čas, predvsem pa, če bi znali prepoznavati znake, ki kažejo na samomorilsko vedenje.

Katere so najznačilnejši znaki samomorilskega vedenja? Na kaj moramo biti pozorni?

Ko nekdo razmišlja o brezizhodnosti, se pogosto spremeni. Odziva se drugače kot prej, prijazen človek, denimo, postane agresiven in nasprotno, opušča navade, zapira se vase. Takega človeka pogosto muči nespečnost, nenadoma zelo shujša ali se zredi, postane nesocialen in se umika iz družbe, pogosto je brezvoljen ali žalosten, zjutraj se mu ne ljubi vstati, zanemarja svoj videz … vse te spremembe lahko kažejo na to, da se v človeku dogaja nekaj hudega.

Kako naj ukrepamo, če pri prijatelju, znancu ali sorodniku opazimo tovrstne znake?

Kam in kdaj naj se obrnemo po pomoč?

S človekom, pri katerem opazimo znake samomorilnosti, se je treba pogovoriti in ga zelo neposredno vprašati, kaj je narobe, zakaj se to dogaja in o čem razmišlja. V posameznih primerih, ko kriza ni tako huda, se ljudje pomirijo že s tem, da se odprejo in spregovorijo o svojih problemih. Če pa vse to ostane neizogovorjeno in/ali namen za samomor neomajen, je treba ukrepati. Še posebno nevarno je, če ima človek že izdelan načrt za samomor: določen datum, kraj in sredstvo. V takih primerih moramo ukrepati nemudoma in takega človeka odpeljati k zdravniku oziroma naravnost k psihiatru.

Sicer pa ljudi v stiski običajno najprej usmerimo k osebnemu ali družinskemu zdravniku. Ti znajo pomagati oziroma svetovati ustreznejšo pomoč, poleg tega se jim ljudje lažje zaupajo, saj jih poznajo. Kot rečeno, marsikdaj pomaga že odkrit pogovor. Z ubesedenjem naših razmišljanj in težav uredimo misli in tako veliko lažje razumemo svoj problem. Pogosto se namreč niti ne zavedamo, kaj nas najbolj moti, ker so naše misli preveč zmedene. Tudi strokovnjaki pri kriznih intervencijah najprej iščemo problem. Kaj je najbolj pereče? Ali je to dejstvo, da ima partner drugo žensko, da se mi v službi posmehujejo ali da otrok ni uspešen v šoli? Vsi trije problemi so zelo hudi, toda kateri je najhujši? Kaj me je pahnilo čez rob? V odgovoru na to vprašanje se skriva začetek poti k rešitvi stiske, v kateri smo se znašli.

Ali se v hudi in navidez brezizhodni stiski lahko znajde vsakdo?

Huda stiska, ki vodi tudi v razmišljenje o samomoru, lahko prizadene vsakogar. Nobenega jamstva ni, ne po starosti, ne po spolu, ne po izobrazbi. Edino jamstvo je mreža ljudi, ki jim ni vseeno, ki poslušajo in ki človeku v stiski pomagajo najti pot iz nje. Vsak od nas se je že kdaj znašel v krizni situaciji in če pomislimo, kaj nam je takrat pomagalo, bomo najverjetneje odgovorili, da so bili to prijatelji, družina ali morda študij oziroma delo, ki smo se ga lotili s polno paro. Nekaj je pomagalo in na to se moramo opreti, ko se stvari zamajejo. Morda potrebujemo samo nekoga, da nas na to spomni.

S stisko in brezupom se pogosto spopadamo tudi ob smrti bližnjih. Veliko se ukvarjate z žalovanjem po izgubah. Izgub, s katerimi se srečamo v življenju, je veliko in več vrst, najhujša pa je, domnevam, prav smrt.

Poznamo več vrst izgub, dejstvo pa je, da je smrt najbolj dokončna. Človeka, ki umre, ne bo več nazaj, treba se je prilagoditi drugačnemu stanju. Življenju brez njega. Včasih je to zelo težko in ne morete si misliti, kaj vse ljudje preživljajo in kakšne hude izgube preživijo.

Kako jim pomagate?

Terapija žalovanja sloni na številnih parametrih, temelji pa na izhodišču, da je tisto, kar smo imeli skupnega z umrlim, spravljeno in ni dokončno izgubljeno. Spomini so tisti, ki nas vežejo, in spomini so naša last. Spomine je treba negovati, jih spraviti. V ta namen, denimo, služijo različni rituali. S terapijo poskušamo ljudem pomagati, da najdejo najustreznejšo individualno pot ohranjanja spominov. Vsak se namreč odziva po svoje: nekateri ljudje po izgubi partnerja petkrat na dan hodijo na pokopališče, drugim se to zdi popolnima odveč. Pomembno je, da dopuščamo razlike in da nikogar ne silimo. Mladi neradi hodijo na pokopališče in prav je, da jih k temu ne silimo. Prav je tudi, da ne ustavljamo starejših, ki radi pogosto obiskujejo grobove bližnjih, se tam pogovarjajo z umrlimi, jim prinesejo rože in prižgejo svečko

Koliko časa traja žalovanje?

Običajno je najtežje prvo leto. Ko žalujoči prvič opravijo vse simbolične dogodke, kot so prvi rojstni dan, prva obletnica poroke, prvi božič ali prvo novo leto, je lažje, saj imajo za sabo novo, preživeto izkušnjo. Zato pravijo, da naj bi bilo eno leto prelomnica. Seveda ljudje žalujemo različno, kajti žalovanje ni nekaj univerzalnega. Žalovanje je zelo individualno in unikatno doživljanje. Nekateri ga začnejo prej, drugi pozneje, eni odžalujejo razmeroma hitro, drugi žalovanju podredijo vse življenje oziroma po smrti bližnjega živijo le še na pol.


V nekem obdobju sem se veliko ukvarjala z vprašanjem, kaj pride za veliko izgubo, ali res samo hudo − ali pa izguba lahko prinese tudi kaj pozitivnega. Veliko ljudi pozneje ugotovi, da so zaradi izgube postali močnejši, da jim je v najhujšem obdobju pomagala misel, da so najhujše v življenju že preživeli in da se jim ne more več zgoditi nič hujšega. Druge izguba pripelje na rob propada, v veliko stisko. Takrat je najbolje poiskati pomoč, strokovnjak nam bo v takih trenutkih pomagal lažje sprejeti smrt. Pomagal nam bo, da ljudi, ki so za nas nenadomestljivi in jih bomo vedno pogrešali, nekako znova vključimo v naše življenje. Četudi jih ni več zraven.

Ali je samoizpraševanje v smislu: če bi naredil to ali ono, bi morda lahko kaj spremenil, pogost spremljevalec žalovanja?

Da, tudi če gre za naravno smrt po bolezni ali infarktu, so takšna vprašanja tako rekoč pravilo. Celo svojci ljudi, pri katerih je bila smrt pričakovana in so jo napovedovali, ker je bolezen že tako napredovala, se sprašujejo, ali bi kljub vsemu lahko kaj naredili. Takšna razmišljanja, ki spremljajo prvo obdobje po smrti bližnjega, pozneje popustijo, v ospredje pa prihajajo razmisleki o tem, kako živeti brez tega človeka, kako se pomiriti sam s sabo, kje najti moč za naprej in kje energijo za vzpostavitev novih odnosov. To so tudi cilji terapije.

Na vas se obračajo tudi ljudje, ki niso izgubili nekoga, marveč nekaj. Nekateri so ostali brez pomembnega delovnega mesta, drugi so se ločili ipd. Ali je tudi takšne izgube treba odžalovati?

Žalovanje za tovrstnimi izgubami je manj intenzivno in krajše, toda veljajo enaka načela. Izguba dojke, simboličnega ženskega organa, je za nekatere ženske izredno huda izkušnja, podoben udarec lahko pomeni izguba telesne funkcije, denimo sluha ipd. To so hude travme, ki se jim je včasih težko prilagoditi. Kot se je včasih težko spopasti z izgubo določenega položaja v družbi. Človek, ki je vso kariero posvetil enemu projektu, a so ga čez noč zamenjali, lahko hitro izgubi cilj v življenju. Tovrstne izgube nekatere ljudi izredno prizadenejo; ti potrebujejo čas in moč za žalovanje ter za prilagoditev novim razmeram.

Na koga se oprete vi, kadar ste v stiski?

To me včasih vprašajo tudi bolniki, ponavadi takrat, ko je pri njih najhujše mimo. Res je, da osemindvajset let dela na tem področju v človeku pusti neko sled. To ni lahko. Zagotovo se je bolj optimistično ukvarjati s porodi, z dojenčki, torej z življenjem kot pa s smrtjo in žalostjo … Ne vem, službene stvari skušam omejiti na službo, vse te žalostne zgodbe poskušam poslušati s profesionalno distanco in pomagati kolikor se le da. Res pa je, da je včasih hudo, zlasti takrat, ko se ti zgodi nekaj hudega v domačem krogu in takrat nisi več tako odporen. Takrat je težko delati v našem poklicu. Takrat je opora prijateljev in bližnjih še kako potrebna.

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki