Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: dr. Janez Bogataj, etnolog

December - pridih ustvarjalnosti in čas za pogovor

Etnolog dr. Janez Bogataj je ljubitelj praznikov. Zlasti zato, ker so praznični dnevi čas, ki ga načrtovano in v celoti posveti prijateljem, družini ali naključnim znancem. Žal na to prepogosto pozabljamo in v naglici decembrskih opravkov nam preprosto zmanjka časa za pripravo prazničnega vzdušja. Ljudje so se nekoč na praznike skrbno pripravljali in pričakovanje ves čas stopnjevali, pripoveduje dr. Bogataj, in dodaja, da bi ob pomoči modelov prazničnih šeg in navad, ki jih hrani zakladnica naše dediščine, lahko na novo ovrednotili in vsebinsko obogatili sodobna praznovanja.

"December ljubiš ali ga sovražiš," pravijo. Zadnji mesec v letu je nekaterim zaradi številnih praznikov zelo pri srcu, drugi ga prav zato ne marajo preveč. Kam sodite vi: med tiste, ki komaj čakajo prihajajoče praznike, ali med one, ki bi se praznikom raje izognili?

Nedvomno sodim med ljudi, ki jim je december pri srcu. Praznike imam namreč rad, še posebno ko se spomnim na izvor besede praznik (smeh): biti prazen, kar pomeni predvsem biti prazen dela. Res je sicer, da v zadnjih dvajsetih letih prihajam v nenehno nasprotje s samim seboj, saj imam prav decembra običajno veliko dela, kar me malce žalosti. Nasploh se mi zdi, da se je v zadnjih letih na Slovenskem močno razširila navada, da poskušamo zadnji mesec v letu mrzlično postoriti preveč stvari hkrati in potem nam marsikdaj zmanjka časa za resnične razsežnosti praznika.

Katere so sploh resnične praznične razsežnosti?

Prava praznična vsebina je v komunikaciji med ljudmi, v dejstvu, da si lahko v času, ko hitimo drug mimo drugega, načrtovano vzamemo trenutke za družbo prijateljev, za soljudi. Poleg tega prazniki spodbujajo našo ustvarjalnost. Na to sicer pogosto pozabljamo: o ustvarjalnosti pač ne moremo govoriti, če gremo pet minut pred božičnim večerom v samopostrežno trgovino in vzamemo že okrašeno drevo ter jaslice s postavljenimi figurami, pod katerimi piše "made in Taiwan" … Skratka, sem velik privrženec in ljubitelj praznikov, vendar praznikov na pravi način in z resnično vsebino.

Etnologi praznike uvrščate v različne tipologije. Državni prazniki, ki so povečini vezani na zgodovinske dogodke, po vsebini sodijo med bolj površinske, medtem ko imajo tradicionalni, stari prazniki širše duhovne razsežnosti in so povezani predvsem z naravo.

Drži. T.i. strai prazniki so vezani predvsem na naravo, kar je povsem razumljivo, saj so ljudje nekdaj živeli v popolnem sožitju z naravnim in kulturnim okoljem. Bolj ko raziskujemo, bolj ugotavljamo, kako globoko je bilo to sožitje, a tudi kako velika je ironija, ki jo živimo zdaj. Vsevprek poudarjamo pomen življenja z naravo, toda to, da nekajkrat na teden oblečemo majico znane blagovne znamke, obujemo adidaske za tek in se gremo po trim stezah nekakšne špartanske bojevnike, zame ni življenje z naravo. Življenje z naravo je, ko svoj vsakdanjik in praznik prežemaš z njo. Prav prazniki oziroma dediščina praznovanj nam nazorno kažejo lepoto sozvočja z naravo, ki je veljala nekdaj.

Toda življenje je zdaj znatno drugačno kot nekoč, ljudje nismo več tako zelo odvisni od letnih časov.

Da me ne bi narobe razumeli: nisem zagovornik nekakšnega muzeološkega življenja, nikakor ne, to bi bil velik idiotizem, poudarjam samo, da bi morali dediščinske modele uporabljati pri načrtovanju sodobnega, bolj obogatenega življenja. Dediščinski modeli naj bodo izhodišče za iskanje novih ustvarjalnih oblik. Lahko bi jih, denimo, uporabili kot model za drugačno razumevanje praznika. Ljudje so nekoč stopnjevali pričakovanje praznika, zdaj tega ne počnemo več, a bi lahko. Že če bi štirinajst dni pred božičem po službi namesto na pivo odšli domov in vsak dan obesili nov okrasek v stanovanju, bi s tem sistematično gradili praznično vzdušje in spodbujali pričakovanje. K praznikom namreč sodi tista prijetna napetost, ki jo najbolj poznajo otroci, ko čakajo na darila. Vsega tega smo zdaj, žal, osiromašeni.

Če se ustaviva pri tradicionalnih decembrskih praznikih: kam v preteklost segajo običaji obeleževanja božiča, novega leta in miklavževanja?

Najstarejše praznovanje je zagotovo miklavževanje, vendar ne v zdajšnji podobi dobrega strica, ki obdaruje otroke. Ta oblika je mlajša, veliko starejši so parklji, ti hudobci, osebe, ki se preoblečejo v hudiče. Parklji so ostanki predkrščanskih verovanj v duhove rajnih. Kult rajnih je bil v številnih šegah, zlasti v šegah decembrskega časa, izredno močan. Tudi divja jaga je ostanek iz predkrščanskega verovanja: ljudje so bili prepričani, da enkrat na leto duhovi umrlih pridejo pogledat nazaj in divjajo naokrog, zato so v tistem času poskušali odpraviti vse, zaradi česar bi jim lahko škodovali. Duhovi prednikov so sicer pozitivni in skrbijo za dobrobit človeka. Toda če se vrneva k Miklavžu: Miklavž kot kostumirana figura oziroma kot obdarovalec je mlad kulturni pojav, ki se je razširil v 19. stoletju. Prej je bila to nevidna sila, oče, mati ali kak starejši član družine je v temi Miklavževega večera prinesel nekaj orehov ali lešnikov. Tudi v moji mladosti smo za Miklavža običajno dobili jabolka, orehe in druge plodove narave. Še zdaj se npr. živo spomnim prve pomaranče, ki jo je stara mama pretihotapila iz Trsta in banane, ki sem prvič jedel na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja prav na Miklavža dan. Ko to pripovedujem svojim študentom, kar ne morejo verjeti. Plodovi narave so naše značilno prastaro darilo, ki verjetno izvira iz poganstva. Darila, kot jih poznamo danes, pa so produkt 20. stoletja in so k nam prišla iz zahodnega sveta.

Božič so sprva praznovali znotraj cerkvenih in samostanskih zidov. Kdaj se je praznovanje razširilo tudi v mesta in vasi?

Praznovanje, kot ga poznamo zdaj, torej z božičnim drevescem, je mlada šega, ki je v naš kulturni prostor prišla iz nemškega sveta. Prvo drevesce je bilo postavljeno v Hannovru konec 17. stoletja, praznovanja božiča na dekorativni ravni pa so potekala že predtem. Tudi v Sloveniji smo poznali predbožično dekoriranje ambienta, ljudje so izdelovali najrazličnejše okraske iz zimzelenega rastlinja in plodov narave: na nitko so nabirali fižolčke, med kitaste okraske so dajali žitne klase, sadili mlado žito … Vse to je vrhunec doseglo na božični večer, ko je bil celoten prostor popolnoma okrašen.

V letih po drugi svetovni vojni so božična praznovanja v Sloveniji potekala bolj ali manj skrito pred očmi javnosti, zdaj pa se ta praznik iz intime vse bolj seli v javnost.

Geneza tega praznika je resnično zanimiva. Sprememba družbenega sistema po drugi svetovni vojni je prinesla nove ikonografije, ki se jim je umaknilo tudi božično praznovanje. Praznik seveda ni nikoli usahnil, le umaknil se je iz javnosti v intimo družinskih okolij. Ljudje so bili prestrašeni, niso si upali javno praznovati, spuščali so rolete ipd. Z začetkom procesa demokratizacije in liberalizacije v osemdesetih letih so se stvari začele spreminjati, še več, vse skupaj se je izredno hitro komercializiralo. Kakšni so zdaj v božičnem času trgovine in gostinski lokali, pa tako ali tako sami vidite.

Novo leto je najmlajši decembrski praznik; silvestrovanja so se začela šele v 20. stoletju. Koliko podatkov o novoletnih šegah je ohranjenih v zakladnici naše nacionalne dediščine?

Ne prav veliko. Znano je, da so se na posameznih območjih Slovenije ob novem letu hodili umivat k vodnjaku, da bi ohranili vitalnost in mladost. Zelo priljubljeno je bilo tudi vedeževanje oziroma napovedovanje usode, le da se to ni počelo na Silvestrovo kot zdaj, ampak na božični večer in noč. Takrat so ljudje v mrzlo vodo vlivali raztopljen vosek in iz tistih čudnih oblik sklepali vse živo: ali bodo zdravi, kako bo z živino, ali se bodo zaljubili, ali se bodo poročili (smeh) …

V zadnjih letih pogosto slišimo pripombe, češ da so trije praznični možje, Miklavž, Božiček in dedek Mraz, preveč in da bi morali vsaj enega odpraviti. Se strinjate?

Velikokrat sem že slišal tovrstne pripombe, predvsem da bi morali odpraviti dedka Mraza. A le zakaj? Jaz sem za to, da pustimo vse tri! Življenje nam bo pokazalo, kdo bo ostal in kdo prišel, morda bomo dobili še kakega ali pa bosta odpadla dva in ostal en sam. Tega ne moremo napovedati. Če bomo posegali v ta svet, ga bo konec in bo vse skupaj postalo in ostalo zgolj trgovina.

Vse tri decembrske praznike spremljajo obilna obdarovanja. Raziskave kažejo, da za darila vsako leto odštejemo več denarja, praznični dnevi pa se vse bolj spreminjajo v potrošniške dneve. Ali se je sploh mogoče upreti tovrstni komercializaciji praznikov?

Ne, ker za kaj takega preprosto nimamo ustreznega načina. Vse, kar lahko storimo etnologi, je, da opozarjamo na negativne vidike, da povemo, kako je bilo nekoč in kako bi lahko bilo zdaj. To je vse. Popolnoma nesmiselno bi bilo, če bi začeli stvari prepovedovati, saj vsi dobro vemo, da se bo tisto, kar si prepovedal, še bolj prijelo. Tudi komunizem je prepovedoval reči, a so se kljub temu obdržale.

Kakšna so dobra oziroma primerna darila?

Pravo darilo je tisto, pri katerem vsebinske, komunikacijske in socializacijske sestavine presegajo finančno vrednost. Ali povedano drugače: če pri izbiri darila na prvo mesto postavimo finančno plat, to nikakor ni dobro darilo.


Decembrski prazniki so sicer, kar zadeva darila, gotovo najbolj hvaležni. Ljudje menijo, da morajo na veliko zapravljati, v podjetjih so prepričani, da je božični in novoletni čas edino primerno obdobje za poslovno obdarovanje, kar je zmotno. Priložnosti za poslovno obdarovanje ponuja vse leto, bistvo tovrstnega obdarovanja je namreč komunikacija med dvema osebama, med partnerjema iz dveh različnih podjetij.

Večkrat ste že opozorili, da je slovensko poslovno obdarovanje polno napak. Zakaj?

Poslovna darila bi morala, kot rečeno, krožiti vse leto in ne le med decembrskimi prazniki. Darila za poslovne partnerje bi morali skrbno načrtovati in izbirati, ne pa kar na pamet, kot se to pogosto dogaja. Večina slovenskih podjetij podarja vino: tajnica ali direktor imata v pisarni kup kartonov, ko opraviš pogovor, se rokuješ, si voščiš in tik pred odhodom ti pomolijo še karton vina. Nihče te ne vpraša, ali sploh piješ vino in katero imaš raje: belo ali rdeče, morda pozno trgatev itn. Obdarovanje je postalo goli avtomatizem, večina ljudi niti ne pomisli, kaj bo podarila posamezni osebi. Poleg tega s poslovnimi darili pogosto vdiramo v zasebnost. Sam sem recimo dobil že najmanj dvajset kravat; podarili so mi jih ljudje, ki nimajo pojma, kakšne kravate so mi všeč. In veste, za kaj jih uporabljam? Za čiščenje "šprikel" na kolesu. Kravata je za to naravnost idealna (smeh).

V zadnjem času je vse več tako imenovanih zdravih daril. Podarjamo si steklenice olivnega olja, figove hlebčke, športne rekvizite … Kaj menite o tovrstnih darilih?

Obdarovanje na poslovni ravni se po vsem svetu usmerja v sobivanje z naravo. Cela vrsta posebnih verig trgovin ponuja najrazličnejše izdelke, povezane z življenjem v naravi: od kompasa do nahrbtnikov. Zdi se mi, da je ta usmeritev zelo dobra. Navsezadnje lahko s takim darilom nekoga, ki je pozabil na vez z naravo, opomniš, da bi jo bilo dobro znova vzpostaviti. Morda so bo po petih letih znova odpravil v hribe ali na morje, morda bo jedel bolj zdravo ali se končno v tišini sprostil. Oljčno olje ali figovi hlebčki so lahko krasna poslovna in osebna darila, bojim pa se, da smo Slovenci že tako razvajeni, da bi se marsikdo namrdnil, če bi za darilo dobil le steklenico olivnega olja.

Poslovnim partnerjem iz tujine običajno poskušamo podariti nekaj prepoznavno slovenskega. Kaj svetujete?

Slovensko prepoznavnost predstavljata dve temeljni skupini: v prvo sodi naša dediščina z replikami zgodovinskega spomina ter kontinuiteto, torej izdelki, katerih izdelovanje ni bilo nikoli prekinjeno. Drugo skupino predstavlja sodobna ustvarjalnost, torej vse, kar nastaja kot plod sodobnega razmišljanja. Znotraj teh dveh skupin bi morali iskati prepoznavna darila za tuje poslovne partnerje. Sam pri izbiri daril veliko sodelujem z državnim protokolom in reči moram, da je tam izbira razmeroma lahka, saj natančno veš, kdo bo obdarovan, od kod prihaja in kaj dela. Vsi izdelki, ki jih podarjamo, imajo slovensko noto, seveda pa moramo pri izbiri paziti tudi na to, v kakšno okolje gredo. Ne moreš kar vsem povprek podarjati suho robo ali idrijske čipke! Če imamo poslovnega partnerja iz Francije, je zelo lepo, če mu podarimo panjske končnice z motivom ilirskih provinc, saj tako vzpostavimo komunikacijski most z njegovo kulturo.


Vrniva se k praznovanjem. Se kot ljubitelj praznikov nanje posebej pripravljate?

Po pravici povedano se na praznike in praznovanja pripravljam zelo različno, odvisno od življenja v tistem letu. Priznati moram, da jih zadnja leta dokaj slabo načrtujem, morda si še začrtam določene stvari, a se pogosto zgodi, da jih zaradi pomanjkanja časa preprosto ne zmorem izpeljati. No, v takih primerih največkrat zadolžim bližnje in k sreči se vedno izteče tako, da imamo vsi lepo praznovanje.

Ali Slovenci nasploh radi praznujemo?

Ja, mislim, da zelo radi praznujemo, dokaz za to so nenazadnje številni novi prazniki. S prazniki obeležujemo tako rekoč vse živo, obenem pa imamo tudi zelo jasna stališča do posameznih praznikov. Tako enkrat rečemo, aha, jutri je praznik in se bomo poveselili, drugič pa, jutri je dela prost dan. Drugo velja predvsem za mlajše, državne praznike in tu se prav nič ne zgledujemo po Ameriki, kjer za vsak državni praznik vsi navdušeno obešajo zastave ipd.

Pravite, da radi praznujemo. Ali bi si upali reči tudi, da smo veseljaki?

Smo, ja. Če vstopimo v manjše kroge, bomo nedvomno ugotovili, da se znamo še kako veseliti. Navzven običajno tega ni videti, toda ko vstopiš v krog družbe prijateljev, manjše skupnosti, sorodstva ali družine, hitro ugotoviš, da smo veliki veseljaki. To nam marsikdo priznava, tudi obiskovalci, ki k nam prihajajo iz drugih kulturnih okolij se pogosto čudijo, češ, le kaj je z vami Slovenci, ali se vam je čisto utrgalo (smeh).

Veseljaštvo ima dandanes tudi manj prijazne obraze, saj je pogosto povezano z agresijo in vandalizmom. Kaj lahko storimo, da bi ju omilili, če ju že ne moremo preprečiti?

Pojem veseljaštva se skozi zgodovino spreminja, zato je vsakršno moraliziranje odveč. Sam sem žalosten, da se dogaja vsa ta agresija, vendar upam, da gre le za prehodno fazo razvoja. Vsaka doba prinaša nekaj svojega in vsak narod se ravna po svoji kulturi. V Sloveniji, denimo, na javnih prireditvah vino zaradi varnosti točimo v plastične kozarce, v Porenju, v deželi, ki je, tako kot mi, v EU, pa si tako mladi kot stari na vinskih prireditvah veselo nazdravljajo iz steklenih kozarcev. Tudi če so tako pijani, da se komaj držijo na nogah, pred odhodom vedno vrnejo kozarec in poberejo svoj evro kavcije zanj. Slovenci bi to hitro komentirali, češ, glej jih, škrte Nemce, toda to ni to. Porenci imajo te stvari preprosto v genih. Takih stvari ni mogoče urejati z zakonom ali z represivnimi ukrepi, ampak jih je treba sistematično graditi, tako da bodo nekoč živele same od sebe in postale del splošne kulture.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

družina , navade , etnolog , prazniki , december , obdarovanje , vzdušje , darilo , vrednota , praznovanje , darja zgonc , šege , družinske vezi , družinski odnosi , janez bogataj

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.