Intervju: prof. dr. Andreja Kocijančič, dr. med.

Prof. dr. Andreja Kocijančič, dr. med.
Prof. dr. Andreja Kocijančič, dr. med.

Medicina je bila moja ljubezen

Vodenje naše največje univerzitetne ustanove je prevzela dr. Andreja Kocijančič, profesorica interne medicine in dolgoletna predstojnica Klinike za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove. Kocijančičeva, ki namerava v naslednjih štirih letih univerzo popeljati med najboljše v Evropi, se je novemu izzivu posvetila z vso predanostjo in se po skoraj štirih desetletjih poslovila od medicine. Pravi, da bi to storila, četudi ne bi bila izbrana na rektorsko mesto: "Ko ne moreš dati ničesar novega več in se lahko samo še ponavljaš, je čas, da se ustaviš in začneš vlagati energijo kam drugam."

"Za nobeno kandidaturo nisem potrebovala toliko poguma kot za rektorsko," ste povedali po izvolitvi. Dokaj nenavadna izjava za nekoga, ki je že doslej opravljal vrsto nadvse pomembnih funkcij. Odkod tokratna trema?

Delo rektorja je nadvse pomembno. Če si samo ogledamo velikost univerze, na kateri je ogromno študentov in tudi veliko število zaposlenih, od pedagoških do nepedagoških delavcev, je jasno, da je odgovornost, ki jo prinaša rektorsko mesto, resnično velika. Če k temu dodamo še odgovornost, ki jo imamo do družbe nasploh, je najbrž razumljivo, da sem imela kar malce treme, preden sem se odločila spopasti s tem zares velikim izzivom.

Ali je k tej izjavi svoje prispevalo tudi dejstvo, da ste ženska − vodenje ljubljanske univerze je bilo namreč doslej ves čas v moških rokah?

S tem se nisem kaj prida obremenjevala, bolj me je skrbela vsebina novega, izredno obsežnega dela. Dela v pretežno moškem okolju sem vajena, saj so tudi v medicini vodilna mesta zasedali pretežno moški kolegi. Priznati moram, da zgolj zaradi dejstva, da sem ženska, nikoli nisem imela posebnih težav; vedno sem se lahko dokazovala ter uveljavljala z delom, znanjem in izkušnjami.

Ste ustanoviteljica in predstojnica Klinike za endokrinologijo, bili ste prva strokovna direktorica Kliničnega centra, poleg tega ste več let vodili katedro za interno medicino na medicinski fakulteti, kjer ste bili dva mandata tudi prodekanka.
Kaj vas spodbuja, da poleg obsežnega strokovnega dela ves čas prevzemate še zahtevne vodilne funkcije?

Ne vem natančno, kaj me žene. Morda potreba po novih izzivih, po odkrivanju novega, še neobvladanega. Vedno so me zanimala področja oziroma položaji, na katerih bi lahko stvari izboljšala. Zelo odkrito lahko zatrdim, da ne sodim med ljudi, ki hlepijo po položajih. Sami položaji me niso nikoli zanimali; zanimali so me le takrat, ko sem videla, da lahko na posameznem vodstvenem mestu resnično kaj naredim. Ker to znam povedati jasno in naglas, so me kandidirali za marsikatero vodstveno mesto in povsod, kjer sem bila doslej, sem skušala pustiti za sabo kaj oprijemljivega.

Ustaviva se za hip pri zdravstvu, ki je, kot kaže, pred velikimi spremembami. Ministrstvo RS za zdravje je petim zdravnikom Kliničnega centra v Ljubljani, med njimi prvič kirurgu operaterju, podelilo koncesijo, kar je sprožilo vrsto odzivov. Nekateri pravijo, da gre za korak naprej k učinkovitejšemu delu in skrajšanju čakalnih dob, drugi opozarjajo, da bo to koristilo predvsem zdravnikom, na slabšem pa bodo bolnišnice in bolniki. Kakšno je vaše mnenje?

Povedano po pravici, sploh ne razumem, zakaj tolikšno razburjenje okrog koncesij, ki so jih dobili specialisti iz kliničnega centra. Prepričana sem, da je v ozadju njihove odločitve predvsem želja, da bi delali več, kot so lahko znotraj sistema v javni bolnišnici. Tudi ne vidim nobenega razloga, zakaj jim tega ne bi smeli dovoliti in zakaj jih ne bi za to dodatno plačevali. Vsi, ki so dobili koncesijo, so se izkazali kot dobri zdravniki v Kliničnem centru, in verjamem, da bodo enako pošteno ter zavzeto delali tudi vnaprej.

Skrb, da bi bila oskrba bolnikov pri zasebnikih morebiti na nižji kakovostni ravni, je torej odveč?

Vsekakor, kaj takega je pravzaprav nemogoče: saj si menda ne mislite, da bo zdravnik koncesionar operiral kar doma v kuhinji?! Prepričana sem, da bo delal v urejenem okolju in enako dobro kot doslej. Nenazadnje smo vsi pod Hipokratovo prisego in pod nenehnim nadzorom tako bolnikov kot Zdravniške zbornice Slovenije. Ne vem, zakaj ta strah, ker se je nekaj zdravnikov odločilo, da bodo delali malce drugače, kar zadeva odnos do plačnika?! Sama razmišljam še nekoliko širše. Vzemiva, denimo, primer Poliklinike: ta je popoldne ali ob sobotah skorajda prazna. Bi bilo res tako hudo narobe, če bi imeli koncesionarje, ki bi takrat delali v teh istih prostorih? Ali bi zato delali manj kakovostno, bi delali drugače, ali pa bi tako vendarle pomagali skrajšati čakalne dobe?!

Reforme predvidevajo tudi postopno privatizacijo bolnišnic. Najprej bi privatizirali eno, pozneje morda tudi druge.

Bomo videli, kako bo s tem, vendar se bojim, da bomo za zdravstvo, ki je iz dneva v dan dražje, morali nekako dobiti dodatna sredstva. Če ne bo dodatnega denarja iz državne blagajne, bomo pač iskali druge vire. Sem zagotovo sodijo tudi zasebne bolnišnice, ki ne pomenijo nikakršne spremembe v doktrini zdravljenja, drug bo le vir denarja. Zdravniki v zasebnih bolnišnicah ne bomo delali nič drugače kot v javnih, edina razlika bo v lastništvu. Dokler bo tudi tovrstno zdravljenje dostopno vsem, v tem ne vidim prav nobene težave.

Več kot tri desetletja se strokovno ukvarjate z endokrinologijo oziroma z interno medicino. Ste tudi soavtorica prvega učbenika interne medicine v Sloveniji, ki je še vedno aktualen. Seveda ga nenehno vsebinsko prenavljate, kar je najbrž dokaj zahtevno delo.

Kot profesorica interne medicine moram obvladati tako rekoč vsa področja te veje medicine, ne le endokrinologije. Tudi tu je, tako kot v medicini nasploh, nujno nenehno izobraževanje, obnavljanje znanj in seznanjanje z vsemi novimi dosežki. Zelo sem ponosna, da učbenik interne medicine v vseh teh letih uspešno prenavljamo; tako so lani študentje dobili še eno, povsem prenovljeno izdajo. Sicer pa me interna medicina izredno zanima. Res je, da se kot neoperativna stroka nekaterim − predvsem moškim − kolegom včasih zdi manj privlačna kot, denimo, kirurgija, a je zame prav poseben izziv. Interna medicina je namreč nekakšen šah: zahteva veliko miselne telovadbe, obilo kombinatorike in hitrega iskanja najboljših rešitev. Očitno mi je to zelo blizu & (smeh).

Zdravniki interne medicine ste v vsakodnevnih stikih z bolniki. Kako pomemben je pristen odnos z bolnikom?

Odnos z bolnikom je ključen za uspešno zdravljenje. Že če hočeš postaviti pravo diagnozo, moraš najprej znati poslušati. Če naj izluščiš osnovni problem, moraš bolniku prisluhniti kot sočloveku, ki potrebuje pomoč, a ga obenem obravnavati z vso profesionalnostjo. Res pa je, da so ti odnosi lahko različni: vsakemu bolniku ne moreš biti enako dober zdravnik. Svoje namreč naredi tudi kemija oziroma prenos vzajemnega razumevanja.

V kolikšni meri je komunikacija z bolniki vključena v študij medicine?

Stroka se je vedno zavedala pomena ustrezne komunikacije med zdravnikom in bolnikom. Morda se je nekoč o tem manj govorilo, vendar smo bodoče zdravnike ves čas ustrezno izobraževali. Del tovrstnih znanj jim posredujemo skozi obravnavo pristopa do bolnika že na začetku študija. Naučiti jih skušamo, da je treba bolnika obravnavati celostno in k njemu pristopiti razumljivo, človeško.

Vodenje ljubljanske univerze ste prevzeli v obdobju velikih izzivov. Največji je gotovo vsebinska prenova. Mnenja o tem, kakšna naj bo nova univerza, so deljena. Nekateri opozarjajo, da bomo z uveljavljanjem bolonjske reforme šolo pretirano podredili nareku kapitala. Kako, kot zagovornica bolonjskega modela, odgovarjate na tovrstne pomisleke?

Ves čas zagovarjam stališče, da se mora univerza prilagoditi potrebam družbe in dajati znanja, za katera vemo, da jih bo družba lahko uporabila. To pomeni, da moramo študentom dati čimveč uporabnih znanj, tako da bodo po koncu študija resnično lahko takoj zagrabili za delo. Ali če razložim na primeru študija medicine, ki ga najbolje poznam: na medicinski fakulteti bi se dalo narediti marsikaj v smeri posodobitve študija. Študente bi morali učiti več praktičnih veščin, potrebnih bi bilo več vaj, tako da bi s fakultete prišli znatno bolje izurjeni. Zdaj s fakultete prihajajo sicer široko razgledani zdravniki, ki pa potrebujejo najmanj šest mesecev pripravništva, preden si sploh upajo pregledati prvega bolnika. Očitno je, da smo doslej pretiravali v smeri akademske izobrazbe bodočega zdravnika in pri tem zanemarili uporabni vidik. Eden od ključnih ciljev prenove visokošolskega študija je prav v uskladitvi obojega .
Poleg tega menim, da bi morali študij bolj prilagoditi študentom in ga narediti zanimivega, ne pa predvsem obremenjujočega. Včasih imam občutek, da so naši diplomanti utrujeni, da smo jim s tem, ko smo jih napolnili z znanjem, posrkali vso energijo. Prav bi bilo, da bi vzpostavili ravnotežje med tem, koliko energije jim lahko poberemo za to, da jih napolnimo z znanjem, in koliko jim je moramo obvezno pustiti, da bodo ustvarjalni in da bodo znali pridobljeno znanje tudi izkoriščati.

Kmalu naj bi v Novi Gorici dobili še četrto univerzo, v prihodnosti bi jih lahko imeli celo deset, vse več je zasebnih visokošolskih ustanov. Ali je, po vaši oceni, v Sloveniji dovolj prostora za toliko visokih šol oziroma univerz?

Dejstvo je, da družba potrebuje vse več visoko izobraženih ljudi in če hočemo to doseči, potrebujemo več dobrih pedagogov. Sama nimam zadržkov do ustanavljanja novih univerz, naj so zasebne ali javne, toda treba se je zavedati, da zanje potrebujemo dodatna finančna sredstva in dodatne kadre. Nobenega smisla namreč ne bi imelo, če bi ustanavljali nove visokošolske zavode, jih zapolnili s "papirnatimi" kadri in s tem jemali denar obstoječim ustanovam.

Bi "svojim" profesorjem dovolili poučevati na kaki konkurenčni fakulteti?
 
Na stvari je treba gledati stvarno: če ima profesor veliko znanja z ozkega področja, ki ga na eni fakulteti ne moremo v celoti izkoristiti, bi bila resnično velika škoda, če ga ne bi predajal tudi študentom na drugih fakultetah. Vendar bi morale tega profesorja plačevati tudi druge fakultete, se pravi, da bi ga delno plačevala matična fakulteta, delno pa ostale. Žal se zdaj dogaja, da je nekdo na papirju polno zaposlen na eni ustanovi, tam poskuša delo opraviti čimbolj zlahka, da nato lahko odide še na drugo ali tretjo visokošolsko ustanovo in dodatno zasluži. Tovrstnemu zaslužkarstvu izrazito nasprotujem.

Od leta 1992 predavate na medicinski fakulteti. Boste profesuro obdržali?

Ne, to ne bo šlo. Interna medicina je namreč zelo živ predmet. Študente lahko učinkovito učiš le, če hkrati delaš z bolniki. Kabinetno morda lahko učiš le na predkliničnih ustanovah, na kliničnih segmentih pa je to brez hkratnega opravljanja prakse težko izvedljivo.

Tudi v Kliničnem centru v Ljubljani ne boste več delali. Mar to pomeni, da se dokončno poslavljate od medicine?

V resnici sem se od medicine že poslovila. Sprejela sem odločitev in jo tudi izpeljala.

Pa ste jo tudi "preboleli"?

Mislim, da sem jo že v veliki meri prebolela (smeh), vendar je nikoli ne bom pozabila. Medicina je bila namreč moja velikanska ljubezen, v nekaterih trenutkih celo strast. Toda s tem delom življenja sem zdaj zaključila. Mislim, da bi ravnala enako, tudi če ne bi prevzela rektorskega položaja.

Zakaj? Ste se medicine naveličali?

Ne, nisem se je naveličala, nikakor. Preprosto sem spoznala, da ne dajem ničesar novega več, da sem dala že vse in se lahko samo še ponavljam. Ko se ponavljaš, pa nisi več tako dober kot prej in tega nisem želela početi. Zdaj sem pred novim izzivom in vanj nameravam vložiti vso energijo.

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki